»Nisem mogla več gledati, kako se posiljevalci in morilci mojih najbližjih prosto sprehajajo po ulicah Višegrada in se mi smejijo v obraz. Prepoznavala sem jih povsod – med ljudmi na visokih položajih, med policisti ... A zdaj se jih ne bojim več. Zdaj, ko v rokah nimajo več pušk, se oni bojijo nas. Manjši so od makovega zrna,« je povedala Bakira Hasečić, ena od tisočev žensk, ki so jih posilili med vojno v BiH.
Zavod Averroes je v ponedeljek v okviru spominskega projekta ob 20. obletnici genocida v Srebrenici pripravil pogovor z njo in Sabiho Husić, ki je psihoterapevtka, islamska teologinja in dobitnica mednarodne prestižne nagrade »ženska sveta 2014«, ki jo podeljuje ameriška organizacija Women for Women International. Volonteurope jo je izbral za dobitnico evropske nagrade za aktivnost in profesionalno delo pri programih v društvu Medica.
Posilstvom niso ubežale
Med vojno v BiH so bile ženske med najbolj ogroženimi prebivalci. Dejstvo je, da so bili žrtve vojnega sistema vsi, ne glede na spol in starost, a so vendarle obstajali načini vojnega ravnanja z ženskami. Ali kot je poudarila Bakira Hasečić: »Nad njimi je bil izvršen zločin spolnega nasilja, fizičnega maltretiranja v takšnih razmerah, ki so nerazumljive normalnemu človeškemu umu. Ženske so množično ubijali, metali v jame in masovne grobnice. Bile so masovno posiljene, zaprte v zaporih in taboriščih, mučene, pregnane z domov in ponižane na najhujše možne načine.«
Po njenem pričevanju tem krutim dejanjem ni uspelo ubežati niti deklicam med 12 in 14 letom, ki so bile prisilno ločene od družin in odpeljane na izbrana mesta, kjer so jih posilili in mučili. Po njenem mnenju je to bilo sistemsko posiljevanje predvsem Bošnjakinj. Danes je težko govoriti o številu posiljenih žensk med vojno v BiH, je pojasnila Bakira Hasečić, ker se večina odloči za molk, ne glede na to, kako hudo je, in bolečine nočejo deliti z drugimi.
Žrtve so prevzele
Posilstva so bila sistematična in najmočnejše orožje pri etničnem čiščenju, je prepričana Bakira Hasečić. Poudarila je, da je načrtovalcem uspelo, ker so se zaradi posilstev izselile celotne ulice in vasi. Višegrad so tako etnično očistili v pičlih 60 dneh. Po njenem je v BiH boljše biti vojni zločinec kot žrtev. Vojni zločinci se lahko branijo s prostosti in imajo najdražje odvetnike, žrtve pa so prepuščene samim sebi in ne dobijo niti evra evropskih sredstev, ki da so namenjena zanje. Društvo pripravlja tudi knjigo s popisom zločincev z imeni in priimki, ki so že bili pravnomočno obsojeni, javno pa bodo objavili tudi imena tistih, ki jih je prepoznalo več žrtev in so to potrdile s pisnimi izjavami.
Molk zaradi strahu
Pojasnila je, da žrtve obžalujejo, da so spregovorile, če jih okolje, v katerem živijo, stigmatizira. Da jih sistem ne podpira, priča tudi podatek, da oblast v BiH ni ustanovila niti enega centra za osebe, ki so preživele travme, temveč so prepuščene samim sebi ali nevladnim organizacijam. Po njenih besedah so žrtve s terapijo bolj ali manj uspešno presegle travme, zadnje raziskave pa kažejo, da ima še vedno 70 odstotkov posiljenih žensk težave v odnosih z moškimi člani družine, zlasti s partnerji.
Sabihi Husić pomeni največ, če žrtve spregovorijo, ker tako dokažejo, da jih zločinci niso družbeno ubili. Nagrado v New Yorku je doživela kot priznanje ženskam v BiH in spodbudo za nadaljnje delo. Prepričana je, da bodo ženske prej ali slej dosegle, da bodo spolne zlorabe in posilstva priznani kot vojni zločin in genocid. Kljub temu da je BiH še vedno patriarhalna družba, ki zavrača enakopravnost spolov, nasilje v družini pa je bilo šele leto 2003 priznano kot kaznivo dejanje.