Tiskane izdaje
Srebrenica je danes le še senca svoje predvojne podobe, ko je s svojo okolico spadala med najbogatejše občine Bosne in Hercegovine. Številni prebivalci pozabljenega mesta bijejo vsakodnevni boj z revščino, brezposelnostjo in brezperspektivnostjo, a so med njimi tudi taki, ki se nikakor nočejo vdati malodušju. Tak je tudi mladi lastnik družinskega hotela Misirlije Avdo Purković, ki med someščani velja za uspešnega podjetnika.
Čeprav je bil ob izbruhu vojne v njegovem mestu star vsega šest let in se je, kot sam pravi, takrat šele začenjal zavedati sveta okoli sebe, se tistih časov dobro spominja. Vojna je njegovo družino ujela nepripravljeno. Čeprav sta oče in mama, razgledana podjetnik in profesorica, pozorno spremljala dogajanje v Sloveniji in na Hrvaškem, tako kot mnogi drugi prebivalci etnično najbolj mešane jugoslovanske republike nista verjela, da bi se lahko kaj takega zgodilo tudi v BiH. Pogosta zmota tistih časov, za katero so mnogi plačali najvišjo ceno.
Izgnanstvo v Tuzli
Avdo medvojnega mrcvarjenja Srebrenice k sreči ni spremljal v živo. Ko so aprila 1992 padle prve žrtve, je mama prejela klic brata iz Tuzle, ki ji je svetoval, naj v razgretih političnih razmerah pripelje otroka za kak teden k njemu, za vsak slučaj. Ko so nekega dne v šolo, kjer je poučevala, prišli samo bošnjaški učenci in učitelji, srbski pa ne, je sprejela ponudbo. Kot se je izkazalo pozneje, zadnji hip, saj je teden dni pozneje že divjala vojna.
Svojčas precej premožna družina se je tako znašla brez vsega v tujem okolju, kjer nikogar niso poznali in so jim kot beguncem nemudoma prilepili status manj vrednih bitij, za povrh pa jih je od očeta, ki je ostal ujet v Srebrenici, ločilo nepremostljivo brezno. »Jaz in moji vrstniki sploh ne poznamo otroštva, nismo ga imeli,« o tistem času, vojnih letih, pravi Purković in nadaljuje: »Otroštvo nam je minilo v nekakšni zmedenosti glede tega, kdo smo, kje smo in kaj se nam dogaja.«
Pravočasni beg iz Srebrenice pa ni bila edina sreča v nesreči družine Purković. Iz srbskega obroča je namreč živ prišel tudi oče, ki je bil do padca mesta direktor vojne bolnišnice in predstavnik Zdravnikov brez meja, zahvaljujoč tej svoji funkciji pa je, po Avdovih besedah, poleg prevajalca Unproforja Hasana Nuhanovića bržkone edini bošnjaški moški, ki mu je uspelo julija 1995 priti živemu iz Potočarov. Ko je takrat izstopil iz avtomobila v Tuzli, ga sin ni več prepoznal.
Načrtno zaviranje razvoja
Leta 2002 se je oče, naveličan življenja v tujem okolju, odločil vrniti v Srebrenico in znova zagnati gostinski posel. Njegov trud zdaj, po očetovi smrti, nadaljuje Avdo in najbrž prav iz njegovega zgleda črpa energijo za kljubovanje neprijaznemu poslovnemu okolju, kar od vseh pozabljena Srebrenica, nekoč večinsko bošnjaško mesto, ki danes leži globoko v Republiki srbski, nedvomno je.
Mladi hotelir se sicer ne pritožuje nad srbskimi sosedi, češ da ga nihče od njih ne nadleguje in da normalno komunicira z njimi, ko pa beseda nanese na odnos oblasti srbske entitete do občine, ki jo vodi bošnjaški župan, zaostri ton. »Bošnjaki in Srbi danes nimamo več orožja, a vojna se ni končala, le vodi se z drugimi sredstvi,« zarobanti, nato pa naniza vrsto nekoč prosperitetnih srebreniških podjetij, ki danes ali ne obratujejo ali pa se prek njih rudni, lesni in turistični potencial občine izkorišča predvsem za razvoj sosednje, večinsko srbske občine Bratunac.
To je po Purkovićevih besedah del načrtne politike Banjaluke, ki da si z zaviranjem razvoja Srebrenice prizadeva preprečiti množičnejši povratek Bošnjakov na svoje nekdanje domove. Cilj srbskih oblasti iz julija 1995, torej etnično očiščenje tega območja, tako ostaja enak, le metode za njegovo dosego so se spremenile, razlaga Avdo, ki pa ni kaj dosti bolj prizanesljiv niti do oblasti v Sarajevu, češ da so povsem pozabile na mesto in njegove prebivalce, spomnijo se jih le ob vsakoletnih slovesnostih 11. julija.
Država absurdov
Razmere v Srebrenici po njegovem niso nikakršna izjema, ampak le najbolj očiten pokazatelj siceršnjega stanja v BiH: »V tej državi se ne dogaja brez razloga, da jo zapuščajo tudi izobraženi ljudje, vseh nacionalnosti. Zapuščajo jo, ker vidijo, da je to država absurdov. Da tukaj ni ne varnosti ne razuma. Da je šel konflikt med nami predaleč in da ni nikogar, ki bi spustil žogo. Če bi imeli kam, bi od tod odšli tako Bošnjaki kot Srbi.«
