Prvi seznam favoritov za novega predsednika Srbije

V političnih kuloarjih že na veliko kombinirajo, naročajo raziskave in izračunavajo, kdo so favoriti predsedniških volitev, čeprav bodo volitve šele prihodnjo pomlad. Ker je srbska opozicija razdeljena in neodločna, analitiki ne pričakujejo večjih sprememb na srbski politični sceni.

V igri je sedanji predsednik Tomislav Nikolić, ki v nasprotju s predhodnikom Borisom Tadićem ni pohlepno pograbil vse oblasti. Izvršno oblast je prepustil Aleksandru Vučiću in njegovim naprednjakom, v tančico skrivnosti pa je še zavito, ali se je dogovoril z njim, da se bo podal v boj za drugi mandat, ali ne. Nikolić se je morda naveličal, da mu je usojeno, da bo večno drugi. Najprej je bil v senci Vojislava Šešlja, nato je gledal v Tadićev hrbet, zdaj pa v hrbet novega srbskega vožda.

Vladni predsedniški kandidati

Prvi mandat je Nikolić preživel brez večjih pretresov, tako da je v glavnem delil odlikovanja kot bombone. Vučić se zaveda, da mora kandidat, ki ga bo podprl, zmagati, ker bi vsak drugačen rezultat oslabil njegovo karizmo. Kljub njegovemu zagotovilu, da ne bo kandidiral za predsednika, so se pojavile javnomnenjske raziskave, ki so ga že ustoličile za zmagovalca, če bi se odločil za ta korak. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi ta opcija še ni izključena. Kot možni kandidat za novega šefa države iz vrst napredjakov se omenja še bivši pravosodni minister Nikola Selaković.

Prvak socialistov in zunanji minister Ivica Dačić se je kandidiral sam že pred letom dni, sledil pa mu je predsednik sandžačke demokratske stranke in minister za trgovino, turizem in telekomunikacije Rasim Ljajić. Tako sta si Dačić in Ljajić zagotovila mesto v vladi, ki ima očitno več predsedniških kandidatov kot opozicija. Ministra naj bi bila alternativa ombudsmanu in kandidatu civilne družbe Saši Jankoviću, ki je za nameček premalo znan v srbskih predmestjih in vaseh.

Proevropejci in nacionalisti

Po »zmagi« v Haagu in vrnitvi v domovino o predsedniški palači sanja tudi prvi mož radikalcev Vojislav Šešelj, ki za zdaj strelja z vsemi topovi na Nikolića, medtem ko se Vučiću še ne želi zameriti. Šešelj je tako že napovedal kandidaturo. Iz vrst nacionalistične opozicije pa naj bi se za predsedniški položaj potegoval tudi prvak gibanja Dveri Boško Obradović.

Srbska opozicija je bipolarna, proevropska opozicija pa je napovedala skupnega kandidata, ki naj bi bil po možnosti nestrankarski, vendar zaradi razlik med strankami ni veliko možnosti za dogovor. Etablirani politiki, kot so Tadić, prvak demokratov Bojan Pajtić ali predsednik gibanja Dovolj je bilo Saša Radulović, ne bi dobili zadostne podpore. V javnosti krožijo prva imena, ki so po mnenju direktorja Centra za svobodne volitve in demokracijo (CeSID) Đorđa Vukovića neprepoznavna med večino volivcev. Gre za Saša Jankovića, bivšega poslanca Vladimirja Pavičevića, predsednika srbske akademije znanosti in umetnosti Vladimirja Kostića in akademika Dušana Teodorovića. V boj za predsedniški stolček bi se lahko čez noč vključil tudi Vuk Jeremić, ki za zdaj dobro kotira na seznamu kandidatov za generalnega sekretarja Združenih narodov.

Kohabitacija je malo verjetna

Če bi skupni predsedniški kandidat opozicije premagal Vučićevega, bi to lahko postal razlog za nove izredne parlamentarne volitve. Po mnenju analitikov bi bil poraz, ki ni najbolj verjeten, hud udarec za Vučića, a bi hitro poiskal način, da se utrdi na oblasti. Položaj je drugačen, kot je bil leta 2012, ker ima sedanja vladajoča koalicija v parlamentu skoraj dvetretjinsko večino. Kljub temu bi v Srbiji imeli kohabitacijo, ki bi lahko Vučiću povzročala sive lase. Zmaga opozicijskega kandidata bi lahko zakoličila spremembe tudi na parlamentarni ravni. Šlo bi za dolgotrajen proces, ki pa ni verjeten. Več možnosti bi imel kandidat, ki ni neposreden eksponent vlade ali opozicije ter ni v sporu z Vučićem, čeprav ga ta ne bi podpiral.

Ko je Nikolić premagal Tadića, so naprednjaki ugrabili socialiste demokratom in oblikovali vlado, kar priča o tem, da lahko spremembe v državnem vrhu resno premešajo karte na srbskem političnem parketu. Leta 2012 so predsedniške in ne parlamentarne volitve odločile, kdo bo oblikoval oblast. V Nikolićevem mandatu so v Srbiji dvakrat izbirali poslance na predčasnih volitvah, napredjaki pod vodstvom Vučića pa so gladko zmagali in povozili konkurenco. To očitno zadostuje Vučiću, da je prepričan, da bo njegov kandidat zanesljivo zmagal tudi na predsedniških volitvah, ki se tokrat ne bodo pokrivale s parlamentarnimi.

Proevropsko usmerjena opozicija bi se morala najprej vzpostaviti na politični sceni kot relevanten opozicijski dejavnik, ki se resno ukvarja z razmerami v državi, in ne zgolj sama s seboj, preseči osebne ambicije in nečimrnost voditeljev ter iskreno podpreti osebnost, ki bi se v njihovem imenu podala v boj za šefa države. Dosedanji poskusi združevanja moči so pokazali, da ni dovolj dobre volje niti za resen dialog in da je skupna korist družbe zadnja skrb opozicijskih šefov.