Tiskane izdaje
Zagreb – Čeprav hrvaški meteorologi napovedujejo »dolgo vroče poletje«, ni nikjer na vidiku »sezone kislih kumaric«. Ironija usode je, da sta za to poskrbela največji hrvaški živilski proizvajalec Agrokor in njegov še vedno nominalni lastnik Ivica Todorić.
Včasih se je govorilo, da »vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo«, danes pa, vsaj v primeru Agrokorja, ugotavljamo, da »vsak dan v vsakem pogledu vemo vse več o zablodah, v katerih smo živeli«. Skoraj tako kot v duhovitem izreku, ki pravi: »Eden živi v mestu, drugi na vasi, večina pa v zablodi.«
Še vedno ne vemo, koliko natančno znašajo Agrokorjevi dolgovi, gotovo pa močno presegajo prvotnih petdeset milijard kun. V pričakovanju točnega zneska smo prejšnji teden izvedeli, da znašajo samo jamstva štirih družb znotraj koncerna – Belja, Vupika, Jamnice in Leda – neverjetnih devetdeset milijard kun oziroma 12 milijard evrov. Za primerjavo: hrvaški državni proračun znaša 120 milijard kun, s tem da Agrokor nima v lasti samo štirih omenjenih družb. Do včeraj je veljalo, da jih ima okoli sedemdeset, nato se je razkrilo, da v propadajočem koncernu deluje kar 143 družb.
Propad Agrokorjevih dobaviteljev
Propad vodilne hrvaške družbe pomeni tudi propad njenih donedavnih največjih partnerjev. AWT, Agrokorjev dobavitelj, ki ne more več izpolnjevati svojih obveznosti, je že zahteval predstečajno pogodbo. Močna Adris grupa zaradi solidnih zalog denarja, ki ga je zaslužila tudi s privilegiranim položajem z Agrokorjem, nima problemov, čeprav ji Agrokor dolguje skoraj milijardo kun. V preteklih letih so namreč zaslužili še veliko več.
To velja tudi za del velikih dobaviteljev. Ti so imeli kljub počasnim izplačilom, ki so jih seveda všteli v višje cene, skoraj monopolistični položaj na prodajnih policah Konzuma. Zaslužek pričakuje tudi ameriški »mrhovinarski sklad« Knightead Capital Management, ki je Agrokorjeve obveznice pokupil za manj kot trideset odstotkov nominalne cene zaradi »roll upa«, ki za kuno starega določa kuno novega dolga. Za naložbo, vredno 480 milijonov evrov, pa si obeta izplačilo neverjetnih milijardo in šestdeset milijonov evrov. Torej ni nič čudnega, da direktor tega sklada trdi, da je »Agrokor fantastična družba, ki mora ohraniti svoje ključne dele«.
A tako, kot se to dogaja v vseh igrah na srečo, tudi pri tem eni dobivajo, mnogi pa izgubljajo. Prvi so na vrsti Rusi, ki niso privolili v »roll up«, saj bi to pomenilo, da morajo za staro milijardo in 400 milijonov evrov dati novo milijardo in 400 milijonov evrov.
Dejstvo je, da med sprejemanjem lex Agrokorja nihče še omenil ni tega, da bi morda izpeljali »roll up«. Tudi v zakonu to ni nikjer omenjeno, zato se je težko upreti vtisu, da so ta aranžma skrojili po meri omenjenega ameriškega sklada, ki je obveznice kupil po bagatelni ceni, saj je vedel, da bo sledil »roll up«.
Todoriću grozi deložacija
Todoriću zdaj grozi deložacija iz Kulmerjevih dvorov, ki jih je prav tako zastavil, da bi dobil posojilo. Gre za velikansko družinsko poslopje, ki je bilo zgrajeno – ne povsem skladno z zakonom – na zemljišču slavnega hrvaškega slikarja grofa Ferdinanda Kulmerja. Zaradi tega z dediči še vedno poteka sodni spor, dvorec pa je bil do pred kratkim registriran kot hotel.
Zdaj, ko se ve, da so Agrokorjevi dolgovi precej večji od premoženja, ni nikakršna skrivnost, da bodo zaradi tega nekateri upniki ostali praznih rok. Pravzaprav bi odpis dolga, ki bi bil manjši od petdeset odstotkov, veljal za uspeh. Vse to prav gotovo ne bo minilo brez sodnih tožb, tudi tožb proti hrvaški državi, ki je s sprejetjem lex Agrokor omogočila pravno sporne situacije.
Konzum ni več napol prazen
Zaradi napak državnih organov in agencij, predvsem tistih za nadzor finančnih storitev, je predstavnik vlade Ante Ramljak dejal, da bi sodne tožbe lahko bile vložene tudi brez lexa Agrokor. Ramljak še vedno verjame v rešitev Agrokorja. Res pa je, da ne omenja več rešitve vseh delovnih mest. Volitve so minile in zdaj se odkrito govori o racionalizaciji poslovanja oziroma zaprtju nedobičkonosnih trgovin, o prodaji postranskih poslov in odpuščanju odvečnih delavcev. Alvarez III. je za isto diagnozo in terapijo potreboval dva dni, Ramljak pa, kot vidimo, dva meseca.
Svežih sto milijonov evrov je očitno je že na Agrokorjevem računu. To je videti tudi na policah donedavno napol praznega Konzuma. A če nameravajo s tem denarjem zgolj ohranjati tekočo likvidnost, to pomeni le nadaljevanje prakse, ki je družbo pripeljala na rob propada. O tem, da se ni nič resneje spremenilo, priča tudi dejstvo, da so v nov skupni dolg za posojilo privolili prav Belje, Vupik, Ledo in Jamnica. Tokrat ne po nalogu Ivice Todorića, ampak vladnega predstavnika Anteja Ramljaka in ob tihem soglasju tistih, ki bi morali že zdavnaj ustaviti takšno prakso.
