Se je Plenković izognil volitvam?

Zagreb – »Ljudje moji, je to sploh mogoče?« Nepozaben stavek najbolj znanega športnega komentatorja iz nekdanje Jugoslavije Mladena Delića­ najbolje opiše neverjetne preobrate, ki te dni pretresajo hrvaško politiko. V torek se je zdelo, da je vse bolj ali manj dogovorjeno in da bo Hrvaška narodna stranka (HNS) z devetimi poslanci vstopila v koalicijo z vladajočo HDZ.

Tako bi sestavili stabilno parlamentarno večino, ki jo nujno potrebujejo za izglasovanje zaupnice štirim novim ministrom. Toda namesto tega je po sedemurni razpravi prišel iz dvorane predsednik HNS Ivan Vrdoljak in izjavil, da koalicije ne bo, on pa bo odstopil z vseh političnih položajev, tudi položaja saborskega poslanca. Štirje saborski poslanci pod vodstvom nekdanje zunanje ministrice in ostre nasprotnice sodelovanja s HDZ Vesne Pusić so slavili, prav tako poražena kandidatka za zagrebško županjo Anka Mrak Taritaš, ki so jo mediji očitno prekmalu razglasili za novo predsednico HNS.

V HDZ so presenečeni. Nezadovoljneži očitajo premieru Andreju Plenkoviću, da jih je, tako kakor zdaj že pozabljeni Tomislav Karamarko, izigral, čeprav jih je prepričeval, da je vse dogovorjeno. V saboru Plenković potrpežljivo posluša napade opozicije, ki ga obtožuje, da je uzurpiral oblast, saj nima parlamentarne večine. In ko se je že zdelo, da je treba samo še odgovoriti na vprašanje, ali bodo nove parlamentarne volitve že julija ali šele septembra, se je zgodil še en preobrat. Osrednji odbor HNS je v sredo popoldne glasoval proti odločitvi predsedstva in zahteval koalicijo s HDZ.

Poraženi in s sklonjeno glavo ter – kakor sta povedali – »zelo žalostni« Anka Mrak Taritaš in Vesna Pusić sta še z dvema poslancema zapustili strankarske prostore, saj se zavedata, da ju bodo, če ne bosta podprli novih ministrov (in tega ne bosta storili), izključili iz stranke. Resda ju vabijo v SDP, toda tudi tam ne cvetijo rožice, zato bi se hitro lahko znašli v položaju, ko bi morali tudi pri njih izbrati eno od strani.

Kaj bi s koalicijo s HDZ dobila HNS? Vsekakor preveč glede na svoj dejanski vpliv. Ugleda raje ne omenjajmo. Po anketah HNS ne presega volilnega praga. Toda pravzaprav je bilo vedno tako. Za nesorazmeren vpliv in moč se lahko HNS zahvali predvsem spretnim pogajanjem, nesporni trgovski nadarjenosti in osvajanju donosnih ministrstev, v katerih se je pretakalo veliko denarja. Čačić je tako samo z dvema saborskima poslancema upravljal gradnjo avtocestnega omrežja in pravzaprav ves gradbeni sektor. Zanimivo je slišati, da bo tudi tokrat stranka, ki ji pogosto pravijo »gradbeniška«, poleg ponujenih ministrstev za pravosodje in izobraževanje dobila prav ministrstvo za gradbeništvo in prostorsko ureditev.

»Titanik«

Po drugi strani je bila HNS vedno ostra nasprotnica HDZ, pogosto precej ostrejša od SDP. Zadnjih nekaj mesecev zdaj že nekdanji predsednik Ivan Vrdoljak sploh ni omenil trenutne vlade brez besede »Titanik«. Istočasno se je s »kapitanom Titanika« po tihem dogovarjal o koaliciji. Nazadnje je priznal, da to počne, da bi rešil izobraževalno reformo, ki jo ovirajo konservativni in klerikalni krogi. Haenesovci so do zdaj vedno, zlasti Vesna Pusić, vztrajali pri antifašistični tradiciji, zato so tudi zdaj poudarili, da ne bodo zlahka spregledali postavljene spominske plošče branilcem v Jasenovcu z ustaškim pozdravom: »Za domovino – pripravljeni.« Toda v HDZ, v kateri ne skrivajo zadovoljstva zaradi hitrega preobrata, so opozorili, da bo imela HNS toliko vpliva, kolikor glasov bo prinesla z doto. In pet je precej manj od pričakovanih devetih glasov.

Haenesovo koalicijo s HDZ javnost večinoma kritizira. Na družbenih omrežjih se norčujejo iz stranke in jo sramotijo z besedami, ki jih papir ne prenese. Organizirajo pogrebščine, oblikovalec Boris Ljubičić pa je zahteval, naj stranka neha uporabljati logotip in zastavo, ki ju je oblikoval za ustanoviteljico Savko Dabčević Kučar. Toda slišati je tudi tiste, ki pravijo, da je to »realna politika«, v kateri ni prostora za pretirana čustva in moraliziranje, ter da je vedno bolje biti na oblasti kakor kritizirati brez moči v opoziciji.

Toda če bi sodili po ostrini odzivov, je težko pričakovati, da bo HNS dolgoročno preživela. Zdi se verjetneje, da jo čaka usoda nekoč močne HSLS, ki zdaj životari kot hadezejeva podrepnica. Toda v HNS so očitno presodili, da se ne bi dobro odrezali na predčasnih volitvah, zato so pri izbiri med gotovim volilnim propadom, kakršnega so pravzaprav že doživeli na lokalnih volitvah, in tem, da obdržijo saborske sedeže ter se povzpnejo na oblast, izbrali drugo možnost.

Nevarna igra

Toda v politični trgovini, ki se mnogim zdi že kar gnusna in neverodostojna, vendarle ostaja neodgovorjeno vprašanje. Ni namreč jasno, zakaj se ni Plenković namesto za mučno in negotovo iskanje nove parlamentarne večine raje odločil za volitve. Kajti sedanje razmere bi mu v marsičem lahko koristile. Prepričljivo je zmagal na nedavnih lokalnih volitvah. Vsi ekonomski kazalniki mu samo koristijo. Brezposelnost pada, zaposlenost raste, rastejo tudi BDP ter industrijska proizvodnja in izvoz. Čaka ga rekordna turistična sezona, javni dolg pada, končno je dobil tudi denar Evropske unije za gradnjo Pelješkega mosta. Poleg tega podpora HDZ raste, opozicija pa je po porazu na lokalnih volitvah sprta in resnično pogubljena.

Vztrajno prizadevanje za novo parlamentarno večino Plenković pojasnjuje tako, da poudarja, da država potrebuje politično stabilnost pa tudi politiko vključevanja, ki jo namesto politike »mi ali oni« zagovarja od prvega dne. Tudi sicer Plenković rad ubije dve muhi na en mah. S prihodom okrnjene HNS v vlado bo izničil argument tistih, ki trdijo, da je izobraževalni sistem prepustil manj pomembnim desničarskim skupinam, hkrati pa se bo znebil nepriljubljenega ministra Pava Barišića, ki ga resno sumijo plagiatorstva. Okrnjena HNS mu je pravzaprav celo ljubša od cele. Desnici se zdi precej sprejemljivejša takšna kakor z Vesno Pusić, ki je niso mogli prenašati, zato ni izključeno, da bodo za nove ministre glasovali tudi odpadniški hadezejevci. Pred kratkim je v propadajoči Agrokor pripeljal Zvonimirja Mršića, ki so ga mnogi hoteli videti na čelu SDP. Ne preveč sposoben vladni zaupnik je dobil izvrstnega menedžerja, Plenković pa se je rešil resnega nasprotnika na morebitnih volitvah.

Agrokor je gotovo eden od razlogov za to, da se Plenkoviću ne mudi na volitve. S sprejetjem lexa Agrokor se je vlada zapletla v nevarno igro, ki jo Plenković mora nadzirati, vendar tega med predvolilno kampanjo v vlogi tehničnega premiera ter pozneje med mučnim iskanjem nove večine ne bi mogel početi. Obremenjuje ga tudi končna odločitev arbitraže s Slovenijo pa tudi z madžarskim Molom. Če že mora izbirati med brezvestno HNS in trdo, pogosto tudi primitivno desnico, bo uglajen bruseljski učenec, kakršen je Plenković, raje izbral prvo možnost. Poleg tega se zaveda, da bo, če bo zbral 76 rok, lahko pomirjen dlje časa, kajti – četudi se to včasih zdi nemogoče doseči – opozicija bo še težje zbrala isto število rok, kolikor jih potrebuje za njegovo zamenjavo.