Sestanek, ki bi moral biti pred najmanj 10 leti

Zagreb – »Obisk srbskega predsednika­ bo smiseln, če bo ­pripomogel k temu, da bomo našli vsaj enega posameznika, pogrešanega v vojni,« je predsednica Kolinda Grabar Kitarović mirila vznemirjeno hrvaško javnost pred sestankom z Aleksandrom Vučićem.

S tega zornega kota je sestanek kar trikratno presegel pričakovanja, saj je Vučić prišel s podatki o treh pogrešanih ljudeh, kar bodo skeptiki uporabili kot dodaten argument pri dokazovanju nesmiselnosti tega srečanja. Hrvaška namreč še vedno pogreša kar 1945 ljudi, med katerimi so tudi pripadniki srbske narodnosti. Je pa Vučić napovedal možnost odprtja arhiva vukovarske bolnišnice, pa tudi odprtje arhiva JLA, da bi končno ugotovili, kaj se je v resnici dogajalo. Pa vendar, o preteklosti se obe strani ne strinjata in se tudi ne nameravata.

Vučić se po pričakovanjih ni hotel javno opravičiti za srbsko agresijo na Hrvaško in svojo vlogo pri tem, glede na to, da je še leta 1995 hujskal Srbe proti hrvaški oblasti. Podobno je bilo z ocenami druge svetovne vojne in vlogo kardinala Stepinca, o katerem Hrvaška malone pričakuje, da ga bodo razglasili za svetnika, za Vučića pa sta »Stepinac in Jasenovac najbolj boleči vprašanji za srbski narod«. A ga to ni ustavilo, da se ne bi na osebno zahtevo pogovarjal s kardinalom Josipom Bozanićem, in to prav pod Stepinčevo sliko. Dogovarjala sta se o morebitnem papeževem prihodu v Beograd, ki ga ima Sveti sedež za vrata, za katerimi se odpira pot proti Moskvi oziroma k nadaljnji normalizaciji­ odnosov z Rusko pravoslavno ­cerkvijo.

Pandorina skrinjica

O izplačilu vojne odškodnine, pri kateri vztraja Hrvaška, je Vučić odgovoril, da bi s tem odprli Pandorino skrinjico, kar bi imelo strahotne posledice za obe strani. Je pa privolil v ustanovitev mešane delovne skupine, pri čemer je verjetno upal, da se bo njeno delo končalo tako, kot se je delo takšne komisije končalo leta 1996. Takrat se niso ničesar dogovorili. Edino odprto vprašanje, o katerem sta srbski predsednik in hrvaška predsednica določila rok, je dogovor o meji, ki predvideva nastop pred mednarodnim sodiščem oziroma arbitražo, če državi ne bosta sklenili dvostranskega sporazuma. Glede na to, da Hrvaška vztraja pri katastrskem načelu, Srbija pa pri načelu mednarodnega prava, je realno pričakovati arbitražo, ki jo je Vučić včeraj kar nekajkrat omenil, kar ni ugajalo premieru Andreju Plenkoviću, ki je po, kot je dejal, »slovenskih manipulacijah z arbitražo« precej bolj naklonjen drugim rešitvam. Visoko stopnjo soglasja so dosegli tudi o Bosni in Hercegovini, kjer Srbi in Hrvati veliko uspešneje sodelujejo kot vodstva njihovih matičnih držav, dejstvo pa je, da bi lahko, če se v pogovore o spremembi volilnega zakona ne bo nemudoma vključila bošnjaška stran, vse skupaj neprijetno spominjalo na pogovore o BiH med Franjem Tuđmanom in Slobodanom Miloševićem.

V nasprotju s srbsko javnostjo, ki soglasno odobrava Vučićev obisk na Hrvaškem, mediji pa se temu posvečajo predvsem z vidika osebnega poguma in varnosti, na Hrvaškem, in to predvsem med desno usmerjenimi političnimi strujami, še vedno potekajo spori o upravičenosti obiska. Pripadnike skrajne desnice, ki so prepričani, da imajo največ zaslug za njeno zmago, je predsednica dodatno užalila s tem, ko jih je poimenovala »skupina z obrobja, ki je večina državljanov in resni politiki ne upoštevajo«.

Od tega jasnega in ostrega stališča sta se ogradila tako predsednik sabora Gordan Jandroković kot predsednik vlade Andrej Plenković, ki je ob tem obisku, čeprav ne po svoji želji, odigral drugorazredno vlogo, kar utegne v veliki meri vplivati tudi na uspeh obiska. V primerjavi s predsednikom Vučićem, ki ni le predsednik Srbije, ampak tudi vladajoče stranke, torej nadzoruje vlado in parlament, njegova hrvaška kolegica ne le da ne nadzoruje vlade, temveč z njo, če izvzamemo pogoste očitke, skorajda ne komunicira.

Nediplomatska poteza Trumpovega prijatelja

Ne glede na Plenkovićevo nezadovoljstvo in užaljenost (izognil se je celo slovesni večerji) je njegov manevrski prostor precej omejen. Na Hrvaškem v resnici nihče ne dvomi – o čemer pričata tudi kisla obraza srbskega predsednika in hrvaške predsednice – o tem, da so ta sestanek izsilile ZDA in EU, zlasti Nemčija, ki si želijo za vsako ceno iztrgati Srbijo iz ruskega objema in zmanjšati vpliv Rusije na tem območju. Novi ameriški veleposlanik na Hrvaškem Robert Kohorst, sicer dobri prijatelj Donalda Trumpa, je prav na dan Vučićevega obiska nediplomatsko izjavil, da Ine v nobenem primeru ne bodo prodali Rusom.

Nič ne kaže, da bo zaradi tega diplomatskega spodrsljaja in očitnega vmešavanja v notranje zadeve tuje države sledila diplomatska nota, kakršne se vrstijo, kadar gre za Slovenijo ali Srbijo. Kar zadeva več kot sponzorirano srečanje dveh predsednikov, je imel od tega brez dvoma več koristi Vučić, ki se je predstavil kot mož, ki gleda v prihodnost, kot mirovnik in dejavnik stabilnosti na jugovzhodu Evrope ter človek, ki oblikuje politiko svoje države.

Hrvaška se ni znašla v podrejenem položaju le zaradi nesoglasij v državnem vodstvu, temveč predvsem zaradi preračunljive in neodločne politike sedanje vlade, pa tudi politike prejšnjih vlad in predsednikov. Če bi namreč takšen sestanek sklicali pred 10 leti ali še nekoliko prej (od vojne je minilo 23 let), in to na pobudo Hrvaške, bi bil njen zunanjepolitični položaj brez dvoma veliko boljši, pa tudi notranjepolitične zadeve ne bi bile nič slabše od sedanjih.