Sinoda o družini: nauk prilagoditi življenju ali življenje nauku?

Ali naj Katoliška cerkev vztraja pri tradicionalni doktrini in pastoralni praksi ali naj ju prilagodi sodobnemu načinu življenja, je vprašanje, zaradi katerega se bodo na redni sinodi o družini, ki se je začela danes v Vatikanu in se bo končala čez tri tedne, spopadli liberalci in tradicionalisti.

Redna sinoda, ki je nadaljevanje lanske izredne, je največji izziv za papeža Frančiška doslej, saj bo moral krmariti med enimi in drugimi ter poskusil odpreti pot reformam, ki jih zagovarja že od začetka svojega pontifikata. Ta naloga bo za papeža težja od birokratskih reform v Vatikanu, saj zadeva sam cerkveni nauk. Frančišek sicer zagovarja cerkveno stališče do zakona in družine, vendar ne želi, da bi Cerkev izključevala tiste, ki ne živijo v skladu z doktrino. To so ločeni in ponovno poročeni, homoseksualci, nasploh pa vse večje število katoličanov v Evropi in Ameriki ne upošteva cerkvenih prepovedi splava, kontracepcije, predzakonske spolnosti.

Grožnja razkola

Stališča cerkvenega učiteljstva do teh vprašanj so različna, lahko se zgodi, da bo na sinodi prevladala reformistična struja, ni pa izključeno, da bo zaradi močnega odpora tradicionalistov nastal razkol, ki ga kot možnost omenjajo celo nekateri škofje in kardinali. Če resnično življenje ne ustreza doktrini, je treba spremeniti življenje, in ne doktrine, je stališče tradicionalistov.

Frančišek si razkola seveda ne želi, zato je zelo pazil, da je v delovna telesa sinode uvrstil predstavnike tako liberalnih kot konservativnih stališč. Prav tako si ne želi zmage tradicionalistov, zato stvari raje ne prepušča naključju in je pred začetkom sinode objavil pismo, s katerim je uvedel krajši in enostavnejši postopek ugotavljanja ničnosti zakonske zveze. Sinodalne očete je tako postavil pred gotovo dejstvo, si je pa težko predstavljati, da o tem ne bi razpravljali. Niti ni izključena možnost, da bodo nekateri zahtevali ukinitev tega Frančiškovega upravnega akta, najbolj revolucionarnega doslej. Nekaj podobnega se je namreč v cerkveni zgodovini že zgodilo.

Homoseksualni lobi

Srdit spor je bil na prejšnji sinodi tudi o homoseksualcih in pričakovati je, da bo tako tudi tokrat, razen če se bodo dogovorili, da te teme sploh ne bodo odpirali. Ne gre le za istospolne zveze, ampak tudi za različen odnos Cerkve do greha »prešuštva« in do »nenaravnega« spolnega odnosa, torej sodomije, smrtnega greha. Ta greha sta za Cerkev različna in drugače tudi obravnava duhovnika, ki spolno občuje z žensko kot tistega, ki to počne z moškim. Prvi jo odnese s pokoro, grajo in včasih s premestitvijo, medtem ko drugega povsem degradira.

Homoseksualnost je velik problem tudi za samo Cerkev. Frančišek je pred časom sam priznal, da v Vatikanu obstaja homoseksualni lobi. Da ta lobi res obstaja, se je nazorno pokazalo dan pred začetkom sinode, ko so se stvari odvrtele kot v slabem filmu. Poljski duhovnik Krzystof Charamsa je v intervjuju časniku Corriere della sera povedal, da je homoseksualec in da ima partnerja, kar so povzele vse svetovne tiskovne agencije. Charamsa je dejal, da »Cerkev zaostaja glede spoznanj, do katerih je prišlo človeštvo« in da na spremembo ni mogoče čakati še petdeset let. »Velik del duhovnikov je homoseksualen in prav tako, žal, homofoben in paranoičen, ker je paraliziran zaradi nesprejemanja lastne seksualne usmeritve.« Zahteve po spremembi cerkvenega odnosa do homoseksualnosti je objavil tudi na videoposnetku ter v Rimu skupaj s partnerjem sklical tiskovno konferenco. Duhovnikovo priznanje je bilo časovno premišljeno in toliko bolj odmevno zato, ker je bil Charamsa član kongregacije za nauk vere, tajnik mednarodne teološke komisije in profesor bioetike na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Še isti dan so mu prepovedali delo v kongregaciji in na papeški univerzi.

Zadržani Zore

Škofje in kardinali bodo sicer razpravljali še o drugih vprašanjih, povezanih z družino, vendar so manj sporna ali pa sploh ne, zato v medijih in javnosti logično zanje vlada manj zanimanja. Do reform in medijev je očitno zadržan slovenski udeleženec sinode nadškof Stanislav Zore, ki je pred odhodom v Vatikan pri maši v Ljubljani dejal: »Če boste v medijih o sinodi, papežu slišali karkoli, kar nasprotuje nauku Katoliške cerkve, ne verjemite!«

V Katoliški cerkvi po svetu in že samo znotraj Evrope so o omenjenih vprašanjih različna stališča. Medtem ko so na primer v Nemčiji in Švici zelo liberalni, saj celo na uradnih spletnih straneh škofovskih konferenc objavljajo reformne poglede, so na drugi strani spektra poljski in afriški škofje.

Turbulence

Tajnik sinode kardinal Lorenzo Baldisseri je na tiskovni konferenci pred začetkom sinode dejal, da je pričakovati turbulence, ki jih sicer napovedujejo tudi nekatere izjave cerkvenih dostojanstvenikov. Tako je eden od belgijskih kardinalov uglednega teologa in kardinala Walterja Kasperja, ki ga Frančišek izjemno ceni, obtožil, da je član »mafije« in da želi »obrniti Cerkev na glavo«.

»Če Cerkev zapre vrata, izda samo sebe in svoje poslanstvo,« je dejal papež pri maši, s katero je odprl sinodo. Poudaril je zakramentalnost zakona in to, da mora biti Cerkev odprta za ljudi, pri čemer je spomnil na Jezusove besede, da je sobota zaradi človeka, ne človek zaradi sobote.