Tiskane izdaje
Zagreb – Najprej so pomislili, da gre za nesrečo, ki je na srečo imela za posledico le razbita vrata kirurške klinike v Osijeku in nekaj ureznin. Nato se je izkazalo, da je za nesrečo kriv eden od zaposlenih v Kliničnem centru v Osijeku. In tudi, da je bil pod vplivom alkohola.
Že dolgo so se po Osijeku širile govorice, češ da nekateri zaposleni v tamkajšnjem kliničnem centru radi globlje pogledajo v kozarec. Potem se je zgodila omenjena nesreča z razbitimi vrati in govorice, da je za nesrečo kriv »zaposleni pod vplivom alkohola«, so postale še bolj glasne in verjetne. Vodstvo bolnišnice je staknilo glave in se odločilo, da začne z naključnim preverjanjem alkoholiziranosti na delovnem mestu. Najprej v oddelku za kirurgijo, kjer je zaposlenih približno 40 ljudi. To je lokalnemu Glasu Slavonije potrdil namestnik direktorja klinične bolnišnice Vlatko Kopić.
Od govoric do ukrepanja
Medijem je povedal, da so res dobili nekaj prijav, med njimi tudi take, da so menda celo njihovi kirurgi operirali alkoholizirani. Zato so se tudi odločili za naključno preverjanje alkoholiziranosti na delovnem mestu. In kaj kmalu ugotovili dva primera vinjenih. »Pet odstotkov od 40 zaposlenih v kirurškem oddelku, gre za dva primera, ni malo. Oba zaposlena so nemudoma prosili, da zapustita delovno mesto v bolnišnici, proti njima pa bo sprožen disciplinski postopek,« je dejal Kopić in zagnal razprave o alkoholu na Hrvaškem.
Mimogrede, kot je pred kratkim objavil Glas Slavonije, je v Osijeku, sicer četrtem hrvaškem mestu po velikosti (z nekaj več kot 105.000 prebivalci se uvršča za Zagreb, Split in Reko), registriranih približno 10.000 zdravljenih alkoholikov in tistih, ki so imeli prav zaradi alkohola velike težave. Menda je prava številka še precej višja, osrednji vzroki za pitje pa so slab socialni položaj, pomanjkanje denarja in nezmožnost vzdrževanja družine.
Hrvaški Poslovni dnevnik je pred časom zapisal, da je alkohol še vedno največja družbena težava Hrvaške, kar podatka, da je v državi med 150.000 do 200.000 alkoholikov in da povprečni Hrvat spije skoraj 13 litrov čistega alkohola na leto, le potrjujeta. Mamila in odvisnost od iger na srečo kot družbeni težavi ne zaostajata veliko.
Kot kažejo podatki, strokovnjaki to potrjujejo, razlik med regijami skoraj ni, saj je alkohol in s tem pitje navzoč na vseh koncih in krajih »lijepe njihove«, morda nekaj malega odstopajo le večja mesta, še posebej Zagreb, Split in Reka, kjer je pitje alkohola v vseh različicah in kombinacijah bolj izstopajoče. »Morda je razlika le ta, da v Dalmaciji bolj prisegajo na vino, na celini pa so bolj vezani na pivo,« je pred časom dejal vodja katedre za alkoholizem in druge odvisnosti v zagrebški Kliniki Sestre milosrdnice Zoran Zoričić.
Nekateri podatki kažejo, da je najpopularnejša alkoholna pijača na Hrvaškem, še posebej v celinskem delu in v večjih mestih, pivo. Proizvodnja piva raste, proizvodnja vina in žganih pijač pada, pred tremi desetletji, ugotavljajo naši južni sosedi, je bilo obratno. Vsak šesti alkoholik je ženska.
Od vstopa v EU pred tremi leti se je število malih žganjekuh na Hrvaškem povečalo za 20.000. Po podatkih carinske uprave je zdaj v državi približno 44.000 tako imenovanih malih žganjarjev, uradnih, za katere lastniki plačujejo predpisane dajatve.
Zaporniška terapija z vinom
Z alkoholom je povezana še ena hrvaška zgodba. V enem najstrožje varovanih hrvaških zaporov Lepoglava so se za eno od oddaj nacionalne televizije pohvalili, da njihovi zaporniki proizvajajo tudi kakovostno in vrhunsko vino iz grozdja, ki raste v zaporniškem vinogradu. Zapor v Lepoglavi ima pet hektarov vinogradov, v katerih gojijo enajst sort grozdja. Na leto pridelajo približno 50 ton grozdja, v kleti zapora pa na leto proizvedejo skoraj 30.000 litrov kakovostnega in vrhunskega vina.
Vodja kmetijske delavnice v zaporu Stjepan Biškup je za hrvaško televizijo dejal, da številni gostinski lokali z območja Lepoglave kupujejo vino, ki je bilo proizvedeno v zaporu. Vina, kot so muškat, graševina, pavlinsko in podobna, pa naročajo tudi za različna zasebna slavja. V upravi sicer dodajajo, da vino ni prednostna naloga zapora, delo, tudi s proizvodnjo vina, pa predstavlja del zaporniškega življenja in terapije.
