Slovenija mora mastno plačati Hrvaški

Zadnjih šest let pravdanja na Mednarodnem centru za reševanje investicijskih sporov (ICSID) s sedežem v Washingtonu in pisarno v Parizu se je vrtelo predvsem o višini odškodnine. »Junija 2009 je tribunal sprejel odločitev o interpretaciji pogodbe in zavrnil trditev HEP o odtujitvi lastnine, kljub vsemu pa Sloveniji naložil finančno odgovornost za nedobavljeno električno energijo,« pravijo na ministrstvu za infrastrukturo. HEP je v svojem zahtevku ocenjeval, da je bil zaradi nepravočasne uveljavitve meddržavne pogodbe oškodovan za 29,6 milijona evrov, poleg tega je zahteval še visoke obresti ter plačilo vseh stroškov, kar bi skupaj zneslo več kot 98 milijonov evrov.

Hrvati zadovoljni

Tribunal je odločil, da je HEP upravičen do 19,99 milijona evrov odškodnine. Prav tako se ni strinjal z višino obresti ter odločil, da se za izračun obresti uporabi polletni euribor z dodatkom dva odstotka, in ne 4,25 odstotka, kot je zahteval HEP. Tribunal je po sporočilu ministrstva tudi znižal prenapihnjene stroške HEP za tri milijone na deset milijonov evrov. Z vsemi obrestmi bo Slovenija HEP morala plačati dobrih 40 milijonov evrov.

Odločitev ICSID. Vir: ICSID

»Seveda smo zadovoljni. Zakaj ne bi bili,« je izjavil Kažimir Vranić, direktor sektorja za razvoj in strategijo hrvaškega elektrogospodarstva (HEP). »Šlo je za splet okoliščin, nespretnih potez sodišč in tudi dejstev, v katerih sta se znašli obe državi takrat,« je dejal. Dodal je, da »če ne bi bilo trmastega vztrajanja Slovenije, se najbrž najprej zahtevanih 29 milijonov evrov ne bi povečalo na sedanjih 40 milijonov evrov«. Na vprašanje, kdaj v hrvaškem elektrogospodarstvu pričakujejo denar, je Vranić dejal, da »kmalu«, dodal pa je tudi, da je šlo za »zapleten spor«, ki se je začel že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja.

»To je dokaz, da je Slovenija ravnala protipravno in bo morala izplačati 40 milijonov evrov hrvaškemu elektrogospodarstvu,« je bil kratek minister za gospodarstvo Ivan Vrdoljak, ki je še napovedal, da se Hrvaški obeta še nekaj zmag v sporih, ki jih vodi v različnih postopkih, tudi tistih, povezanih z elektrogospodarstvom.

Nek ne bo zadnja arbitraža

»Cene elektrike so bile takrat nižje, v vseh državah so bili presežki proizvodnje, zato je vprašanje, ali je izguba Hrvatske elektroprivrede (HEP) res tako velika. Vendar je Slovenija v mirnem času vzela hrvaško polovico Neka, česar se ne počne,« pravi Djordje Žebeljan, v tistem času državni sekretar.

Spor Slovenije in Hrvaške o Neku ima dolgo brado. Slovenija je leta 1994 sprejela zakon o razgradnji elektrarne, pri tem pa uvedla sklad za razgradnjo, v katerega naj bi se vplačeval denar iz dodatka pri ceni elektrike. Hrvaška se s to razgradnjo ni strinjala, to pa je temelj za trajni spor med partnericama. Leta 1997 je Slovenija sama razsodila o tem dolgu in Hrvaški prekinila dobavo elektrike, hkrati pa sprejela uredbo vlade in preoblikovala Nek v slovensko javno podjetje, s čimer je Hrvaško razlastila. Leta 2002 so pripravili novo meddržavno pogodbo, s katero je bilo vzpostavljeno prvotno stanje, obveznosti pa pobotane. Vendar je Slovenija z zavlačevanjem ratifikacije pogodbe, Hrvaška je to storila že 2. julija 2002, Slovenija pa šele sredi marca 2003. Hrvaška je elektriko iz lastne polovice Neka začela dobivati 17. aprila 2003, odškodnino za nedobavo elektrike pa je ocenila na 53 milijonov dolarjev. Še prej, konec januarja 2003, je takratni minister za okolje, prostor in energetiko Janez Kopač dobil hrvaško ponudbo za odkup polovice Neka za 717,5 milijona dolarjev.

Kopač se na naše klice ni odzval, Djordje Žebeljan, v tistih časih državni sekretar za energetiko, pa je povedal, da ima meddržavna pogodba za Nek podlago v sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001, »če bi bil ta ratificiran, bi bilo vse rešeno«, meni Žebeljan. Dodal pa je, da je iz preteklih časov več sporov, v HSE so tako sprožili arbitražni spor zaradi vložka v Termoelektrarno Ugljevik v BiH.

Hrvati znajo

»Žal v celotnem postopku že deset let ne sodelujem, ker je slovenska obramba presodila, da bi lahko slabo vplival na izid arbitraže. Očitno se je še enkrat pokazalo, da Hrvati vedo, v katerih arbitražah je bolje vztrajati in iz katerih se je bolje umakniti. Prisojeni znesek se mi zdi zelo visok, vsaj glede na dejansko škodo, ki bi jo Hrvaška lahko uveljavljala,« meni Robert Golob, predsednik uprave Gen-I, ki ga leta 2003 še ni bilo na energetskem zemljevidu tako kot tudi ne Gena Energije. Meddržavni sporazum bi moral veljati že leta 2002, vendar je slovenska ratifikacija zamujala. Kljub temu je Slovenija Hrvaški dala dve ponudbi za dobavo elektrike, a se soseda ni strinjala z dodatkom za razgradnjo. »Ne vem, ali bi HEP ta prispevek stal več kot milijon evrov,« pravi Golob.

Slovenska energetika je bila do leta 2005 organizirana v enem stebru, takrat je bil Eles Gen najprej oddeljen na HSE, na koncu pa postal Gen Energija in drugi energetski steber, ki ima v polovični lasti Nek in tudi Gen-I. Mnogi menijo, da bi HEP, ki ambiciozno vstopa na slovenski trg, z dosojenim denarjem lahko kupil Petrolovo polovico Gen-I, ki je menda vreden od 90 do sto milijonov evrov. Gen-I sicer proda največji delež slovenske polovice proizvodnje Neka, hrvaško polovico pa trži HEP. Cene elektrike iz Neka pri tem ne presegajo 30 evrov za megavatno uro.

Kupiti ali ne

Žebeljan še pravi, da je ves čas obstajal interes za odkup hrvaške polovice nuklearke, za to sta se zanimala tako HSE kot Petrol. Vendar se je v tistih časih pokazalo, da bi imela Slovenija preveč elektrike, vse naložbe pa bi se ustavile. To verjetno pomeni, da bi se ustavila tudi naložba v Tešu 6, kar ne bi bilo slabo. Vendar se Hrvaška nuklearki tudi ni želela zlahka odpovedati, saj nima pasovnega vira elektrike, poleg tega je Nek blizu Zagreba in Hrvaška hoče obdržati nadzor.