Srečanje, od katerega ni nihče nič pričakoval, je izpolnilo pričakovanja

Zakaj sta se premiera Andrej Plenković in Miro Cerar sploh sestala, če smo vnaprej vedeli, da obe strani vztrajata pri svojih nezdružljivih stališčih? Hrvaška ne priznava arbitraže, Slovenija zahteva njeno uveljavitev. Po soglasni odločitvi hrvaškega sabora Plenković ni imel nikakršnega manevrskega prostora, njegovi še do pred kratkim koalicijski partnerji, zdaj pa najostrejši kritiki iz Mosta, pa se škodoželjno veselijo, saj bi po njihovem mnenju »Plenković takšen, kakršen je, gotovo pokleknil pred zahtevami Bruslja in Berlina«. Ena najpogosteje omenjenih izjav, povezanih z arbitražo, se glasi: »Nad hrvaškim saborom je samo Bog.« Kljub temu je zadnje dni slišati − resda sramežljiva − mnenja, da bi razen Najvišjega večjo moč od saborskih odločitev lahko imeli tudi meddržavni sporazumi oziroma pravila mednarodnega prava, kamor nedvomno spada tudi izpodbijana arbitražna odločitev. Vladajoči in opozicijski politiki še naprej vztrajajo pri tem, da je arbitraža nična, opozicija pa očita vladi samo to, da se njihov premier ne posvetuje z njimi, kakor se to dogaja v Sloveniji.

Sestanek glede arbitraže ni bil uspešen, vendar so ga mediji in politiki kljub temu sprejeli kot dobrodošlega. Vsaj zato, ker se zaradi Plenkovićeve zahteve po »dedramatizaciji stanja« umirjajo napetosti in ker si vsi čim bolj prizadevajo izogniti se morebitnim incidentom ali jih celo reševati. To je gotovo napredek, če upoštevamo, da so se pred približno desetimi leti zaradi notranjepolitičnih razlogov, povezanih prav z mejnimi vprašanji, o incidentih celo dogovarjali.

Foto: Jure Eržen/Delo

Pri »neobstoječi in zato neobvezujoči sodbi arbitražnega sodišča« za Hrvaško izstopa še ena zadeva. Glede na to, da je s svojimi rešitvami večinoma prijetno presenetila pregovorno dvomljive Hrvate, zdaj tudi nekateri politiki, denimo poslanec v evropskem parlamentu Ivan Jakovčić, ki je vodil bitko za »hrvaški teran«, menijo, da bi lahko postala izhodišče za dvostranska pogajanja o mejnih vprašanjih s Slovenijo. Jakovčić nima večjih očitkov na sodbo, največja težava se mu zdi poravnanje škode hrvaškim ribičem, ki bi jim po njegovem mnenju morali izplačati odškodnine iz evropskih skladov.

Pravna svetovalka zunanjega ministrstva Andrea Zgombić Metelko na podlagi neobstoječe sodbe meni, da so Slovenci glede ekološkega in epikontinentalnega pasu ter izhoda na odprto morje vedno bili v zablodi. Nekatere rešitve, denimo katastrske meje, ki so jih upoštevali na kopnem, bi vsekakor bilo treba spoštovati, meni tudi del strokovnjakov, ki opozarjajo na nerešen mejni spor s Srbijo. Če bi namesto katastrskih meja uporabili mejo po sredini Donave, bi Hrvaška lahko ostala brez precejšnjega dela svojega ozemlja.

Pri razmišljanju o tem, kako se rešiti iz takšnega neodločenega položaja, je slišati marsikaj. Eno nenavadnejših razmišljanj se glasi, »da je arbitražna odločitev za Slovenijo zelo slaba, za Hrvaško pa sprejemljiva in ugodna, zato bi bilo najbolje, da se ji Slovenija odreče v svojem interesu in tako omogoči dvostranska pogajanja, pri katerih vztraja Hrvaška«. Skratka, bolje umreti kakor popustiti, tudi če bi to nazadnje škodilo Hrvaški.

Kljub vsemu prevladuje mnenje, da je dobro, da sta se premiera sestala v sredo, še bolje pa je, da se bosta spet srečala septembra. Poleg tega poudarjajo, da se Hrvaški v nasprotju s Slovenijo, ki jo čakajo volitve, nikamor ne mudi. Slovenija je sama sebi določila roke, Hrvaška pa lahko menda kljub pritiskom, ki jih je že doživela in jih še bo, več let ohranja sedanje stanje. Vse skladno s Plenkovićevim sporočilom evropski komisiji: »Ne vmešavajte se, saj imate tudi sami težave z mejo, ki jih rešujete več sto let, pa se zato nihče ne razburja.« Vprašanje je samo, ali mu bo uspelo »strategijo odlašanja in pozabljanja« prodati partnerjem v Uniji. Za zdaj mu to ne uspeva.