Terminal nastaja na podlagi pobude Tri morja

Zagreb – Vse je pripravljeno za gradnjo terminala za utekočinjeni zemeljski plin (UZP) na Krku. Evropska unija je odobrila 101,4 milijone evrov nepovratnih sredstev, pogodbo bodo podpisali na začetku septembra, so prejšnji teden potrdili v Bruslju.

Še pred tem je sklad za energetsko povezovanje Evrope odobril šest milijonov evrov za pripravljalne raziskave, in če se ne bo zgodilo nič nepričakovanega in bo Hrvaška po pričakovanjih pridobila nujno ladjo za ponovno uplinjanje ter preostanek denarja, bi moral prvi plin priteči konec leta 2019 oziroma na začetku leta 2020.

Ideja o gradnji terminala za utekočinjeni zemeljski plin, da bi povečali energetsko neodvisnost ne le Hrvaške, ampak tudi srednje in vzhodne Evrope ter zmanjšali odvisnost od ruskega plina, je stara že trideset let. Megalomanski projekt gradnje kopenskega terminala, ki bi stal več kot milijardo evrov, so nadomestili z manjšim plavajočim terminalom za okoli 400 milijonov evrov. Evropa na leto potrebuje okoli 150 milijard kubičnih metrov plina, zmogljivost terminala pa znaša 1,8 milijarde kubičnih metrov, zato ne gre za prelomen projekt, ampak za projekt, ki je na voljo »za vsak primer« in velja za neodvisen vir. Poleg tega hrvaški viri trdijo, da se je Slovenija dokončno odpovedala gradnji terminala za utekočinjeni zemeljski plin v Kopru.

Projekt je odločno podprl tudi ameriški predsednik Donald Trump na srečanju poljsko-hrvaške pobude Tri morja v Varšavi, kjer je poleg Avstrije sodelovalo še enajst držav iz vzhodne in srednje Evrope. Trump, ki tudi po zasedbi predsedniškega položaja ni izgubil trgovskega duha, je obljubil: »Kdor potrebuje energijo, naj pokliče.« In seveda plača, saj bi ZDA pri izvozu utekočinjenega plina rade imele vodilni položaj.

Beg pred ruskimi kremplji

O diverzifikaciji oziroma zmanjševanju odvisnosti od plina kot ključnega vira energije na koncu ogljikovodikovega obdobja nihče ne dvomi tako v Evropski uniji kot na Hrvaškem. Zaradi gradnje terminala oziroma alternativnega vira nakupa bo manj možnosti za izsiljevanje ter hitro in nerealno zvišanje cen. Odvisnost od ruskega plina je res skrb vzbujajoča: Estonija, Litva, Latvija, Finska, Bolgarija, Češka in Slovaška so od ruskega plina stoodstotno odvisne, Romunija 86-odstotno, Poljska pa 80-odstotno. Slovenija je okoli 45-odstotno odvisna od plina iz Rusije, odstotek je podoben tudi na Hrvaškem, vendar se hrvaška odvisnost zaradi zmanjševanja proizvodnje na severnem Jadranu hitro povečuje.

Lepo je biti neodvisen, vendar bo zaradi razlike med ceno naravnega in utekočinjenega plina to razliko nekdo moral plačati. Evropska unija z nepovratnim, okoli 30-odstotnim financiranjem gotovo pomaga povečevati konkurenčnost plina iz terminala za utekočinjeni zemeljski plin, vendar tudi ta plin ne bo konkurenčen ruskemu. Od vlade za zdaj še nismo slišali, kako namerava ta plin narediti konkurenčen. Za subvencije ni ne denarja ne sprejemljive utemeljitve. Zniža lahko transportne, že tako ali tako nerealne stroške, ki vsebujejo ceno gradnje za zdaj popolnoma nepotrebnega plinovoda do Dalmacije. Stal je kar 600 milijonov evrov in se konča »sredi ničesar« na pozabljeni poti, po kateri bi (kdo ve kdaj) plin iz Azerbajdžana mimo Rusije prihajal do Evrope.

Za Dalmatince je plin drag, priključek še dražji, morebitne gradnje termoelektrarne pa ne dovoljujejo krajevni prebivalci. Če bi država rada dosegla, da bo plin iz terminala za utekočinjeni zemeljski plin konkurenčen, mora znižati transportne stroške plina oziroma uvesti dvojne tarife. Prav tako kakor je morala zaradi previsokih spodbud za obnovljive vire znižati DDV za električno energijo in tako znižati državne prihodke.

Za geopolitiko gre

Utekočinjeni zemeljski plin na Krku razumejo na Hrvaškem predvsem kot geopolitično vprašanje, šele nato kot energetsko. Ali se niso prav na Krku zaradi ameriškega pritiska odpovedali gradnji že dogovorjenega ruskega naftovoda Družba Adria? Predstavniki HDZ, ki so v evropskem parlamentu opozarjali na nevarnost od ruske odvisnosti ter svoje strahove in upe delili s Poljaki, niso naključno podpisali peticije proti gradnji rusko-nemškega plinovoda Severni tok 2. Hrvaška, ki si zelo želi pobegniti z Zahodnega Balkana, oživlja zelo sporen poljski medvojni imperialni projekt Medmorja.

Z ameriškim blagoslovom so ga najprej oživili kot tako imenovano Navpičnico, zdaj je to pobuda Tri morja. Kar ni nič drugega kakor Rumsfeldova »nova Evropa« v nasprotju s »staro«, torej poslušna Evropa, iz katere je neka Poljska privolila v zasedbo tretjine Iraka, zdaj pa bi morala postati sanitarni kordon pred sovražno Rusijo. »Nova« je žal samo po imenu, ne pa tudi po idejah, te dni ugotavljajo hrvaški analitiki.

Dobro je – če upoštevamo medsebojno nezaupanje ter nerešena zgodovinska, nacionalna in ozemeljska vprašanja –, da bi jo le težko uveljavili kot trdno zavezništvo proti Stari, vendar svetovnonazorsko precej novejši Evropi.

Pri plinu iz terminala za utekočinjeni zemeljski plin ne bo nobenih takšnih težav, če ga bodo ljudje potrebovali in bodo kupci pripravljeni plačati njegovo resnično ceno.