»To je poigravanje z varnostjo ljudi«

Ljubljana – V beograjskih trafikah prevladujejo tabloidi. Med njimi je najbolj znan Informer, ki velja za premierovo trobilo. Na njegovi naslovnici se večkrat znajdejo premierovi nasprotniki, med njimi pogosto novinarji. Tabloid pogosto svari tudi pred sovražniki, na primer Hrvati. Lahko taka medijska krajina vpliva na celotno družbo?

V časih, ko kakovostnim časopisom padajo naklade in se po družabnih omrežjih širijo lažne novice, razmere v srbski medijski krajini in tudi že v širši družbi morda nakazujejo, kakšna je lahko prihodnost družbe, če se v njej sesuje medijski sistem. Srbski novinarji so pred kratkim med govorom premiera Aleksandra Vučića, ki so ga spremljali številni tuji mediji, v znak protesta zapustili dvorano. Informacijski pooblaščenec je eden redkih neodvisnih državnih organov, ki medije podpira. Toda Rodoljub Šabić meni, da mediji kljub težkim razmeram, v katerih delujejo, ne bodo propadli, družba pa ne bo razpadla. Ostaja optimist.

Srbski novinarji pravijo, da je medijska krajina v državi v nezavidljivem položaju. Kako jo dojemate vi kot zunanji opazovalec?

Govorimo lahko o dveh stvareh. Država posega v medijski trg. Nihče ne ve, za kakšne zneske gre in za kakšne vrste pomoči. Mediji morajo biti zato bolj skrupulozni, kot bi bili sicer. Redki so pripravljeni kritizirati oblast, tudi ko si ta to zasluži. Če boste prelistali tednike, denimo Vreme, Danas, Nin, Novi magazin, boste v njih našli veliko več kakovostnih tekstov kot, denimo, v dnevnikih.

Drugi problem so mediji v širšem smislu, torej družbena omrežja. Sam imam na twitterju 70.000 sledilcev. Vidim, kako delujejo skupine, pri katerih lahko razberem izrazito strankarsko pripadnost. Njihovi zapisi so popolnoma nekorektni, celo prostaški in žaljivi. Tudi najbolj dobronamerne zapise preiskovalnih novinarjev ali neodvisnih organov pospremijo s ploho nizkotnih zapisov. Naš ombudsman, denimo, je deležen prav brutalne kampanje. Tudi jaz, a ne v taki meri. Kar doživljajo, je nepojmljivo.

Novinarji so pogosto tudi tarča Informerja, ne le zapisov na twitterju?

Da, in ne ustavi se le pri zmerljivkah. Obtožuje jih veleizdaje. Predstavljajte si, da medij objavi vašo fotografijo in zraven napiše, da niste novinarka Dela, ampak ruska ali ameriška vohunka, ki sodeluje pri rušenju demokratično izvoljene oblasti v Sloveniji. S tem poziva kakšnega velikega slovenskega nacionalista, da vas pretepe ali onesposobi. Nisem ironičen, to je poigravanje z varnostjo ljudi. Pri nas je dovoljeno vse.

Mediji so bili več let moje orožje, zato nisem vesel, ko vidim, kaj se dogaja. V dvanajstih letih mi je uspelo zgraditi neodvisno in spoštovano institucijo, a ne zato, ker bi mi to omogočila oblast, kot bi bilo pričakovano v nekem urejenem političnem sistemu, ampak ker so me podpirali mediji.

Slišala sem, da velja ombudsman za državnega sovražnika številka 1, sledijo posamezni novinarji, potem pa ste na vrsti že vi. Je res tako?

Sam se ne doživljam kot državni sovražnik, ne nazadnje sva oba z ombudsmanom državna funkcionarja, del državnega mehanizma. Njegova naloga je, da kritizira oblast, ne opozicijo. Moja naloga je, da omogočam dostop do informacij javnega značaja. Tu je veliko hipokrizije. Srbske stranke pozicijo do institucij menjajo glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. Daleč največ vlog za dostop do informacij je vložila vladajoča stranka, ko je bila v opoziciji. Vodi tudi po številu rešenih primerov v njeno korist.

Podobno je z ombudsmanom. Iz njega so brez razloga naredili političnega nasprotnika. Ombudsmani so zato, da kritizirajo poteze oblasti. Srbski ombudsman opravlja svoje delo. Če to komu morda ni všeč, je druga stvar. Z njim lahko polemizira, ampak problem je v besedah, ki jih posamezniki, tudi iz vlade, uporabljajo.

Kako te zapise dojemajo državljani? Imate vi in ombudsman ter kritični mediji v njih oporo?

Da novinarji v svojih prizadevanjih niso sami, je mogoče opaziti. Manjša skupina medijev, na primer Birn, Krik, piše preiskovalno-novinarska besedila, ki temeljijo na dejstvih in dokazih. Kritični so do tistega, kar zasluži kritiko. Državljani to vidijo in delijo na družbenih omrežjih.

Problem je drugje. Vladajoča stranka zmaguje na volitvah, te so legitimne. To ni sporno. A na volišča se odpravi zelo malo ljudi. Letargija je velika. V Srbiji je 650.000 prebivalcev manj kot pred dvajsetimi leti. To je strah vzbujajoč podatek, ki govori o želji, da se gre iz te države. Ne odhajajo najslabši, odhajajo najmlajši, najbolj biološko močni, najbolj izobraženi.

Omenili ste medije, ki so kritični. Toda, ali so tudi vplivni? Ali pa največ državljanov doseže Radiotelevizija Srbije?

Ne vem. S tem ne mislim, da nimam podatkov. Imamo telemetrijo in druge analize, ampak v Srbiji prevladuje zelo grd fenomen. Ko smo zrušili despotski Miloševićev režim, smo formalno vzpostavili demokracijo, v resnici pa je to partitokracija. Pravnik Slobodan Jovanović je pred mnogimi leti dejal, da se politične stranke, ko izgubijo svoja načela, preoblikujejo v podjetja za eksploatacijo oblasti. Danes se spopadamo z družbenimi razmerami, v katerih stranke razmišljajo tako: ste bodisi z mano bodisi proti meni. In to dobesedno. V tem političnem obračunu je dovoljeno vse: laganje, klevetanje, celo prirejanje javnega mnenja in merjenje gledanosti medijev. Zato ne morem vedeti, komu lahko zaupam. Politične stranke vplivajo na vse. Prelevile so se v podjetja za zaposlovanje. Takih ambicij še komunisti niso imeli.

Ali torej v Srbiji že lahko opazujemo prve posledice sesutja medijskega sistema? Lahko govorimo o vplivu na razkrajanju družbenega tkiva?

Ne verjamem. Človek je družbeno bitje in hoče živeti v organizirani skupnosti. Tudi družba ne more kar tako razpasti. Lahko pa gre skozi težka obdobja. Veliko večji narodi poznajo skrajno kontroverzna obdobja, v katerih so mediji obmolknili in v katerih je prevladalo eno mišljenje, ampak ta so se prej ali slej končala. Mediji bodo zamenjali obliko, način delovanja, ampak preživeli bodo in imeli tudi vpliv. Lahko se torej zgodi, da se v družbi, tudi bolj organizirani, kot je srbska, mediji lahko pretvorijo v propagandne mašine, ampak to ne more večno trajati.