Todorić vrača udarec

Zagreb – »Vse, kar sem gradil zadnjih 40 let, predajam hrvaški državi,« je teatralno izjavil še vedno uradni lastnik Agrokorja Ivica Todorić, ko je podpisoval pooblastila za uvedbo izredne uprave. Pet mesecev pozneje »velikodušni« Todorić malce nenavadno napoveduje sodno tožbo proti Hrvaški. Človek, ki se je vse življenje izogibal medijem in se jih še vedno boji, saj ima raje enosmerno sporazumevanje, pri katerem ni neprijetnih vprašanj, je v petek zagnal spletni dnevnik, na katerem sproti, že tretji dan zapored neusmiljeno udriha čez hrvaško vlado in vse, ki sodelujejo v »nacionalizaciji njegove družbe«.

Todorić trdi, da so mu družbo vzeli »z izsiljevanjem, pod prisilo, z grožnjami, manipulacijami, zakonskimi odločbami in nezaslišanim medijskim linčem«. V 24 urah je imel 180.000 obiskovalcev. Novopečeni pisec spletnega dnevnika obljublja, da bo »razkril povezave med politiko in zasebnimi interesi, zaradi katerih so ugrabili družbo, poleg tega so se prihodki znižali za 20 odstotkov, milijardna škoda pa spominja na veleizdajo«.

Ramljak, predstavnik Dunajčanov

Todorić se je še posebno lotil podpredsednice vlade Martine Dalić in vladnega zaupnika Anteja Ramljaka. Dalićevo sprašuje, »od kod ji podatki, na podlagi katerih je pripravila lex Agrokor«, za Ramljaka pa pravi, da je »samo predstavnik dunajske investicijske banke Caib, ki že dolgo poskuša uničiti Agrokor, njenega nekdanjega vodjo Wilhelma Hemetsbergerja pa je vzel za svetovalca«. Todorić meni, da so model združevanja podjetij načrtovali tako, da bi ameriški mrhovinarski sklad Knighthead za smešno nizko ceno prevzel podjetje. Todorić ne prizanaša niti svojemu nekdanjemu zaposlenemu in trenutno ministru za finance Zdravku Mariću. Sprašuje ga, zakaj se je morala država sploh vmešati v Agrokor, saj ji tega ne bi bilo treba storiti. V istem spletnem dnevniku Todorić državi očita, da ni »tako kakor ZDA in Nemčija podprla svojih ključnih panog in največjih podjetnikov«.

Toda to ni edino protislovje in neresnica v Todorićevem spletnem dnevniku. Najprej je treba povedati, da Agrokorja niso in ga tudi ne bodo nacionalizirali. Država za to nima denarja. Prav tako ga nima Todorić, ki lahko kadarkoli spet prevzame družbo, če upnikom izplača (za zdaj) sedem milijonov evrov. O podpisu, s katerim je predal podjetje izredni upravi, je treba povedati, da bi bil Todorić precej prepričljivejši, če bi »izsiljevanja, grožnje in prisilo« razkril takoj, ne pa pet mesecev pozneje. Pri trditvah o mrhovinarskem skladu Knighthead in združevanju podjetij je treba vedeti, da Todorić zagovarja ruska stališča. Toda s selektivnim navajanjem dejstev zamolči, da so ga prav Rusi tožili zaradi prevare oziroma ponarejanja finančnih poročil in da se je njegov končni zlom zgodil po nastopu ruskega veleposlanika Azimova, ki je objavil, da bodo Rusi prekinili financiranje. Todorić govori o vloženih milijardah, vendar ne pove, da v nasprotju s tekmeci ne gre za lasten denar, ampak za posojila, ki jih ni mogel odplačati. Zanimivo je, da Todorić v nobenem od treh spletnih dnevnikov ne omenja poslovanja Agrokorja v regiji in tega, da so se tudi nekatere druge države, denimo Slovenija, odločile za svojo različico »lexa Agrokor«.

Tako kakor Todorić ne razkriva resnično novih informacij, povezanih z Agrokorjem, ampak vzrok za to, kar se je že zgodilo, in sicer tako, kakor mu ustreza, tudi njegov nastop v javnosti različno razlagajo. Premier Plenković razume njegove obtožbe kot dokončno potrditev, da »lexa Agrokor« niso sprejemali, da bi ugodili Todoriću, opozicija pa jih sprejema kot še en argument za ustanovitev parlamentarne komisije, ki bi raziskala vse okoliščine, povezane s propadajočim koncernom; pri tem vztraja tudi Todorić. Njegov napad v medijih pa tudi anonimni kazenski prijavi proti Dalićevi in Ramljaku se niso zgodili naključno teden dni pred objavo revizije poslovanja Agrokorja, od katere v strahu pričakujejo, da bi lahko razkrila nove dolgove. Pozabiti ne smemo tudi na preiskavo, ki jo v Agrokorju z dodatnimi 650.000 evri in s tujimi finančnimi preiskovalci izvaja Dorh.