V Italiji, deželi starcev, je mladim še težje kot starim

Če si v Italiji, ki velja za deželo starcev, dovolj star in imaš pokojnino iz predkriznih časov, ki jim rečejo zlati, nimaš posebnih skrbi. Bolje ti gre kot mladim, ki so pozabljena kategorija. Če si mlajši upokojenec ali pa se pokojnini šele približuješ, je že malo teže. Kdo pa bo delal, da se bo polnil pokojninski sklad? Država starim namenja 27 odstotkov svoje velike vreče, družinam pa namenja samo desetino tega.

Največ revnih je med mladimi, starimi od 18 do 35 let, tistimi, ki zaman iščejo zaposlitev, pa čeprav stopnja brezposelnosti vsaj deklarativno opazno pada. Najmanj jih je med starejšimi od 65 let, še posebej, če so delali v javnem sektorju, ki je znal poskrbeti za svoje ljudi tudi po upokojitvi.

Gledano na splošno pa gre v Italiji še kar dobro tistim družinam, ki živijo »večgeneracijsko«, skupaj so ostali nona in nono, pa oče in mati, pa otroci, pa vnuki in še kdo … V tem primeru – kljub morebitni  stanovanjski natlačenosti – že kako zakrpajo luknje, ki so nastale v času krize. Še posebej, če živijo na severu. Tistim na jugu skoraj ni pomoči. Tam se brezposelnost noče zmanjšati, dohodki so od zmeraj manjši kot na severu.

Tudi v Italiji kakor še marsikje drugod velja, da besedo starost povezujejo s pomanjkanjem, revščino, odrinjenostjo, pozabljenjem. Revščine ali sloja, ki je na robu revščine, je vsekakor vedno več. Statistični podatki pa povedo, da so leta krize spreminjala socialni zemljevid države. Krizo je Italija čutila še bolj od drugih evropskih držav. Kar naenkrat je postala del evropskega juga in ne več ena izmed gonilnih sil Evropske unije. V tem obdobju, se pravi v zadnjem desetletju, se je najmanj poslabšalo življenje starejših ljudi, najbolj pa mladih.

V dobrih časih poskrbeli za svojo prihodnost

Javni sektor, ki je bil ob izjemno množični in trdni državni upravi, ki je vladala, ko so se skoraj vsako leto menjavale vlade, je na vseh ravneh že prav mogočna sila. Zagotovil si je pokojnine, ki v današnjih časih po  krizi pomenijo vsote, primerljive z razmeroma dobrimi plačami sedanjega obdobja. Politični razred, pa naj gre za vekomaj vladajoči sloj krščanske demokracije, ki se je potem raztopil med novodobne stranke in gibanja, ali pa njihove nasprotnike in tudi za sindikaliste, je zelo dobro poskrbel zase. Tudi zasebni sektor je v svojih dobrih časih poskrbel za svojo prihodnost.

Na tabelah absolutne revščine je zato najbolj zastopana generacija mladih, ki prvič iščejo delo, izhajajo pa iz manj premožnih družin. Med mladimi, starimi do 35 let, je absolutno revna skoraj desetina ljudi, čisto malo manj srednja generacija starih od 35 do 64 let, pa samo štirje odstotki starejših od 65 let.

Italijanskim analitikom se zdi posebej skrb zbujajoče dejstvo, da država med socialnimi izdatki namenja več kot četrtino (dobrih 27 odstotkov) pokojninam, več od Italije temu v Evropi namenja samo Grčija, pa manj kot tri odstotke (2,8 odstotka) družinam, kar je trikrat manj kot na Danskem, ki v tem prednjači v Evropski uniji. Pri tem ni zanemarljiv podatek, da je v Italiji starih vsako leto več, mladih pa vsako leto manj. Na sto mladih je pred tremi leti prišlo 157 starejših od 65 let, predlanskim 161, lani pa kar 165.

Italija se te dni vneto pripravlja na volitve, zato stranke in gibanja, ki se tolčejo za oblast, vneto napovedujejo razvoj, dobrobit in konec revščine, boljši položaj za mlade, stare in vse druge. Sindikati, ki so nekoč sodili med močnejše v Evropi, so izgubili moč in vpliv, tudi število njihovih članov postaja relativni podatek, večino namreč že predstavljajo upokojenci.

Kaj bodo stranke in gibanja pripravljeni uresničiti, bo jasno šele po volitvah. Po dveh skoraj izgubljenih desetletjih bi lahko že napočil čas, ko se bo nehal večati prepad med starimi in mladimi, ki je v Italiji hujši od prepada med bogatimi in revnimi, opozarjajo italijanski analitiki.