Tiskane izdaje
Zagreb – »Bankrot države ni nemogoč,« se strinjajo hrvaški finančni analitiki. Ob tako visoki stopnji gospodarske negotovosti in zadolženosti – bruto zunanji dolg je konec prvega trimesečja dosegel že dobrih 108 odstotkov bruto družbenega proizvoda – se črne slutnje samo še potrjujejo.
Hrvaška je že šesto leto v recesiji, javni dolg se veča, denar, ki bi si ga rada sposodila za odplačevanje dolgov, je čedalje dražji. Ko ji je bonitetna agencija Fitch pred kratkim znižala oceno za eno stopnjo, je tudi pojasnila, da »močno dvomi, da bo Hrvaška srednjeročno sposobna stabilizirati velik delež dolga v bruto domačem proizvodu«. Pesimistična je tudi hrvaška vlada z levosredinsko koalicijo Kukuriku na čelu, ki jo vodi Zoran Milanović, saj je še nekajkrat dala vedeti, da »so možnosti za izpolnitev ciljev glede proračunskega primanjkljaja letos majhne«.
Nesposobnost črpanja
Ko so finančni analitiki na dolgo in široko pojasnjevali, kaj pomeni najnovejša ocena bonitetne hiše za Hrvaško, se posredno niso mogli izogniti precejšnji verjetnosti bankrota državne blagajne. Na možnost, da bi vseeno našli še kakšno kuno, s katero bi zagotovili normalno delovanje javnega sektorja, v katerem je zaposlenih več kot 200.000 ljudi, je opozoril tudi predsednik vlade. Prvi državni finančnik Boris Lalovac je od ministrov že zahteval, naj mu dostavijo predloge, od kod bi bilo mogoče vzeti še kakšen denar in ga prerazporediti, vendar je kaj hitro dobil odgovore, da denarja ni.
Vlada je že napovedala rebalans proračuna, a se vsaj za zdaj nikomur niti ne sanja, kakšen naj bi ta bil. Še zdaleč ni bila zanemarljiva ocena bonitetne hiše, ki je v delu obširnega pojasnila med drugim zapisala, da bi usklajena fiskalna konsolidacija in pospešitev strukturnih reform lahko znatno izboljšali kreditno sposobnost države in ji odprli vrata k črpanju 11,7 milijarde evrov strukturnih in kohezijskih sredstev EU v finančni perspektivi 2014–2020. So pa analitiki Fitcha še dodali, da je Hrvaška po sposobnosti črpanja sredstev trenutno pri dnu članic EU ter da približevanje parlamentarnih volitev leta 2015 zmanjšuje možnosti, da bi strukturne reforme kmalu izpeljali.
Kako preživeti
Medtem ko hrvaška politika bolj ali manj počitnikuje, pa se državljani ukvarjajo s težavami, imenovanimi – blokada osebnega računa. Najnovejši podatki kažejo, da ima kar 317.000 državljanov blokirane osebne bančne račune v skupni vrednosti skoraj štiri milijarde evrov, poleg njih pa še 54.000 tako imenovanih poslovnih subjektov. Samo v Zagrebu, kjer je brez dela že vsak šesti prebivalec, ima blokirane račune 60.000 ljudi. Veča se tudi število izvršb in napovedanih deložacij, zato niti najmanj ne preseneča, da mediji skoraj vsak dan objavljajo nasvete, kako »živeti in preživeti z blokiranim bančnim računom«.
Poseben kamenček v socialnem mozaiku hrvaškega vsakdana pa je tudi nedavna objava seznama več kot 7000 podjetij in obrtnikov, ki svojim delavcem (skupaj približno 28.000 zaposlenim) letos niso izplačali vsaj treh plač. Tako je brez plače delalo 28.000 delavcev. Na sramotnem seznamu je 5620 podjetij in 1418 obrtnikov, ki med januarjem in majem najmanj trikrat niso nakazali plač svojim delavcem. Zakon o delu namreč določa, da morajo podjetja najpozneje 15. v mesecu nakazati plačo za prejšnji mesec. V nasprotnem primeru delodajalci tvegajo tudi do tri leta zapora, saj je neizplačilo plač na Hrvaškem kaznivo dejanje. Izjema so podjetja, ki niso plačala delavcev zaradi finančne blokade poslovanja.
Sezonsko slepilo
Najnovejši statistični podatki kažejo, da je v najmlajši članici EU brezposelnih 296.094 oseb, kar je obetajoč podatek, saj je število po dolgih letih in že nekaj mesecev zapored manjše od 300.000. Vendar statistiki opozarjajo, da je pri tem treba biti hudo pazljiv, saj se bodo številke kaj kmalu, zagotovo pa na koncu turistične sezone, krepko spremenile. Takrat se bo velika večina sezonskih delavcev, zdaj zaposlenih v turističnih objektih vzdolž Jadranske obale, vrnila na svoje domove in – na zavod za zaposlovanje.
Že nekaj časa na Hrvaškem odmeva podatek ene od nedavnih raziskav, da je kar 48 odstotkov Hrvatov pripravljenih oditi s trebuhom za kruhom oziroma se izseliti. Odgovor, zakaj je tako, je bržkone mogoče poiskati tudi v raziskavi nevladnega inštituta za sinergijo znanosti in družbe HRstat. Ta ugotavlja, da se na Hrvaškem poglabljajo razlike med razvitimi deli države, ki so večinoma ob meji s Slovenijo, in preostalimi območji; pa tudi, da so plače v Zagrebu celo do štirikrat višje kot v nekaterih krajih v Liki, Slavoniji ali notranjosti Dalmacije. Za ilustracijo le podatek, da se povprečni prebivalec Udbine v vzhodni Liki preživlja z 921 evri na leto, Zagrebčan pa s 3684 evri.
Poleg Zagreba, severozahodne Hrvaške in hrvaške Istre med bogatejša območja v naši južni sosedi sodijo samo še Dubrovnik in posamezne turistične oaze v Dalmaciji. Ponekod v Slavoniji, Liki, Kordunu in Dalmatinski Zagori, kjer je domovinska vojna pustila najhujše posledice, relativna brezposelnost doseže tudi 85 odstotkov, v nekaterih krajih na bolj razvitem zahodu in jugozahodu države pa je približno petodstotna.
