Tiskane izdaje
Zagreb – Sinoči so po ulicah in stavbah v hrvaških mestih, ki nosijo ime po Vukovarju, zagorele sveče. Danes bo Vukovar v središču pozornosti hrvaške javnosti in politike. V koloni spomina se bodo v tem mestu spet spomnili na čas pred 24 leti, ko je mesto »padlo« pod agresijo srbskih paravojaških sil in nekdanje JLA. Nezaceljena rana, ki še vedno boli, bo danes še bolj bolela.
Vukovar je večnacionalno mesto pa tudi mesto že zdavnaj uničenih in skaljenih mednacionalnih odnosov; mesto, v katerem je treba paziti, ali pozdravite z bok ali ćao; mesto glavnega štaba obrambe Vukovarja (pred cirilico); mesto, v katerem imajo nekateri otroci pouk dopoldne, nekateri, druge nacionalnosti, pa popoldne. Eni za to krivijo druge, drugi prve.
Zdi se, da bi sloviti pisatelj Ivo Andrić, če bi še živel, lahko napisal roman modernejše vsebine, a z istim naslovom – Most na Drini. Znova bi lahko napisal: »Bojte se ljudi, ki se počutijo ogrožene, ker imajo potrebo, da se ščitijo in branijo, zato pogosto nepredvidljivo in hinavsko napadejo.«
Pred dvema letoma …
Bilo je v približno enakem obdobju pred dvema letoma. Pod plaščem tistega jutra so se na javnih ustanovah, na poslopjih davčne in javne uprave, pojavile table v latinici in cirilici. Do poldneva so bile s kladivom uničene, v prerivanju s policisti, ki so pred poslopjem varovali nove table, so bili ranjeni štirje policisti. Protesti so se nadaljevali nekaj dni. Upor proti cirilici v tem mestu na skrajnem vzhodu države se je stopnjeval. In se še stopnjuje. »Ni še čas za cirilico v tem mestu,« so prepričani nasprotniki, ki so zdaj, dve leti po uporu, na dvojezične table tam, kjer bi moral biti napis te ali one ustanove v cirilici, nalepili table s hrvaško zastavo.
»Še danes živimo s posledicami srbske agresije. Mesto še vedno ni popolnoma obnovljeno. Gospodarstvo in kmetijstvo sta uničena in ni družine, ki ne bi izgubila koga od najbližjih. Še vedno je pogrešanih 300 Vukovarčanov. Ne moremo jih niti dostojno pokopati in se vsaj delno pomiriti; tisti, ki vedo, kje so njihova morišča, nam nočejo pomagati. Poleg tega nobenega vojnega zločina v Vukovarju niso kaznovali, vojni zločinci še vedno živijo in delujejo med nami. To so dejstva, ki vplivajo na mednacionalne odnose, in tega ne smemo pozabiti,« mi je ob nedavnem obisku povedal vukovarski župan Ivan Penava.
»Obiskati Vukovar za nekaj dni je nekaj povsem drugega kot v njem bivati,« mi je povedala znanka, sicer športnica. Hrvatica. »Če ne bi bilo športa in delovnega mesta, bi že zdavnaj vrgla v potovalko nekaj cunj in odšla. Ne odšla, zbežala,« je dodala. Vukovar je ovit v številne skrivnosti. V število pogrešanih, v dejstvo, da se strah plazi po ulicah in uličicah mesta, ki zaspi takoj, ko se spusti mrak. Le tu in tam kakšna luč opomni, da je v mestu nemara še kdo. Vukovar je tudi – politika.
Skoraj ni prebivalca Vukovarja, ki vam ne bi dejal, da se politika, tista iz Zagreba, spomni mesta le takrat, ko ga sama potrebuje. Z njim joče le ob dneh, kakršen je današnji, in se tako ali drugače ponuja za rešitelja. »Za politiko je Vukovar svetinja, a ko je treba dejansko kaj narediti, se ne zgodi nič. Lepe besede še lepše izpuhtijo,« je ogorčen dejal Franjo Šoljić, predsednik koordinacije več kot 20 združenj veteranov domovinske vojne v Vukovarju.
Pred štirimi leti …
Pred štirimi leti, bilo je 16. novembra, je takratni hrvaški predsednik Ivo Josipović izročil red kneza Domagoja z ogrlico Bojanu Glavaševiću, sinu pokojnega hrvaškega novinarja Siniše Glavaševića, s čimer se je Hrvaška simbolično oddolžila vojnemu poročevalcu iz Vukovarja, ki je ostal v mestu do padca. Potem ko so ga srbske enote zasedle, se je za njim izgubila vsaka sled. Posmrtne ostanke so leta 1997 našli v množičnem grobišču na Ovčari.
»Obtožujem vas za vso bolečino trenutka, v katerem je Vukovar spoznal, da med vami, člani sabora, vlade, predsednikom republike in četniki ni razlike. Obtožujem vas za smrt Vukovarja,« je v obtožnici zoper hrvaško oblast tik pred padcem mesta med drugim zapisal Glavašević. Državna HRT je njegove kritične prispevke cenzurirala.
V hrvaški javnosti je še veliko primerov in zgodb, ki puščajo vprašanje, kaj se je dogajalo pred padcem Vukovarja pred 24 leti, neodgovorjeno: od zgolj drobnih prizadevanj, da bi rešili mesto, da so preboji neslavno propadli zaradi pomanjkanja politične volje, da je hrvaška oblast grobo obračunala z voditelji obrambe mesta po padcu, in naposled znamenitega pogovora s Tuđmanovim predstojnikom urada, ki kljub prošnji voditeljev obrambe mesta ni hotel zbuditi predsednika države, ne glede na to, da je bil Vukovar pred padcem. Zakaj se na Hrvaškem te neprijetne teme še niso lotili, Vukovar in odgovornost takratne oblasti pa sta še naprej tabu, ne ve nihče. Iskanje odgovorov pa se konča na – začetku.
Jutri …
Jutri se bo Vukovar zbudil brez politikov, ki so s črnimi avtomobili in kravatami prišli v mesto že včeraj zgodaj dopoldne. Tisti, ki imajo srečo, bodo odšli na delo, šolarji vsak v svojo izmeno, eni se bodo pozdravljali z bok, drugi s ćao, sveče na spominskih pokopališčih na Ovčari in še kje v okolici bodo počasi dogorele, ko bo padel mrak, pa bo velika večina prebivalcev mesta heroja in mesta nakopičenih čustev pobegnila v svoj strah.
