Tiskane izdaje
Vukovar – Bilo je turobno jutro v Vukovarju. Donava se je mirno in leno vlekla v svojem koritu, na sotočju z Vuko pa so iz jutranje meglice pogledovali rečni čolnički. Na osrednji ulici le nekaj ljudi. Vse bolj mi je bilo jasno, zakaj Vukovarju pravijo tudi mesto duhov. Zaradi že dolgo skaljenih odnosov med Hrvati in Srbi je to tudi mesto velikih strahov.
»Ni le danes turobno, v tem mestu je turobno vseskozi,« je rekel Dario, štiridesetletnik, ki je bil eden prvih poslovnežev v Vukovarju. Potem je prišla balkanska morija in mu odnesla skoraj vse. »Ko se jesen bliža zimi, ko dan postane še krajši, je mesto prazno, lokali tudi. Pred časom so bili lokali polni, ko smo spremljali nogometno srečanje hrvaške reprezentance, te dni, ko je 'repka' igrala eno odločilnih tekem, so bili lokali prazni,« je povedal Dario, ko sva se vozila mimo preluknjane ikone mesta, vukovarskega vodovodnega stolpa, proti Sotinu. Peljala sva se mimo hiš, na katerih, skoraj na vsaki tretji, četrti, so viseli napisi – na prodaj. Tudi v središču mesta ne manjka tovrstnih napisov; stanovanja prodajajo, lokale oddajajo … Vendar kupcev ni, najemnikov še manj, le kdo bo najemal lokal, saj ni nikogar, ki bi v njem zapravljal.
Spet zbiranje podpisov
Vukovar je po 24 letih, ko je mesto »padlo« pod agresijo srbskih paravojaških sil in nekdanje JLA, še vedno nezaceljena rana, ki boli in zaradi katere ni mogoče nadzirati čustev Hrvatov. Še so žive slike nasilnega snemanja dvojezičnih oznak na institucijah, zdaj pa nasprotniki uvedbe dvojezičnosti v tem mestu na meji med Hrvaško in Srbijo vztrajajo, da »še ni čas za cirilico v Vukovarju«, uradni Zagreb pa zahteva spoštovanje zakona in ustave, ki narodnim manjšinam, torej tudi Srbom, ki jih je v Vukovarju na podlagi popisa pred štirimi leti več kot 33 odstotkov, zagotavlja pravico do lastnega jezika in pisave.
Novembra, najbrž že kar 1., bodo začeli zbirati podpise za nov referendum, s katerim bodo zahtevali, naj država razglasi mesto Vukovar za mesto stalne pietete. Seveda tudi brez cirilice. Franjo Šoljić, predsednik koordinacije več kot 20 združenj veteranov domovinske vojne v Vukovarju, je povedal, da nameravajo po vsej Hrvaški zbrati milijon podpisov, kar bo tudi orožje v pregovarjanju z državo »po tem vprašanju«. »Za politiko je Vukovar svetinja, a ko je treba dejansko kaj narediti, se ne zgodi nič. Lepe besede še lepše izpuhtijo,« je dejal Šoljić in dodal, da je zahteva po »prepovedi« cirilice pravzaprav na zadnjem mestu; na prvem je odločitev o Vukovarju, mestu globokega spoštovanja. Vendar v štabu za zaščito hrvaškega Vukovarja vztrajajo, da v tem mestu še ni čas za cirilico.
Vukovar je večnacionalno mesto pa tudi mesto že zdavnaj porušenih in skaljenih mednacionalnih odnosov; mesto, v katerem je treba paziti, ali pozdravite z bok ali ćao; mesto glavnega štaba obrambe Vukovarja (pred cirilico); mesto, v katerem imajo nekateri otroci pouk dopoldne, drugi, druge nacionalnosti, pa popoldne.
»Še danes živimo s posledicami srbske agresije. Mesto še vedno ni popolnoma obnovljeno. Gospodarstvo in kmetijstvo sta uničena in nobene družine ni, ki ne bi izgubila koga od najbližjih. Še vedno je pogrešanih 300 Vukovarčanov. Ne moremo jih niti dostojno pokopati in se vsaj delno pomiriti; tisti, ki vedo, kje so njihova morišča, živijo med nami, vendar nam nočejo olajšati tega dela. Poleg tega nobenega vojnega zločina v Vukovarju niso kaznovali, vojni zločinci še vedno živijo in delujejo med nami. To so dejstva, ki vplivajo na mednacionalne odnose, in tega ne smemo pozabiti. Pouk v šolah je bil ločen na zahtevo srbske skupnosti in to je samo ena od pravic, ki jih imajo kot narodna manjšina v Vukovarju. Sobivanje deluje. Ni potrebe, da bi nas Zagreb ali kdorkoli drug učil medsebojne strpnosti, ki jo vsak dan kažemo. Res je, pozdravljamo se vsak s svojim pozdravom, vendar se pozdravljamo ter delamo in živimo skupaj,« je povedal Ivan Penava, prvi človek Vukovarja, ki je pred skoraj dvema letoma zamenjal Željka Saba, ki ga je sodišče obsodilo na zaporno kazen zaradi podkupovanja mestnih svetnikov.
Prag tolerance se niža,
Tisti, ki so (še?) ostali, se soočajo s svojevrstnim nokturnom mesta, v katerem je, tako se zdi, prihodnost skoraj manj pomembna od preteklosti, ki z ranami, povezanimi s tragedijami, ki so se dogajale, še vedno prežema skoraj vsak trenutek. Še posebej zdaj, ko v Vukovarju odštevajo tedne in ure do dneva spomina na žrtve Vukovarja (18. november), dneva, ki ga hrvaška politika, leva in desna, večinoma zlorablja v lastne namene, za vse Vukovarčane – tako za Hrvate kot Srbe – pa je dan posebnih in težkih čustev.
