Tiskane izdaje
Ni težko doseči Zadra, hitra cesta iz notranjosti Hrvaške vodi na obalo, prek mogočnih sten Velebita, od koder se odpira širni pogled na jadransko modrino in številne otoke. Ta pot je bila strateška že od nekdaj, poznali so jo že Rimljani, veliko pozneje je dal cesto zgraditi avstrijski cesar Franc I., da je z Dunaja lahko redno obiskoval svojo poletno rezidenco.
Zadar je bil pomembna strateška točka v vseh obdobjih zgodovine. Nenehno so ga osvajali, ga branili, rušili in obnavljali. In za seboj pustili veliko sledi, vsaka od njih je danes posebna znamenitost. Že most, ki sem se mu čudila, ko so me kot popolno nevednico popeljali čezenj. Staro mestno jedro je namreč na polotoku, ki ga obdaja obzidje s stolpi. Ko se torej sprehodiš čez most, iz pristaniškega vrveža vstopiš skoraj v popolnoma drug svet, pravo zakladnico arheološkega in spomeniškega blaga iz antičnega, srednjeveškega in renesančnega obdobja.
Tlakovane ulice je loščila zgodovina, danes jih številni obiskovalci, zlasti v poletnih mesecih, čeprav zna biti tudi v pomladnih in jesenskih mesecih obisk v prijetni sredozemski klimi in brez turistične gneče morda še toliko prijetnejši. Zadar že od nekdaj ni privabljal le bližnjih gostov, temveč so ga že v preteklosti zaradi tradicije obiskovali od vsepovsod, v mestu so svoj navdih svojčas našli številni kulturniki in umetniki, mi pove domača vodnica in navrže tudi tisto znano anekdoto o tem, kako je znanega režiserja Alfreda Hitchcocka med obiskom leta 1964 navdihnil sončni zahod v Zadru, ki je bil po njegovem mnenju tudi neprimerljivo lepši od tistega v Key Westu na Floridi.
Skoraj preveč zgodovine
A ni bilo vedno vse tako slikovito in rožnato. Zadar je preživel veliko zgodovine. Najzgodnejše najdbe so iz kamene dobe, iz časa neolitika, prostor so nato naselil Liburni, ilirsko pleme, ki naj bi ta prostor že imenovali Jadera, iz tega izvira ime Zadar. Dolga leta je bilo mestece njihova pomembna trgovska postojanka, varen pristan, ki so ga v svojih zapisih omenjali tudi stari Grki, naposled pa je naselje postalo rimska kolonija, ki naj bi jo ustanovil Julij Cezar. Mesto so zgradili po pravilih rimskega urbanizma, s pravokotnimi četrtmi, rimskim forumom, kapitolom, emporijem in seveda močnim obzidjem. A so prek njega začeli vdirati barbari, skupaj s potresom so opustošili mesto, dokler se ni začel nov razcvet znotraj Bizantinskega cesarstva. Zadar je imel dolgo podoben položaj in vpliv kot Benetke, ki so ga zavzele okoli leta 1000. Kot del Beneške republike je preživel številne turške vpade, leta 1797 pa so zavladali Avstrijci, pred tem je bil kratek čas tam tudi Napoleon. Mesto je doživelo nov preporod, iz utrdbe se je razvijalo v pomembno evropsko mesto ter ustvarjalo bogato kulturno dediščino, se razvijalo tudi gospodarsko (kot prva na Hrvaškem je tu leta 1894 zasvetila električna razsvetljava) in bilo po letu 1918 glavno mesto Dalmacije. A je nato v prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo postalo italijanska enklava, v drugi svetovni vojni pa je bombardiranje zaveznikov porušilo kar 80 odstotkov starega mestnega jedra - mnogo let bogate zgodovine se je sesulo v prah.
V težkih vojnih časih se je tudi zaradi nasilne italijanizacije, vsiljevanja italijanskega jezika in kulture ter hkrati zatiranja Hrvatov dodobra izpraznilo. Pred vojno je bilo prebivalcev 20.000, po njej komaj 6000. Šele 1. novembra 1944 je bil Zadar po kapitulaciji Italije osvobojen in se začel postavljati na lastne noge. K temu so veliko pripomogli tudi turizem, lepa obala in bližina številnih otokov. A vsak, ki letuje v bližini, bodisi na Ugljanu, Pašmanu, Ižu, Dugem otoku ali pa kje na celini, lahko v starem mestu najde dobro, zlasti kulturno popestritev počitnic.
Nenehen koncert vode in sonca
Utrip je prijeten, vrvež v kavarnah, na ulicah, na tržnici je živahen. Med sprehodom med mogočnimi zgradbami, ki so, obnovljene, preživele težke pretekle čase, izstopa bogat nabor cerkva, bazilik in katedral. Prav posebna je monumentalna cerkev sv. Donata, tudi pravi simbol mesta. Pod njo se razprostira nekdanji rimski forum, do koder vodi najbolj znana zadrska ulica Kalelarga oziroma Široka ulica. Med najslavnejšimi v mestu so tudi zadrska katedrala posvečena sv. Štosiji, cerkev sv. Šimuna in Knežev dvor, cerkev sv. Lovra na Narodnem trgu. A med vsem tem mi zares v spominu ostaneta predvsem majhno pristanišče Foše na koncu obzidja ter Kopenska vrata (Porta terraferma), delo Micheleja Sanmichelija iz leta 1543, ki je za mnoge eden najslikovitejših delov mesta.
Od tod jo mahnem po široki promenadi ob morju in si pustim, da me hladi svež morski veter. Čas me ne priganja. Veliko je mladih, študentov, četudi tisti čas ni vrhunec sezone, ne manjka sprehajalcev. Tako le pridem do končne postaje, do novodobnih pridobitev starega dela Zadra. Prve so tako imenovane morske orgle. Gre za kamnito ploščad s stopnicami, ki se spuščajo do morja, pod njimi pa je vgrajenih 35 cevi. Te so z morjem povezane s posebnim kanalom, ob koncih pa imajo vgrajene piščalke. Ko vanje buta morje in se iz kanala iztisne zrak, proizvajajo poseben zvok - kot bi se oglašale orgle. Dejansko naj bi zmogle sedem akordov oziroma pet različnih tonov. Ti torej skrbijo za nenehni koncert narave, ki se odlično povezuje s pestro glasbeno tradicijo v mestu, kjer so že v preteklosti ustvarjali številni znani komponisti.
Z orglami je povezana še ena sodobna pridobitev, Pozdrav soncu. Več kot 300 steklenih plošč s fotosolarnimi moduli po posebno programiranem scenariju proizvaja raznobarvne svetlobne efekte, ki sledijo igranju oziroma ritmu zvokov morskih orgel. Raznobarvni večer na ploščadi sicer za moj okus najlepše obarva sončni zahod, ki je, kot že omenjeno, znan po vsem svetu.
Otoček v obliki srca
Ogled starega mesta naj bo, skupaj s številnimi kulturnimi dogodki in festivali, ki se tam vrstijo poleti, nekaj malega za dušo, medtem ko telo na zdravilnem morskem zraku obnavlja svoje moči. Pa ne le v skritih kotičkih peščenih plaž in čistega modrega morja. Okolica Zadra ponuja še veliko več. Mistični Velebit, ki se dviguje nad morjem, je z nacionalnim parkom Paklenica pod Unescovo zaščito, v vseh letnih časih pa strme in gole stene privabljajo predvsem plezalce. Iz sivih gora vas v zeleni objem sprejme reka Zrmanja ali pa Vransko jezero, bolj temačne, a prijetno hladne so Cerovačke jame. Pa da jo vendarle mahnemo tudi na morje: poln naravnih raznolikosti, kraških dolin in polj je zlasti Dugi otok.
Tam kot obveznega priporočijo obisk naravnega parka Telašćica in zlasti slanega jezera Mir (v podzemlju je povezano z morjem), ki naj bi imelo zdravilno moč. Telašćica sicer velja tudi za enega največjih naravnih pristanišč na Jadranu, s 25 majhnimi plažami, borovci, oljkami in figami ter strmimi skalami, ki se dvigujejo do 160 m nad morjem, je oddih lahko zares kakovosten. Še bolj je otok obiskan na drugi, severni strani, kjer je obala drugačna. Zlasti na zelo znani plaži Sakarun je z drobnim belim peskom morje sinje modro. Zalivček je bil že večkrat razglašen za eno najlepših naravnih plaž na Jadranu, je tudi zaščiten pod okriljem Nature 2000. Sakarun, ki mu mnogi pravijo kar dalmatinska Florida in jadranska Copacabana, je bil izbran v skupino 25 najlepših zalivov sveta.
Morda ne tako pogosto obiskan, pa vseeno eden najslavnejših otokov iz zadrskega kanala je Galešnjak oziroma Otok ljubezni. Leži dva kilometra od obale Pašmana, njegova površina je le 0,132 kvadratnega kilometra. Je v zasebni lasti in večinoma poraščen ter neposeljen, kot lastnino ga omenjajo že v 12. stoletju. Kaj je tako posebnega na njem in zakaj je pozornost svetovne javnosti zbudil šele pred nekaj leti? Google Earth je leta 2008 v svet poslal njegovo sliko iz zraka in ta je navdušila množice - otoček ima namreč obliko srca.
***
Celoten članek je objavljen v avgustovski prilogi Plus 50, ki jo danes, tako kot vsak prvi ponedeljek v mesecu, najdete ob Delu. Naročite Plus 50 tudi kot samostojno edicijo: eno leto, 12 številk za samo 6 evrov. Informacije: 080 11 99 ali prek e-pošte na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
