Zakaj je Hrvaška izbrala izraelska letala F-16

Zagreb – Hrvaška se je končno­ odločila. Od Izraela bo kupila eskadriljo večnamenskih­ vojaških letal F-16 barak za 420 milijonov evrov. Vendar se kljub dokončni in soglasni odločitvi državnega vodstva polemika o nakupu vojaških letal ni končala, ampak se je še zaostrila.

Obrambno ministrstvo in z njim povezani »strokovnjaki« so zatrdili,­ da je to zelo ugodna ponudba, ki ustreza hrvaškim zmogljivostim ter bo izboljšala gospodarsko in vojaško sodelovanje z Izraelom, nasprotniki pa govorijo o neustreznem, dragem in dolgoročno nekoristnem nakupu. Trdijo, da so to stare škatle, komajda kaj mlajše od sedanjih skoraj neuporabnih migov 21, ki bi jim zaradi številnih nesreč bolj ustrezalo ime »leteče krste«.

Izkušeni pilot brigadir Ivan Selak, ki je že letel v »šestnajsticah«, je dejal, da so izraelska letala povprečno od 25 do 30 let starejša od pilotov, ki bi jih morali pilotirati. Poleg tega so ta letala dolgo opravljala bojne naloge oziroma so letela na meji zmogljivosti, zato bi bilo primerneje govoriti o izrabljenih kakor o rabljenih letalih. Zagovorniki nakupa so poudarili, da življenjska doba vojaških letal ni odvisna od let, ampak ur letenja, vsako od kupljenih letal pa lahko leti še 2500 ur.

Na prvi pogled najcenejša ponudba

Hrvaška je izbirala med ameriškimi, grškimi, švedskimi in izraelskimi letali. Ameriška nova letala F-16 bi stala približno 1,7 milijarde dolarjev, grško ponudbo rabljenih letal F-16 so brez podrobnih razlag označili za neprimerno, zato so ostali samo Izraelci in Švedi z letali gripen. Izraelska ponudba je bila dvakrat cenejša, toda samo na prvi pogled, saj nabavna cena vojaških letal po 30 letih uporabe doseže komaj 30 odstotkov prvotne ­vrednosti.

Poleg tega je težko pričakovati, da bodo izraelska letala letela še nadaljnjih 30 let, če bi radi z njimi dosegali standarde zveze Nato, po katerih morajo vojaška letala na leto opraviti od 150 do 170 ur letenja. Novi gripen ima na voljo 6000 ur letenja, torej ura letenja novega letala gripen stane 12.500 evrov v primerjavi s 14.000 evri, kolikor stane ura letenja letala F-16. Zaradi visokih obratovalnih stroškov bo ura letenja z letalom gripen nazadnje stala 18.500 evrov, z letalom F-16 pa 28.800 evrov, torej bi z izbiro letal gripen pravzaprav prihranili 600 milijonov evrov. To, da je bila cena pomembna, ne pa tudi odločilna, kažejo druge manjše, ne pa tudi manj pomembne ­podrobnosti.

(Iz)rabljena in spremenjena letala

Izraelski F-16 barak ni samo izrabljeno letalo, ampak je tudi precej spremenjeno, ker so vanj vgradili izraelsko opremo in celo predelali­ trup, zato je pravzaprav neprepoznaven v primerjavi s prvotno ameriško verzijo. Lockheed Martin je zato nekoč zagrozil, da ne more zagotavljati servisiranja letal oziroma dobave rezervnih delov. Toda Američani so pred kratkim omilili mnenje in zdaj lahko izraelske »šestnajstice« računajo na ameriško servisiranje. Tako so se odločili – naključno ali ne – ravno takrat, ko se je hrvaška vlada odločila zgraditi na Krku plavajoči terminal utekočinjenega zemeljskega plina, pri katerem Američani vztrajajo. Hrvaška se je torej, da bi zagotovila drago in tvegano naložbo, odločila še za drugo naložbo, pri kateri je ravno tako kakor pri prvi težko ugotoviti, zakaj se je odločila zanjo in kaj bi rada dosegla z njo.

Nakupa vojaških letal niso kritizirali samo zagrizeni mirovniki, ampak tudi resni vojaški strokovnjaki, ki so poudarili, da ne bi bilo treba ravno zdaj kupovati takšnih letal. Omenili so prav mnenje Američanov, ki so pred približno 10 leti, ko je Hrvaška začela obnavljati dotrajane mige, namignili, da bi bilo za Hrvaško najboljše, da bi se odpovedala vojaškemu letalstvu. Državno vodstvo zdaj meni, da so se razmere od takrat bistveno spremenile, saj Srbija kupuje eskadriljo migov 29. To je rusko »darilo«, za katero bodo med vzdrževanjem letal in usposabljanjem pilotov ­plačali 230 milijonov evrov.

Na izbiro vojaških letal ni odločilno vplivala samo cena, ampak tudi obseg ponujenega gospodarskega sodelovanja med državama. Po mnenju obrambnega ministrstva so tudi na tem področju ­Izraelci pripravili najboljšo ­ponudbo. V nasprotju s Švedi, ki so ponudili »samo« naložbe v znanost, Izraelci ponujajo sodelovanje pri kar osmih megaprojektih: v kmetijstvu, turizmu, energetiki, informacijski tehnologiji in ladjedelništvu. Na vojaškem področju predlagajo, da bi sodelovali pri razvoju tehnologije za boj proti brezpilotnim letalnikom in skupaj zgradili vojaško-komercialno središče za kibernetično varnost.

Kateri so v resnici povezani posli?

Pri tem bi lahko sodelovala nekdanja družba obrambnega ministra Damirja Krstičevića. Ko so pred nekaj meseci – spet naključno ali pa tudi ne – označili izraelsko ponudbo za najugodnejšo, je njegova nekdanja družba IT KING ICT ustanovila hčerinsko družbo, ki je med drugim registrirana za proizvodnjo in vzdrževanje zrakoplovov ter proizvodnjo, prevoz in nabavo orožja. Pozneje so pojasnili, da se bo družba ukvarjala predvsem z brezpilotnimi letalniki, kar bi lahko veljalo tudi za nasprotje interesov.

Na izbiro letal je delno vplivalo tudi to, da je izraelsko ponudbo podpirala država, Švedsko pa je zastopal samo proizvajalec Saab. Toda vodstvo hrvaške vojske in obrambni minister osebno sta navdušena nad izraelsko vojsko, njeno ureditvijo in delovanjem ter si neprikrito želita takšne vojske tudi na Hrvaškem. Medtem ko obrambni minister, upokojeni general Damir Krstičević, ki se tudi sicer kot razigran deček razveseli »vojaških igrač«, ne more skriti navdušenja, drugi računajo, kaj vse bi lahko naredili in kupili za 420 milijonov evrov.

Zgradili bi lahko pelješki most, ki bo stal 286 milijonov evrov. Lahko bi obnovili floto Jadrolinije in za ta denar kupili 24 novih katamaranov ali posodobili železniško omrežje z nakupom 44 elektromotornih vlakov, kakor so že zdavnaj obljubili. Poplačali bi lahko polovico dolga v zdravstvu, morda tudi namenili denar za nujno potrebno demografsko obnovo države, saj se je iz Hrvaške v zadnjih štirih letih izselilo vsaj 200.000 oseb. Toda odločili so se, da je vendarle najpomembnejše kupiti vojaška letala, od katerih bodo prvi dve dobili leta 2020. Nato bodo prišla še preostala, toda če se bo takšen eksodus, ki prerašča v regionalno epidemijo, nadaljeval, je vprašanje, koga bodo letala varovala in pred kom.