Zaveza, šibka z vseh vidikov

Postopek vrnitve Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini v Italiji je konec lanskega leta dobil spodbudo v obliki obljube italijanskega zunanjega ministra Angelina Alfana, da bo stavba vrnjena in obnovljena do leta 2020.

Zaveza ni bila dana na lepe oči. Slovenija je Italiji v zameno obljubila podporo pri kandidaturi za sedež evropske medicinske agencije (EMA). Sosednji državi s kandidaturo na koncu ni uspelo: Milano je izpadel iz igre, za novi sedež agencije je bil izbran Amsterdam. Toda obljuba o pospešitvi postopka vrnitve Narodnega doma je ostala, z njo pa tudi odprta vprašanja, povezana z usodo stavbe v središču Trsta, na katera dogovor slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca in njegovega italijanskega kolega ni dal jasnih odgovorov. Več mesecev pozneje se je po besedah predstavnikov manjšine, ki se že dolgo ukvarjajo s problemom, pojavil dvom o tem, iz katerih sredstev bo financirana obnova in ali je italijansko zunanje ministrstvo sploh bilo pristojno dati zavezo, ki predvideva izselitev tržaške univerze, lastnice in največje uporabnice stavbe, v treh letih.

Prvi korak: izselitev

Vrnitev stavbe, ki so jo fašisti požgali 13. julija 1920, je vezana na zaščitni zakon o slovenski manjšini iz leta 2001, v katerem je zapisano, da pride do prenosa prostorov v skladu s potrebami dosedanjih uporabnikov, torej tržaške univerze. »V trenutku, ko univerza ne potrebuje več teh prostorov, bodo ti preneseni – in to je tudi pomembno – na italijanske in slovenske znanstveno-kulturne ustanove,« je za Delo pojasnil Livio Semolič, član izvršnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki je zadolžen za koordinacijo vrnitve odtujenih nepremičnin. Zaščitni zakon torej predvideva, da so prostori namenjeni tudi italijanskim organizacijam, kar pomeni, da ni mogoče prisiliti univerze, da jih ­zapusti.

Vodstvo univerze ne nasprotuje selitvi. Edini pogoj, ki ga je postavilo, je, da je treba za oddelek za pravne, jezikovne, interpretativne in prevajalske vede Univerze v Trstu s sedežem v stavbi na ulici Filzi še prej najti novo ustrezno lokacijo v središču mesta. Po besedah predstavnikov manjšine, ki o tem že dlje časa razpravljajo z rektorjem univerze Mauriziem Fermeglio, od univerze ni mogoče pričakovati, da bo privolila v selitev, če jezikovna šola ne bo mogla normalno nadaljevati dela. Sprašujejo se, kako je lahko politika obljubila končanje postopka vrnitve Narodnega doma, ne da bi vedeli, ali sploh obstajajo alternativne lokacije. Po Semoličevi oceni je zaveza italijanskega zunanjega ministrstva »šibka z vseh vidikov«. Enako meni tudi predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Walter Bandelj, ki ga skrbi, da je bil dogovor sklenjen s figo v žepu.

Denar in pristojnosti

Na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve so pojasnili, da je bil namen dogovora ministrov za zunanje zadeve Erjavca in Alfana pospešiti proces vrnitve Narodnega doma ter z aktivno vključitvijo italijanske vlade zagotoviti finančna sredstva za obnovo stavbe. Slovenija po besedah predstavnikov MZZ pričakuje, da bo Italija v skladu z določbami zaščitnega zakona izpolnila dane zaveze.

Kako bo Italija zagotovila sredstva za obnovo, za zdaj ni jasno. Ravno tako ni jasno, kdo na italijanski strani je sploh pristojen za odločanje o vprašanju prihodnosti Narodnega doma. Prenova in izselitev iz stavbe bosta po ocenah stali med 15 in 20 milijoni evrov. Glede na to, da so proračunska sredstva za letošnje leto že zdavnaj porazdeljena in da v njih ni predvidenih tovrstnih izdatkov, se poraja vprašanje, ali ne gre za zamujeno priložnost. Italija je tik pred parlamentarnimi volitvami, po javnomnenjskih raziskavah so vladajoči levosredinski Demokratski stranki šteti dnevi. Prihod desnice na oblast bi najverjetneje spremenil marsikatero prioriteto, povezano z ureditvijo položaja manjšine.

Zamisel v vakuumu idej

Tudi če bi se stvari uredile in bi Italija držala obljubo, manjšina po besedah njenih predstavnikov ne ve natanko, kaj bi počela z Narodnim domom. »Res je, narodna skupnost ne ve, kaj narediti s to stavbo,« je povedal Walter Bandelj. Zanimanje za selitev v zgradbo, ki ima kar 7000 kvadratnih metrov uporabne površine, so do zdaj pokazale obe krovni organizaciji, SKGZ in SSO, ter Zveza slovenskih športnih društev in Zveza slovenskih glasbenih šol. »Idealno bi bilo, da bi tam našle prostor vse naše primarne ustanove, vključno s krovnima organizacijama in Primorskim dnevnikom, ampak zdi se mi, da bo pot do tega še dolga,« je povedal Igor Kocijančič, predsednik deželnega sveta SKGZ.

V vakuumu idej o tem, kako najbolje izkoristiti stavbo Narodnega doma, se je pojavila zamisel, da bi ta postal sodobno središče tržaške multikulturne identitete in da bi se vanj preselili sedeži ali vsaj izpostave drugih narodnih manjšin, ki živijo v Trstu. »Slovenska manjšina bi ostala glavni protagonist, okoli nje pa bi se lahko razvila dejavnost, ki bi zaobjela celotno jezikovno-kulturno realnost mesta,« je predstavil načrte Livio Semolič.

Ali bodo ti kdaj uresničeni, bo odvisno tudi od drugih predstavnikov manjšine. Walter Bandelj ideji, da bi Narodni dom sprejel tudi druge organizacije, ni naklonjen. Navsezadnje, je poudaril, je to stavba, ki je močno povezana z zgodovino slovenske manjšine v Italiji.