Tiskane izdaje
Čeprav je madžarska oblast poskrbela za velik šov in »promocijo« gradnje zidu in na do zdaj skoraj popolnoma prepustno mejo s Srbijo na velikansko inženirsko nalogo poslala več sto svojih vojakov, ki naj bi se jim v prihodnjih dneh pridružili tudi zaporniki, na meji ni preveč živahno. Mejni zid – nova železna zavesa – ne raste tako hitro, kot so napovedovali madžarski ministri in uradniki. Ti so še pred tednom dni rok za dokončanje gradnje s 30. novembra »optimistično« preložili na 30. avgust, a po tem, kar smo videli med celodnevno vožnjo in hojo po posušenih panonskih poljih tik ob madžarsko-srbski meji, je popolnoma jasno, da veliki protihumanistični projekt madžarske oblasti še dolgo ne bo končan in je njegov smisel precej bolj političen kot »fizičen«. Do zdaj – o tem smo se prepričali na lastne oči – je bilo namreč zgrajenih le nekaj sto metrov zidu iz svetleče se nove bodeče žice. Ob meji je zelo malo vojaške mehanizacije, dela pa bolj ali manj stojijo.
Neskončen tok
»Iz Horgoša na srbski strani meje smo hodili osem ur. Ženske in otroci so utrujeni. Morda veste, kam moramo zdaj?« me vpraša 18-letni Afganistanec Mohamed, ki na čelu kolone ljudi na nepredstavljivo dolgem, nevarnem in ponižanj polnem begu iz životarjenja v življenje, išče informacije in smernice.
Veliko predvsem sirskih beguncev, ki jim po več tednov – ali celo mesecev – dolgem potovanju skozi Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Srbijo uspe vstopiti na Madžarsko, stori vse, da se lahko čim prej odpravijo naprej. Proti Dunaju in pozneje Nemčiji. Madžarska nikakor ni njihov cilj. Tisti, ki jim je ostalo še nekaj denarja, potujejo s pomočjo vrhunsko organizirane tihotapske mreže, ki poskrbi za takojšen prevoz z madžarsko-srbske meje do Dunaja. Večina beguncev se namreč želi izogniti aretaciji in nekaj dnem (lahko tudi nekaj tednov) bivanja v tako imenovanih namestitvenih centrih, ki pa so dejansko zapori. A začasni aretaciji se izognejo le tisti, ki si lahko privoščijo pomoč tihotapcev in takojšnjo pot proti, kot pravijo begunci, »resnični Evropi«.
»Težka noč je bila … Zmanjkalo nam je vode. Večkrat smo se izgubili. Ne, tu ne poznamo nikogar. Nobenega kontakta nimamo. Želimo naprej, proti Avstriji in Nemčiji. Tam poznamo ljudi in imamo sorodnike. Tam bo lažje. A zdaj smo v Evropi. Najtežje je za nami. Odpočiti si moramo,« je razlagal študent Mohamed iz Džalalabada, ki je bil zaradi varnostnih razmer primoran predčasno končati svoj študij. Družina je zbrala denar in ga po ustaljeni poti čez Iran in Turčijo poslala proti Evropi, kar v »begunskem« jeziku pomeni proti Nemčiji ali skandinavskim državam.
Biblijske podobe
Skupina Afganistancev, večinoma Hazarov, med katerimi so nekateri več let preživeli v Iranu, je kljub utrujenosti s strumnim korakom ob glavni cesti krenila proti najbližjemu madžarskemu mestu. Moški, brez kakršne koli prtljage, so si na svoji biblijski poti proti neznani svobodi na ramena nadeli najmlajše otroke. Nekateri so spali. Starejša gospa izrazitih obraznih potez, prič tragične afganistanske moderne zgodovine, si je med hojo pomagala z leseno palico. Njena starinska oblačila in umirjen, dostojanstven korak so ponujali podobe nekega drugega časa. Gospa, gotovo je imela najmanj sedemdeset let, je molčala in zrla naprej. Tudi ona je na poti že več mesecev.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo kolono afganistanskih beguncev ustavili madžarski policisti, ki patruljirajo ob meji. Skupaj s policijskim vozilom je po cesti iz smeri Mórahaloma le nekaj minut po tem, ko so begunci stopili na glavno cesto, počasi pripeljal tudi star avtobus. Štirje madžarski policisti so kolono utrujenih ljudi spoštljivo in miroljubno ustavili. Ponudili so jim vodo in jim pokazali, naj sedejo v senco bližnjih dreves, pod katerimi je bilo mogoče opaziti sledove številnih begunskih odprav. Vse skupaj je potekalo rutinirano in presenetljivo brez stresa. Policisti niso delovali ne jezno, ne grobo, ne naveličano, ne avtoritarno. Begunci, na drugi strani, so v svojih domovinah in na poti proti Evropski uniji videli in doživeli vse. Prekleto dobro vedo, kaj in kdo je človek. A na Madžarskem se, kljub zidu in ksenofobiji oblasti, počutijo varne in osvobojene. Najtežji del poti je za njimi. Lažje se diha, pljuča hrepenijo po odprtju duše.
Policisti so begunce usmerili proti avtobusu, v katerega so ljudje drug za drugim vstopali počasi. Ne da bi zares vedeli, kam gredo in kaj jih čaka. Otroci so utrujene obraze naslonili na stekla, ženske so si popravile naglavne rute, moški pa so iz žepov izvlekli mobilne telefone.
