Življenje in smrt

Dialog Beograda in Zagreba ne bo imel zdravilnega učinka na notranjepolitične razmere v obeh državah, ki sta frustrirani zaradi večvrednostnega kompleksa. Poskus hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović in njenega srbskega kolega Aleksandra Vučića, da državi ne bi bili v neskončnost talki preteklosti, nima veliko možnosti za uspeh. Nacionalistične srbske in hrvaške politične elite vztrajno spodbujajo in ohranjajo nesmiselno ravnotežje.

Reševanje nerešenih vprašanj med državama se ni bistveno premaknilo naprej. Ko gre za varovanje obojestransko nezadovoljnih manjšin, poskušata državi druga drugo prepeljati žejno čez vodo. Namesto iskanja pogrešanih, eni in drugi raje preštevajo, čigavih žrtev je več. Pogajanja o razmejitvi med državama in izvedba sporazuma o nasledstvu so na mrtvi točki. Hrvati ne poskušajo stopiti v srbske, Srbi pa ne v hrvaške čevlje, ampak si mečejo polena pod noge.

Srečanje voditeljev obeh držav se je zgodilo sredi obojestranskih vojnohujskaških izpadov in v uho parajoče nacionalistične retorike. Na delu je bila tiha diplomacija, ki je bila uspešna, ker se želi Srbija znebiti dolgoletne izolacije, Hrvaška pa bi se ji rada izognila. Svoj delež je prispevala tudi širitvena strategija Evropske unije in njena odločitev, da ne bo več uvažala nerešenih dvostranskih problemov.

Smerokaza za zgodovinski preboj v srbsko-hrvaških odnosih kljub temu še ni na obzorju. Njuna medsebojna sovražnost je nemara posledica prav komaj opaznih razlik med narodoma. Če politiki v obeh državah ne bodo dovolj dozoreli in zakopali bojnih sekir, tudi zunanji pritiski ne bodo pomagali Srbiji in Hrvaški, da bi uredili dvostranske odnose na civilizirani ravni. Srbi in Hrvati bodo potrebovali še veliko časa, da bodo razumeli, kaj je tisto, kar mora umreti, in kaj je tisto, kar mora živeti.