Tiskane izdaje
Olimpija vedno v vrhu
»Vedel sem, da se bom vrnil v Olimpijo. Igrati nisem več mogel, poškodbe so naredile svoje. Privoščil sem si nekaj počitka po koncu kariere. Mislil sem, da bom potreboval več, a so bili štirje meseci dovolj. V tem času smo navezali stik, zdaj sem tu v klubu, ki mu pripadam! Moja mati in oče sta v klubu delala 15 let, toliko časa pa sem tudi sam igral za Olimpijo.«
– Kakšno pogodbo ste sklenili? Za koliko časa?
»Za eno leto.«
– Cilji so jasni?
»Olimpija se mora vedno boriti za naslov prvaka! To je moj edini cilj. Ob tem si želim, da so moji igralci srečni in zadovoljni. V klubu se trudimo vsak dan. Njihova naloga je le, da mislijo na trening in v nedeljo odigrajo tistih dobrih 90 minut.«
– Mar ni malce (pre)malo časa, da bi v letu dni postavili zadeve tako, kot bi si želeli?
»Tudi sam sem v fazi spoznavanja razmer in dela v klubu. Prišel sem, da bi pomagal. Tu sem zaradi svoje dobre volje, ne pa da bi zaslužil, da bi si lahko jutri nekaj kupil. Olimpijo imam preprosto rad!«
– Kaj vas zdaj čaka?
»V klub sem prišel nekaj dni pred koncem prestopnega roka, a nam je uspelo v teh dneh narediti nekaj dobrih potez. Zdaj šele spoznavam ekipo in trenerski štab. Za to bo idealna priložnost v Turčiji, kamor odhajamo na priprave.«
– Po vrnitvi pa vas čaka drugi del prvenstva, zmaji zaostajate 10 točk za mestom, ki vodi v Evropo v sezoni 2011/12.
»Olimpijin cilj je vedno Evropa! Ta zaostanek ni majhen. Z enim kiksom smo že na –13.«
– Kaj če vam ne uspe?
»Nogomet se bo igral naprej, pa tudi klub se ne bo zaprl. Imamo pa vsi jasen cilj in temu bo podrejeno vse!«
– To ste verjetno dali jasno vedeti tudi igralcem in trenerskemu štabu?
»Seveda!«
Potem Ačimovič nadaljuje:
»Ko sem sam še igral, nisem nikoli izpadel v 2. ligo, s klubi sem se boril v državnem prvenstvu, pokalu, tekmovanju Uefa, pokalu intertoto in ligi prvakov. Ti visoki tekmovalni cilji in pritiski so bili vedno velik motiv zame. Odgovornosti sem se zavedal, upam, da se je tudi igralci, ki danes nosijo dres Olimpije. Ne smejo se zadovoljiti samo s tem, da so v Olimpiji, ki jim mora biti le odskočna deska.«
Vzor Avstrijci – menedžerje in stave proč od nogometa
– Imeli ste priložnost sodelovati z različnimi športnimi direktorji.
»Vsaj trije so se mi vtisnili v spomin: v Tottenhamu se je enormno zapravljal denar, za dve poziciji v moštvu je bilo na voljo osem igralcev. V francoskem Lillu so stavili na dobro ogledniško delo – po pol leta sta bila dva oglednika v Afriki, kjer sta prežala na tamkajšnje talente. Tretja varianta pa je tista iz dunajske Avstrije, kjer so zadnje tri sezone prihajali v klub le igralci, ki so bili brez odškodnine, klub pa se je ves čas boril za sam vrh. Prav ta tretja različica mi je najbolj pri srcu, navsezadnje tudi Olimpija nima sredstev, da bi za pol leta poslala človeka v Argentino ali Afriko.«
– Verjetno pa razmišljate o tem, da organizirate ogledniško mrežo?
»Na hitro, čez noč, to ni mogoče. Sam menim, da je klub v dobrem stanju. Naša naloga je, da se dobro organiziramo, tu imam v mislih delo v mlajših selekcijah, in da se pokažemo v pravi luči v Sloveniji, kjer moramo seči po visokih mestih. Potem bo lažje za vse nas.«
– Sami ste dejali, da bi se pri svojem delu radi ognili menedžerjem ali zminimalizirali njihov vpliv.
»To bo zelo težko, ker so pač sestavni del športa. Treba je vedeti, da so ti mladi igralci v težkem položaju. Rednih dohodkov nimajo, zato potem podpišejo takoj za prvega, ki jim ponudi neko finančno gotovost.«
– Ste imeli sami dobrega menedžerja?
»Hitro sem se opekel v Crveni zvezdi, potem pa sem bil dostopen za vse, pogodbe nisem imel z nikomer. Sprejel sem ponudbo tistega, ki mi je uredil najboljšo ponudbo. Vedno sem deloval na besedo, brez pogodbe, in nikoli nisem v boj za en posel poslal več menedžerjev. Vedno sem bil korekten in pošten.«
– Naslednji problem športa so stave.
»Težko je kontrolirati vse. Jasno pa je, da igralec s tako stigmo ne more igrati več v Evropi. Tudi sam ne bi sprejel v ekipo igralca, ki bi imel tako oznako, ki bi bil morda sporen.«
Obžaluje propadanje Bežigrada
– Tudi tribune niso polne, kaj boste naredili, da bo drugače?
»Za to se ne bojim! Vsi vemo, kaj pomeni Olimpija v tem mestu. Samo pogled h košarkarjem je dovolj, pa je jasno, kako malo je bilo treba, da so napolnili dvorano. Je pa kristalno jasno, da je težko gledati nogometno Olimpijo na 7. ali 8. mestu.. To je hudo in težko za prave navijače. Razumem jih in jasno mi je, da jih je bolelo. Če bomo želeli, da se vrnejo na tribune, bo treba igrati bolje in imeti dobre rezultate.«
– Vam je košarkarska zgodba vzor?
»Ne bi rekel, da nam je vzor, a nam je jasno, da so se ljudje v Ljubljani malce uspavali. Sam se dobro spomnim reprezentančnih tekem, ko je bil štadion za Bežigradom tudi dve uri pred tekmo proti Ferskim otokom nabito poln! Če bi bilo prostora še za 10.000 gledalcev, bi jih prišlo še toliko. Vse je odvisno od rezultata!«
– Bežigrad, kjer ste svoj čas blesteli, je danes prepuščen sam sebi. Štadion umira.
»Ne vem kaj naj rečem.«
– Vam je težko, ker se je to zgodilo?
»Seveda! To se je zgodilo štadionu, po katerem sem tekal 15 let. Sam nisem poklican za sodbo o tem, saj so ljudje, ki so za to odgovorni. Olimpija je našla alternativo na pravem evropskem štadionu.«
– V vaših časih takega razkošja, kot ga danes omogočajo Stožice, ni bilo.
»Kot otrok sem vedno sanjal, da grem čim prej v Avstrijo ali Italijo, da vidim pravi štadion. Danes naši mladini ni treba več tako daleč, saj imajo štadion v Ljubljani, a kaj, ko imajo danes povsem druge prioritete. Igrišča po Ljubljani pa samevajo.«
Napočil je čas, tudi za Sebastjana Cimirotiča
– Navijači Olimpije so upali, da bodo videli na delu duo Ačimovič-Cimirotič, a od tega ne bo nič. Sebastjan Cimirotič je bil celo tik pred tem, da se preselil v tabor NK Maribor.
»Vsak igralec ima pravico, da se sam odloči, kje bo igral. Mislim pa, da se je Cime pravilno odločil in ostal v Ljubljani. Green Dragonsi ga imajo zelo radi.«
– Vam je morda žal, ker niste v klub prišli prej in bi se zgodba o slovesu Cimirotiča od Olimpije drugače končala?
»Sam imam malce drugačen pogled na vse skupaj. Nobenega dvoma ni, da je Cime ogromno dal Olimpiji! Po drugi strani pa statistika vse pove. Ne verjamem, da bi moral Cime iz Olimpije, če bi bil najboljši igralec ali najboljši strelec. Redke so ekipe, ki bi imele v svoji ekipi igralce le zato, ker ga imajo radi ... Kariera nogometaša traja 10-12 let. Potem ne gre več. Neredki so igralci, ki se s tem težko sprijaznijo, da pri 34, 35 letih ne morejo več dajati tistega, kar so lahko pokazali v najboljših letih. Temu ponavadi sledita dve, tri leta velike krize, taki igralci se skregajo z vsemi – od predsednika, trenerja do klubskega vodstva.«
– Kljub temu pa Ačimovič vidi rešitev. Tudi za Cimirotiča.
»Sebastjanu Cimerotiču so vrata Olimpije vedno odprta! Vsi ga cenimo in ga imamo radi!«
Poškodba vse obrnila na glavo
– Tudi sami ste bili lani primorani, da končate kariero. Ste po koncu vsega zadovoljni?
»Ne vem ... V svojih najboljših letih, 27 sem jih imel, sem igral najboljši nogomet. Zabil sem za zmago Lilla proti Manchestru, potem pa sem si zlomil nogo. Moral sem celo v Savdsko Arabijo, kariero pa sem končal v Avstriji.«
– Ko ste bili vroči, ponudb ni manjkalo.
»To drži, na svoji koži pa sem spoznal, kaj naredi taka poškodba igralcu. Cena je preko noči padla. Pozimi sem izbiral, kje in za koliko bom igral. Želel sem si, da bi bilo nekje ob morju. Potem pa ... Poškodba vse obrne na glavo. Zdravniki so celo menili, da ne bom več igral nogometa. A sem se z železno voljo vrnil.«
