Tiskane izdaje
Slovenski klubski nogomet postaja povsem enak tistemu jugoslovanskemu na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta, ko so navijači dobili posebno vlogo pri javnem mnenju. Tudi to nedeljo v Ljudskem vrtu ni bilo nič drugače. Na edinem pravem slovenskem derbiju med Mariborom in Olimpijo, med Mariborom in Ljubljano, med Violami in Green Dragonsi, med Zlatkom Zahovićem in Milenkom Ačimovićem, med Francem Kanglerjem in Zoranom Jankovićem, je bilo v ospredju vse kaj drugega kot nogomet.
Da bo ob 91. medsebojnem obračunu med vijoličastimi in zelenimi vroče, je bilo takoj jasno, saj sta tudi glavna protagonista Kangler in Janković izbrala derbi, ne pa osrednje slovesnosti in počastitve Primoža Trubarja in prve slovenske knjige. Tudi Viole so se dobro pripravile in znova spesnile nekaj nepozabnih rim. Še posebno prodorna je bila tista na velikem belem transparentu »Raje štajerska odcepitev pade kot Janković za predsednika vlade!«, ki je dala ljubljanskemu županu, ki naskakuje mandatarski položaj, jasno vedeti, da bo politično osvajanje Maribora in Pomurja vse prej kot mačji kašelj. Na to ga je večkrat spomnil tudi enoglasni pevski zbor 12.500 Štajercev, ki mu je namesto rož zapel »Jebi se, Zoki!«.
Franc Kangler je kar žarel poleg njega, tudi zato, ker sta se prej zbadala o moči na tej in oni strani Trojan, Kangler pa je dal svojemu ljubljanskemu nasprotniku jasno vedeti, da je to šele začetek ter da volitve na »deželi« potekajo povsem drugače. Sicer sta oba iz protokolarne lože spominjala na rimska konkvistadorja, ki lačnemu narodu namesto kruha ponujata le igre.
Na novi protokolarni tribuni je bil opažen tudi novi slovenski selektor Slaviša Stojanović, ki je z zanimanjem spremljal gladiatorje na terenu. Od njega se niti za trenutek ni odlepil Miran Pavlin, ki na ulici velja za (zunanjega) sodelavca NK Maribora. Kaj mu je svetoval, ni znano, za zanimivost pa povejmo, da je Ante Šimundža sedel na drugi strani igrišča in ne med povabljenci NK Maribor.
Zanimiv je bil povsem nov ton Zlatka Zahovića, ki je Ačimoviću ponudil roko sprave ter topel objem, vse skupaj pa pojasnil s folkloro, ki spada zraven. Zlobneži že namigujejo, da je to prvi korak zlate generacije proti reprezentanci.
Po naših podatkih se je v dogajanje na terenu posredno vključila tudi NZS. Delegat, čigar imena nam krovna slovenska nogometna organizacija še ni sporočila (o tovrstni cenzuri bomo poročali v prihodnjih dneh), je namreč vzel zakon v svoje roke ter transparentu s parolo »Lopov, marš nazaj v Srbijo!« prepovedal pot na stadion.
Izid je imel to nedeljo povsem drugoten pomen, tekma se je končala z zasluženim remijem 2 : 2, domov pa vsi niso odšli zadovoljni. Mariborska policija je namreč pridržala več kot 40 ljudi, vse iz Ljubljane. Tudi sicer so imeli Ljubljančani manj sreče pri represivnih organih, saj so, izvzemši nosača štafete norosti, ki je kazensko preganjan zaradi ogrožanja, domov odnesli več kazni kot Mariborčani. Ko smo že pri kaznih – da je postal nogomet izvrsten poligon za načrtno vzpostavljanje javnega mnenja, se v tem trenutku zavedajo samo možje v modrem, saj so kazni, ki jih pišejo kršiteljem (dobrih sto evrov za skok na teren ali, denimo, 250 evrov, za kolikor bo kaznovan NK Maribor za slabo organizacijo prireditve) bizarno nizke. Povedano drugače – za izražanje lastnega mnenja in pritiskov so tako množični dogodki, kot so derbiji, ki jih prenaša tudi javna televizija, dobra reklama oziroma strategija za vsakogar, ki se znajde, saj ga ta (skoraj) nič ne stane.
