Hitri jelen bo
 podil žogobrce

Zdaj je naš veliki selektorski up za SP 2014 v Braziliji.

Objavljeno
29. oktober 2011 13.33
Posodobljeno
29. oktober 2011 15.45
Maja Debeljak
Maja Debeljak
Videz šminkerja, duša rokerja. To sta od njegovih najstniških let, ko je v ljubljanskem Štepanjskem naselju brcal žogo ter imel v igri kavbojci in indijanci vzdevek Hitri jelen, pa vse do danes značaj in podoba novega selektorja slovenske nogometne reprezentance Slaviše Stojanovića. Šestega decembra bo dopolnil 42 let, pred tem, 15. novembra, bo z izbranci, podedovanimi od dozdajšnjega, značajsko precej drugačnega selektorja Matjaža Keka, na predvidoma prijateljski tekmi v Stožicah poskušal premagati Američane. Tiste zoprneže, ki so nam v zadnjih sekundah odločilne tekme dramatično pokvarili pravljico na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.

Uspeh pogoj za novo pogodbo


Z Nogometno zvezo Slovenije oziroma njenim novim predsednikom Aleksandrom Čeferinom je Slaviša podpisal pogodbo za vodenje reprezentance v kvalifikacijskem ciklusu za SP leta 2014 v Braziliji. Če mu bo uspelo Slovenijo pripeljati na veledogodek v nogometno prestolnico sveta, bo, menda brez razprave, ostal selektor. Že šesti v (relativno kratki) zgodovini samostojne nogometne Slovenije.

Na tem položaju pa ga vsi niso sprejeli z evforijo. Dva naslova državnega prvaka z Domžalami je dobra, ne tudi pompozna trenerska popotnica. Delo pomočnika Srečka Katanca v reprezentanci Združenih arabskih emiratov, kjer so se letos Slovencema po začetnem navdušenju nad njima po porazu z Libanonom gladko odrekli, pa dokaj neznano.

Hotel je postati selektor


Ve se, da je Slaviša na položaj slovenskega nogometnega selektorja ciljal že pred leti. Takrat je priložnost dobil Kek, zdaj naj bi Slaviša popravil, kar je bilo v tem času slabega. Navijači so relativno zadržani, stroka prav tako. Slovenska liga je eno, svetovna scena nekaj povsem drugega.

Prednost Slaviše Stojanovića je morda v tem, da se je kar nekaj od trenutnih reprezentantov v Domžalah kalilo prav pod njegovim trenerskim vodstvom. Tudi Samir Handanovič, na primer, ali Andraž Kirm, ki ga Slaviša rad omeni kot primer izjemno predanega in prizadevnega igralca, ki ga je pri sklepanju pogodbe bolj kot zaslužek zanimala količina treninga, ki mu ga bodo omogočili.

Čustveno dojemanje sveta okoli sebe


Njegova slabost je morda njegovo dokaj čustveno dojemanje stvari. Dobro za poezijo, ki jo piše, slabo za delo v profesionalnem nogometu, v katerem so bolj kot igra na igrišču pomembne in odločilne igre v zakulisju. Slaviša jih je trpko občutil kot trener nogometašev Celja, zato je bilo zanj tako dobrodošlo vabilo Srečka Katanca v ZAE.

V Dubaju je užival v druženju z elito, pogosto tudi s starši Sare Isaković, in si v dveh letih v živo ogledal 136 nogometnih tekem. Veliko se je naučil, veliko je delal, kar se teorije tiče, pravi, zato je prepričan, da je zdaj že kos tudi vodenju državne reprezentance.

Zakulisje bolj slabo pozna


Ima vizijo, trdi, predvsem je treba popraviti tako imenovano pas igro, držanje žoge in učinkovitost pri igri v prekinitvah, ampak naloga, ki se je je profesor športne vzgoje lotil, ni lahka.

Zato ker ga dobri dve leti ni bilo v Sloveniji, nekaterih igralcev pravzaprav niti ne pozna, še manj pa najbrž pozna slovenske nogometne zakulisne igre. Zlasti tiste, ki so povezane z – tudi medijsko potenciranim – nogometnim spopadom med Ljubljano in Mariborom.

Ostriči se ni hotel


Slaviša Stojanović, v devetdesetih didžej v slovitem ljubljanskem klubu K4 in športnik, ki so mu vrhunsko kariero nogometaša v zgodnjih devetdesetih preprečili trikratni izpah rame ter zloma stopala in roke, za nekoč slovito Olimpijo pa ni nikoli zaigral, ker se ni hotel ostriči, si nadvse želi uspeti tudi kot selektor slovenske reprezentance.

To bi bil zares izjemen dosežek za fanta, ki je na zelenicah v »čefurskem« Štepanjcu z vrstniki do onemoglosti nabijal nogometno žogo, do dandanes občudoval Zinedina Zidana, osvajal dekleta z igranjem kitare ter se trudil dokazati, da stereotip, da so nogometaši v izhodišču butasti, ne drži.