Tiskane izdaje
Črni lasje v rokah
Navdih je našel v zgodbi Lancea Armstronga. Ko mi to pripoveduje, s konicami prstov zavrti tisto znano gumijasto zapestnico zapestnico upanja. Upanja, ki je premagovalo bolezen. Jaka priznava, da je razmišljal o smrti, čeprav teh misli ni delil z domačimi in jim ni dovolil, da bi ga pomilovali, čeprav je z njihovih obrazov bral tesnobo. Manci, s katero je takrat hodil že štiri leta, je hvaležen, da mu je stala ob strani in ni delala cirkusa iz bolezni. Svoje misli o smrti je delil s Tino, prijateljico, ki jo je tisto poletje spoznal v Savudriji. Tudi ona je namreč gledala smrti v obraz: »Takrat sem imel občutek, da me ona razume bolj kot preostali.« Borov gozdiček na savudrijski obali, kjer je preživljal tedne med kemoterapijami, ga je obvaroval pred soncem, njegovi žarki ga niso smeli oplaziti. »Poletni čas je blagodejno vplival name, saj sem mislil samo nase, na zdravje, prehrano. Prej je bilo vedno nekaj. Nogomet, tekme, šola.« Takrat je razmišljal tudi o preteklosti, o tem, da je vedno vse skrbi držal zase, v sebi. In da mora to spremeniti.
Tretjo kemoterapijo opisuje kot prelomno, občutek sreče ga je preplavil, ko je šop črnih, malo valovitih las ostal v rokah. To je pomenilo, da zdravljenje napreduje. S plešasto podobo se ni obremenjeval, namesto v trenirko se je za kemoterapije načrtno vedno oblekel lepo, tudi nadišavil se je. »Nisem se želel počutiti kot bolnik, zato sem se uredil,« opisuje zmagovalno miselnost.
O alternativni medicini ni razmišljal, zdravilce ima za šarlatane, prisega na uradno medicino, za svojo zdravnico pa pravi, da je »najprej človek, potem zdravnik«.
Tri hčere
Mlad fant in obetaven športnik, ki je brcal žogo z Robertom Korenom in zdajšnjimi reprezentanti, je že med zdravljenjem razmišljal o vrnitvi na nogometne zelenice. Razmišljal pa je tudi o družini: »Čeprav je bila v načrtu le ozdravitev, sem Manci v šali rekel, da lahko uporabi zamrznjeno semensko tekočino, če umrem.« V šestem letu je Manca zanosila, po naravni poti, rodili sta se dvojčici, najprej Inja, nekaj minut za njo Taja. Januarja lani se jima je nenačrtovano pridružila še Otja. Svojim deklicam želi le, naj uživajo vsako sekundo v življenju.
Jaka svojih skrbi ne drži več zase, ampak jih deli. Nogometu se je profesionalno odrekel, a še diha z našo ekipo. Zdravnikom iz kliničnega centra je hvaležen za profesionalnost, vsakemu obolelemu pa polaga na srce, naj se prepusti in zaupa uradni medicini.
