Tiskane izdaje
BREŽICE – Ko sva pred mesecem dni zadnjič kramljala s Primožem Kozmusom, se je na fotelju počasi zravnal in se pazljivo pretegnil. Spominjal je na ne ravno najbolj gibčnega robota. Razumljivo. Pred nekaj urami je namreč opravil svoj prvi pravi trening po avgustu 2009. »Danes me mišice ne zategujejo več,« mi je ob prebiranju športne priloge Slovenskih novic Finale dejal ta ponedeljek: »Telo se je navadilo na napore, ne čutim bolečin.« Primož za zdaj še ne vadi pod največjo obremenitvijo, a na dan kljub temu naredi tudi pred prekinitvijo športne poti standardnih 30 metov.
»V primerjavi s prejšnjimi leti malo več pozornosti namenjam specialnim vadbam trebušnih in hrbtnih mišic, saj se želim ogniti poškodbam,« razlaga Kozmus, ki je v najboljših dneh z rokami do višine prsi vzdignil 210 kilogramov. Trenutno je pri 160 kilogramih. Za dosego svojih želja – letos met, dolg 78 metrov, in uvrstitev v finale svetovnega prvenstva, naslednje leto ohranitev olimpijskega zlata – bo moral znova preseči mejo 200 kilogramov: »To mi mora uspeti že letos.« V primerjavi s februarskima mesecema v zlatih sezonah 2008 in 2009 Primoževo kladivo trenutno pristaja dva metra bližje metališču. »Če bi se zdaj udeležil tekmovanja, bi si upal napovedati met, dolg 72 metrov. Uspeli so mi že daljši poskusi, pripravljenost je v okviru pričakovanj.« Prvi pripravljalni ciklus po dveh letih bo Primož sklenil sredi aprila, ko bo že imel primerjavo z najboljšimi metalci te sezone (Aleksej Zagorni, 79,99 metra). V drugi polovici marca bo skupaj s trenerjem Marjanom Ogorevcem odpotoval na trening v olimpijski Soči, kjer bo vadil z Rusi. Ravno od njih je Ogorevc pred leti, tudi prek spoznavnih druženj ob kozarcih vodke, do obisti spoznal že pred tem dobro mu znano sovjetsko šolo metov, po kateri trenirajo v Brežicah. »Videli bomo, ali so Rusi kakor koli spremenili način treninga, ki je sicer zelo podoben našemu,« pravi 31-letnik. Kozmus, ki se je odločil za vrnitev na tekmovališča jeseni, motivacije za naporno vadbo še ni izgubil: »Imam cilj, olimpijske igre 2012, in to me drži motiviranega.« Njegova družinica, ki si jo je ustvaril med športnim premorom, mu stoji ob strani. Hčerkica mu ponoči pusti spati, žena je bila pretekli teden z njim v Medulinu, njegovi dolgoletni zimski postojanki.
Ob dveh treningih na dan občasno pogreša le prosti čas, ki ga je lani s pridom znal izkoristiti: »Zagotovo bi šel kakšen dan smučat, a ne želim po nepotrebnem ogrožati lastnega zdravja.« Prijatelji ga videvajo manj, a tu in tam se z njimi vendarle poveseli v večernih urah: »V primerjavi s prvim delom moje kariere zdaj živim malce drugače. Ne potrebujem železne discipline, verjamem, da bom uspeh dosegel tudi na bolj human način.« Glede na podatke na uradni strani mednarodne atletske zveze bo moral do naslednjega poletja prehiteti 18 tekmecev, ki so letos kladivo že zalučali prek 72 metrov. Od tega sta le dva Rusa presegla znamko 77 metrov.
