Tiskane izdaje
Po nastopu pravzaprav še sam ni dobro vedel, zakaj se je zgodila napaka. »Ne vem točno, kaj se je zgodilo, ne vem, ali sem zdrsnil, narobe prijel lestvino? Povsem sem zgrešil pri elementu, pa ne vem, zakaj. Nimam veliko pojasnil. Kdaj se mi je napaka pri toču že zgodila, a da bi se tako zlomil z orodja, še nikoli. Nisem pričakoval, da se mi bo tako ponesrečil – po navadi naredim kak manjši preprijem ali malo plešem po orodju, kaj takega pa se mi res ni še zgodilo,« je takoj po nastopu zmajeval z glavo.
Pred finalom je dolgo tehtal, ali bi nastopil z lažjo (16,200) ali s težjo različico vaje (16,500), a ker se ni želel zadovoljiti zgolj z eno od kolajn, se je odločil za večje tveganje. Tega ne obžaluje. »Zdaj morda lažje razumete, s čim se ubadam in zakaj moram vedno tehtati, kaj bi se mi bolj izplačalo. Res sem se z odločitvijo pred tekmo veliko obremenjeval, a to zato, ker je težjo vajo tudi težje lepo izvesti. Vendar vem, da tudi to lepo naredim, v bistvu jo največkrat lepo naredim. Škoda, da mi ni uspelo,« je dejal, potem ko se je izkazalo, da bi bila že njegova lažja kvalifikacijska predstava, za katero je prejel 15,600, dovolj celo za zlato odličje. S točem z enim obratom je imel nekaj težav že na minulem svetovnem pokalu v Parizu, a je vseeno zmagal.
Petkovšek se je v svojem desetem nastopu na EP še desetič uspešno prebil med osmerico najboljših, v vsej karieri pa se mu je na prvenstvih stare celine pripetila šele druga večja napaka; brez odličja je ostal le še pred domačimi navijači v Ljubljani leta 2004.
