Tiskane izdaje
Ugnal je Mohameda Alija, a proti raku na jetrih niti njegove še vedno močne pesti niso zalegle. Joseph William Frazier je umrl v ponedeljek zvečer, dva meseca pred svojim 68. rojstnim dnevom in slaba dva meseca po tem, ko so mu diagnosticirali bolezen. Odšel je eden od najboljših desetih boksarjev težke kategorije vseh časov.
Navdušen nad boksom že kot smrkavec
Smokin' Joe se je v boks zaljubil kot smrkavec, ko je oče v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja domov v Beaufort v Južni Karolini prinesel črno-beli televizor. Vsa soseščina se je zbirala pri njih in ploskala Sugarju Rayu Robinsonu, Rockyju Marcianu, Rockyju Grazianu. Stric Israel je že takrat opazil nečakovo navdušenje nad ringom in njegovo stasito postavo ter napovedal: »Tale fant bo drugi Joe Louis.«
Zmagoslavje v Tokiu
Njegove besede so se uresničile. Joe Frazier je kot amater izostril svoj slog in dosegel največje zmagoslavje na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964. V finalu je z zlomljenim palcem na levi roki po točkah premagal nemškega avtomehanika Hansa Huberja. Mimogrede, olimpijski prvak je takrat postal tudi naš Miro Cerar na konju z ročaji.
Šest let pozneje je Joe nokavtiral rojaka Jimmyja Ellisa in postal svetovni prvak med profesionalci. V opisovanju njegove poklicne kariere ni mogoče izreči njegovega imena, ne da bi v isti sapi omenili Alijevega. Velja tudi nasprotno, Alija ni brez Frazierja. Njuni trije dvoboji so se uvrstili v anale svetovnega boksa. Njun spopad je bil več kot le športni, prežemale so ga tedanje družbene in politične razmere. Ali, takrat se je že pridružil Narodu islama in za vedno pozabil na svoje pravo ime, Cassius Clay, je utelešal naraščajočo jezo temnopoltih Američanov in vse glasnejši revolt proti vojni v Vietnamu. Frazier, ki sicer ni nikdar javno izrazil svojih političnih pogledov, je bil povšeči oblasti in je, kakor je zapisal sloviti Norman Mailer, postal »borec svetlopoltih«.
Boksal kot tovornjak
Prvi obračun, Dvoboj stoletja, je 8. marca 1971 v newyorškem Madison Square Gardnu dobil Frazier po soglasni sodniški odločitvi. Dotlej sta bila oba neporažena, Ali je po tistem večeru v svojo statistiko zapisal prvi polom in tretji nokdavn v karieri. Frazierju se je oddolžil 28. januarja 1974, čeprav ga je takrat, roko na srce, veliko zadrževal v klinču. Kakor koli, zmagal je po točkah in izenačil izid v dvobojih. Kdo od njiju je res boljši, je odločil zdaj že legendarni spopad na Filipinih, t. i. Thrilla in Manila. Ali je po svoji navadi poplesaval, Frazier, znan po tem, da ga udarci niso zaustavili, ampak zgolj razbesneli, je prihajal nadenj kot tovornjak. Oba borca sta bila proti koncu zdelana, a Frazier bolj, zaradi razbitega obraza je v 14. rundi boksal praktično slep. Njegov trener Eddie Futch je v odmoru pred zadnjo rundo predal dvoboj kljub Joejevemu vpitju: »Hočem ga, šef!« Ali je pozneje povedal: »Frazier je odnehal, malo preden bi odnehal jaz sam.« In še: »Tako blizu smrti nisem bil še nikdar.«
Smokin' Joe je Aliju dolga leta zameril žaljivke, ki mu jih je ta nosil na pladnju pred njunimi dvoboji. Pa ni samo zaradi teh postal zagrenjen, zaradi lastne naivnosti in radodarnosti je namreč izgubil krvavo zasluženo bogastvo. Nazadnje je vodil telovadnico v Philadelphiji, a jo je pred dvema letoma prodal, potem ko so mu diagnosticirali sladkorno bolezen in visok krvni tlak.
Ob njegovi smrti je Ali, tudi sam zelo bolan, izjavil: »Svet je izgubil velikega šampiona. Joeja se bom vedno spominjal s spoštovanjem in z občudovanjem.«
