Tiskane izdaje
Ko sem dodatno raziskoval na temo slišečih otrok gluhih staršev, sem naletel na nove zanimivosti, zato sem se odločil napisati nadaljevanje prispevka z naslovom Most med gluhimi in slišečimi. Predlagam, da si za lažje razumevanje besedila preberete omenjeni prispevek.
Opisal bom izsledke različnih avtorjev in kot otrok gluhih staršev dodal svoje izkušnje. Slišečega otroka gluhih staršev bom v nadaljevanju poimenoval z mednarodno uveljavljeno kratico Coda (angleško: Child of Deaf Adults).
Bishop in Hicks uvodoma predstavita skupno težavo slišečih otrok gluhih staršev (Coda) pri izgovoru določene besede, saj se je ne spomnijo takoj in jo najprej pokažejo s kretnjo. Omenjeno dejstvo podkrepita z razlago, da je prvi ali materni jezik slišečih otrok gluhih staršev znakovni jezik, besedni jezik (v mojem primeru slovenski jezik) pa na drugem mestu.
Med šolanjem v osnovni in srednji šoli sem imel kot slišeči otrok gluhih staršev pogosto težave pri pisanju spisov, esejev in uporabi slovnice, saj, kot pojasnjujejo Emmorey, Borinstein, Thompson in Gollan, Code verbalni jezik sestavljamo iz osnove znakovnega jezika. Naša prednost je v tem, da smo simultani govorci, saj po Bishopu in Hicksu lahko le tolmači znakovnega jezika en jezik poslušamo in ga sočasno prevajamo v znakovni jezik. Emmorey in ostali nas imajo za dvovrstne govorce (angleško: bimodal bilinguals), ki uporabljamo verbalni in znakovni jezik. V raziskavi so ugotovili, da slišeči otroci gluhih staršev v situacijah, ko slišečim opisujemo določene dogodke, istočasno uporabljamo določene kretnje, s katerimi želimo nekaj poudariti ali dodatno opisati. V primerjavi, ki so jo naredili med slišečimi otroci gluhih staršev in otroci slišečih staršev, je prišlo do odstopanj.
Emmorey in ostali so raziskovali delitev pogovora na združevanje govora s kretnjami kot simultanega prikaza kretnje z govorom (angleško: code-blending) in preklop govora slišečih otrok gluhih staršev oziroma ustvarjanje govora ter nadaljevanje s prikazom ene ali več kretenj (angleško: code-switching). Analizirali so 910 besed v pogovoru in ugotovili, da so slišeči otroci gluhih staršev v 6,26 odstotkih govor prekinili in nadaljevali s kretnjo (angleško: code-switching) in v 91,84 odstotkih s kretnjo dopolnili določeno besedo (prav tako code-switching). Pri uporabi združevanja govora s kretnjami kot simultanega prikaza kretnje z govorom (angleško: code-blending) se je to zgodilo pri 35,17 odstotkih besed, kjer so slišeči otroci gluhih staršev istočasno uporabili besede in kretnje.
Sam sem večkrat opazil, da uporabljam določene gibe telesa, ko srečujem ljudi ali se priključujem skupini. Že ko se ji približujem, jo vnaprej pozdravljam in opozarjam nase, kar je za slišeče nenavadno. V skupini opozarjam nase in na svoj govor z dodatnim gibanjem, dotikanjem in mimiko obraza, saj želim, da me sogovornik gleda v oči. Kadar se z nekom začnem pogovarjati, tudi če stoji ob meni, ga vedno pokličem in izzovem, da mi nameni pozornost ali odgovor. Spoznal sem, da imam tovrstne lastnosti zaradi gluhih staršev, ki me morajo gledati v obraz, kadar jim želim kaj sporočiti.
Emmorey in ostali so raziskovali tudi obrazno mimiko ob izgovorjavi določenih besed. Za vzorec so vzeli dvanajst tolmačev znakovnega in enajst tolmačev tujih jezikov. Izkazalo se je, da so tolmači znakovnega jezika besede poudarili z mimiko spuščenih ali dvignjenih obrvi.
Bishop in Hicks navajata združitev govora s kretnjami (angleško: code-blending) in dodatek različnih glasov pri uporabi določenih izrazov, ki jih slišeči otroci gluhih staršev uporabljamo pogosteje kot otroci slišečih staršev. Naj navedem nekaj primerov z dodatki v slovenščini: rad imam mmmm; bil sem ufffff presenečen; ko vidim, kaj delajo, mmmm, sem jezen; padli smo v debato kot pfffuuuu; to me dela utrujenega, uufffff.
V isti raziskavi so Emmorey in ostali posneli slišeče otroke gluhih staršev ter opazili, da njihove roke nikoli ne počivajo in so vedno v gibanju. Že Ladd je, leta 2003, opozoril na razliko med besedo gluh (z malo začetnico) in Gluh (z veliko začetnico), kjer gluh (z malo začetnico) predstavlja neznanje ali neuporabo znakovnega jezika in lastnosti gluhih, ter Gluh (z veliko začetnico) predstavlja uporabo znakovnega jezika in kulture gluhih. Bishop in Hicks sta pet let pozneje z besedo Slišeč (z veliko začetnico) opredelila osebo, ki sliši, a ne živi v skupnosti slišečih.
Bishop in Hicks v svoji knjigi prav tako opredelita vlogo slišečih otrok gluhih staršev v svetu. Smo učitelji in vzgojitelji svojih staršev ter raziskujemo, odkrivamo in sestavljamo zgodovino in kulturo gluhih. S tem znanjem ostale slišeče ozaveščamo o svojem življenju in življenju gluhih. Zaradi spoja dveh kultur smo obenem igralci, komiki, umetniki, dramatiki in romanopisci. Smo slišeči, v nas pa prevladuje kultura gluhih, zato se večkrat počutimo bolj sprejete med gluhimi kot slišečimi. Ne glede na to, da imamo slišeči otroci gluhih staršev skupne lastnosti, pa smo si med seboj zelo različni.
Pogosto sem se vprašal, zakaj starejše gluhe osebe težje razumejo nekatere stvari, ki se slišečim otrokom gluhih staršev zdijo preproste. Kadar sem gluhim želel razložiti nekaj, česar niso razumeli ali je bilo zanje nesprejemljivo, sem se pogosto znašel v nelagodnem položaju. Ko pa sem prebral knjigo z naslovom Razumevanje kulture gluhih, avtorja Paddy Ladd, sem začel razumeti, da je to posledica šolskega sistema, ki je v skladu z določbami milanske konference leta 1880 za celo stoletje prepovedal uporabo znakovnega jezika v javnih šolah. Težko si predstavljam, da je večina gluhih presedela ducat šolskih let brez pravega učinka ter v obdobju razvoja in dojemanja ni mogla normalno razviti miselnih vzorcev. Po tem, ko je svetovno združenje gluhih priznalo zmoto ter si prizadevalo za popravo krivic, se je položaj gluhih zlasti v zadnjem času močno izboljšal, saj so predvsem mladi gluhi postali bolj dojemljivi in samostojni. Zdaj kot slišeči otrok gluhih staršev lažje razumem svoje odraščanje ter naš način sporazumevanja, razmišljanja in delovanja. Včasih imam občutek, da tudi sam nekatere stvari, ki se slišečim zdijo povsem preproste, težko dojamem.
Navado imam povedati, kar mislim, ter ne upoštevam okoliščin in časa. Čeprav so me na to že mnogokrat opozorili, se težko obvladam, saj sem omenjeno lastnost razvil med odraščanjem z mamo. Pogosto me je zmotila, ko sem bil zaseden, se pogovarjal po telefonu ali pisal šolsko nalogo. Danes, ko to razumem in sem že nekaj let na svojem, opažam, da podobno ravna z mlajšim bratom. Čeprav sva jo večkrat opozorila, da to ni niti prav niti vljudno, tega ne zmore sprejeti.
Podobno je z uporabo ženskega ali moškega spola, ki ju kljub mnogim popravkom še vedno narobe uporablja. Zanimivo pa je, da tudi sam, ko govorim angleško, pogosto zamenjam spol. Naj navedem nekaj besed, ki jih kljub popravkom, nepravilno izgovarja: 'ada' namesto 'aja' ter 'tuš naka' namesto 'nič hudega'. Bishop in Hicks kot primer navajata angleško besedo 'finish' (slovensko: konec), ki jo gluhi v angleščini nepravilno izgovarjajo kot 'fish' (slovensko: riba).
Mama mi pogosto zastavlja ista vprašanja:
Mama: 'Tomaž, lačen?'
Jaz: 'Ne.'
Mama (čez deset minut): 'Boš rožota sedaj?'
Jaz: 'Ne, vzel jo bom, ko bom lačen.'
Mama (kmalu zatem): 'Boš banana ali jabolko?'
Jaz: 'Ne sedaj, sem povedal, da bom kasneje.'
Mama: 'Jaz vidim, ti lačen.'
Jaz: sem tiho
Mama: 'Ti ne spoštuješ mamica, jaz kuhala, trgovina kupila, ti nočeš jedel!'
Jaz: Dobro, bom jedel.'
Dogajanje je zelo podobno, kadar sva z mamo zunaj in meni, da sem premalo oblečen:
Mama: 'Ali te zebe?'
Jaz: 'Ne.'
Mama: 'Ti premalo oblečen.'
Jaz: sem tiho
Mama: 'Jaz vidim, ti zebe.'
Jaz: 'Ni tako hudo, ne skrbi.'
Mama: 'Na, vzemi moj pulover, ne morem gledati ti zebe.'
Jaz: 'Hvala.'
Če se ji zdi, da imam predolge lase, mi večkrat v kratkem času pove, da moram k frizerju. To lahko ponavlja tudi več dni, dokler se ne ostrižem.
Ob vsem tem spoznavam in odkrivam svojo kulturo. Žal me zaradi specifičnih lastnosti, ki jih imam kot otrok gluhih staršev, marsikdo težko sprejme, čeprav me veliko ljudi ceni prav zaradi njih. Sem, kakršen sem, in sem del kulture gluhih, iz katere ne morem. Lepo me opišejo besede enega Bishopovih in Hicksovih intervjuvancev: 'duša gluhih, telo slišečih'. Danes, ko bolje razumem svoje lastnosti, se lažje odzovem na različne situacije, bolj poredko sem jezen nase in imam boljši odnos z gluhimi. Očitno sem slišeč z malo začetnico.
