Tiskane izdaje
Septembra, ko se je poletje že počasi pripravljalo, da prepusti prostor prihajajoči jeseni, nas vlak pripelje na Jesenice. Tam imajo moji brezdomci zavetišče v treh bivalnih kontejnerjih. Eden je bivalni prostor drugi dnevni in tretji služi kot nekakšno skladišče. Vse je lično postavljeno na robu mesta, prekrito s streho in videti je kar prijetno. Žal pa Jesenicam na morem dati tako lepe ocene, kot sem jo lahko podelil v Slovenj Gradcu. Lahko bi rekli, da je skrb za te skrajne reveže kljub primernemu videzu vrti bolj v povojih kot ne. Vendar je vseeno razveseljivo, da se tako občina kot center za socialno delo konkretno trudijo izboljšati stanje, saj se je dan po mojem obisku sestalo sedem županov zgornjegorenjskega območja glede organiziranja zavetišča za brezdomne in deložirane. Predlogi so bili soglasno podprti, a podrobnosti nam žal niso znane. Mislim, da je skrb direktorice CSD Anite Bregar, da se nam lahko obeta nov val brezdomcev, upravičena in realna.
Kar lepo mestece so Jesenice, a dolge in daljše od ponedeljka, tako da si v dveh dneh dobro zbrusim pete. Pregovorno škrti Gorenjci pa, presenetljivi, niso prav nič varčni z prijaznostjo. Tako naletim povsod (občina, CSD, policija, skrnik zavetišča ...) na zelo dober sprejem in pripravljenost sodelovati.
Z železniške postaje me pot najprej zanese na občino, ki upravlja z zavetiščem za brezdomce. Župan je seveda obilno zaseden z mnogimi obveznostmi okoli košarkarskega prvenstva, ki se je začelo ravno danes. Si pa utegne vzeti čas direktor občinske uprave g. Vitomir Pretner, ki me jadrno odpelje na center za socialno delo k direktorici CSD Aniti Bregar, kjer se nam pridruži še dipl. soc. delavka Kristina Koražija, ki se bolj neposredno ukvarja z problemom brezdomstva na Jesenicah in brezdomci.
Za zavetišče 80% socialne podpore
V pogovoru izvem, da sta trenutno v njihovem zavetišču dva brezdomca, s tem da je drugi že nekaj dni odsoten, ker se ni vrnil iz bolnišnice v zavetišče. Brezdomci plačujejo za zavetišče osemdeset odstotkov od socialne podpore za stroške, tako da jim za čez cel mesec ostane komaj nekaj več kot petdeset evrov. To je tudi glavni vzrok, da se brezdomci tako slabo poslužujejo te možnosti nastanitve.
Po ocenah policije in ostalih mojih sogovornikov je ljudi, ki dobesedno nimajo strehe nad glavo, na Jesenicah trenutno okoli dvajset. Žal se med njimi tudi taki, ki jih v zavetišče ne morejo sprejeti, ker se iz različnih vzrokov ne zmorejo držati osnovnega reda. Najpogosteje je to pijančevanje, ki pa sploh ni edini vzrok, da človek zabrede na dno. Vzrokov je veliko, tako da se to lahko zgodi prav vsakemu t.i. normalnemu človeku, ko ga življenske situacije privedejo do točke, iz katere ne najde več izhoda ali obupa. Res je, da je treba stroške pokriti v čim večji meri, a očitno je 80 odstotkov vseeno malo preveč, ker tako človeku vzameš tako rekoč vse od tiste majhne socialne pomoči. Brezdomci na ulici so zaradi tega zelo zagrenjeni in jezni. Pa tudi nemočni.
Zato pa je še toliko več tako imenovanega prikritega brezdomstva. Precejšnje število ljudi (tudi tistih z minimalnimi dohodki) najdemo v nastanitvenih možnostih železnice, kjer to stane sto štirideset evrov. Najde pa se še kakšna zasebna nastanitvena rešitev. V Ljubljani recimo stane postelja v troposteljni sobi samskega doma na ul. Vide Pregarčeve okoli sedemdeset evrov. Brez kosila seveda. Odločilna je ta razlika, ko ti v žepu ostane nekaj več, da si lahko to bolj ali maj razsodno oziroma uspešno razporediš do naslednjega nakazila. Čeprav je tudi to, roko na srce, skrajno simbolična vsota za skozi mesec. Te razlike v ceni ne omili niti dejstvo, da jeseniško zavetišče nudi kosilo v domu za ostarele, kamor hodijo brezdomci sami ponj, edinemu trenutno prisotnemu brezdomcu pa ga zaradi težje oblike cerebralne paralize dostavljajo »domov«.
Veliko deložacijskih postopkov
Direktorici CSD je znano, da je na Jeseniškem veliko postopkov za deložacije. Zato lahko pričakujejo cele brezdomne družine in posameznike, ki jih nimajo kam namestiti. Zato se pripravlja na jutrišnji sestanek županov zgornjegorenjskega območja, na katerem jim bodo predstavili svoje predloge. Kasneje me razveseli z podatkom, da so bili njihovi predlogi pri prisotnih sedmih županih zgornje dobro sprejeti. A bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Morda pa jih čez leto dni ponovno obiščem.
Gospod Pretner iz občine pove, da je v strmem porastu neplačevanje stanovanjskih obveznosti ljudi in družin, ki so na minimalnih dohodkih in ob izgubi služb je to lahko hitro pot med brezdomce. Dolgovi ob izgubi službe pa so tudi za cele družine najbolj pogubno pereč problem.
Dipl. soc. delavka Anita Bregar, ki se bolj neposredno ukvarja z brezdomci, skrbi, da se prosilcu za zavetišče to timsko pomaga urediti v sodelovanju z občino: namestitev, socialna podpora, obvezno zdravstveno zavarovanje in podobno. Priskoči pa jim na pomoč tudi pri drugih težavah, ki jih imajo. Imajo še gospo, ki brezdomce obiskuje ter jim poskuša pomagati. Žal v zavetišču nimajo možnosti nastaniti žensko, še manj družino. Če bi bilo potrebno sprejeti koga z večjimi zdravstvenimi težavami, ki potrebuje kaj več kot samo dnevni obisk skrbnika, pa sploh nastane problem.
Šef Rado: heroj, junak in čovek velikega srca
Cvetanovič Radomir, šef Rado mu pravijo brezdomci, je klen človek dobrodušen in s srcem na pravem mestu. Je petinsedemdeset let star upokojeni miličnik. Za njegovo besedo bi mirno lahko rekel, da zaleže najmanj toliko kot deset policijskih pendrekov. S tem da, po njegovih življenskih in miličniških zgodbah sodeč, ni tepel ne z besedami ne z pendrekom.
Res zelo redko, pravi, mu je kot miličniku bilo potrebno uporabiti silo. Tako deluje tudi v pogovoru. Mirno, toplo, prijazno in z nekakšno spoštljivo odločnostjo do sogovornika mu tečejo besede. Ne povzdiguje glasu ali se trudi biti prepričljiv.
Že prej me je presenetilo, ko mi naključni mimoidoči pove za pot do njega s čisto drugega konca Jesenic z besedami: »A, k njemu greste. Tam čisto na koncu ulice boste našli njegovo hišo«.
Že prej mi na občini in centru za socialno delo povedo, da z Radotom zelo lepo sodelujejo, zutraj jih je prišel obvestit, da drugega brezdomca še vedno ni v zavetišče po odpustu iz bolnice. Tudi sedanji komandir policijske postaje najde lepo besedo zanj. V zavetišču pa od trenutno edinega brezdomca tam tudi ni slišati kritike. Šefa Radota je v preteklosti in sedaj poznalo in spoštovalo celo mesto, pa naj so bil to oblastniki ali drugi. Z enakim spoštovanjem pa Rado govori o vseh ljudeh. Brez razlike, pa naj bo župan ali najbolj ubog in brezupen brezdomec v jarku.
Da, človeku je treba pomagati, brez ozira na to, ali je zabredel po svoji ali tuji krivdi, ali so ga v težave čisto preprosto pripeljale neljube okoliščine, pravi. Če vidi da je smiselno, tudi sam žrtvuje kak evro iz svojega žepa, a le če ve, da to ne gre za pijačo.
Za zavetišče dnevno in redno dobro skrbi. Pride pa nenapovedano in ob različnih urah. Poskrbeti je znal za električne radiatorje, da pozimi brezdomci ne zmrzujejo za tanko izoliranimi stenami kontejnerjev, in za ventilatorje, ko je poleti v njih prava savna. Tudi za TV anteno se bori, ko še po tolikih letih ne morejo gledati televizije. Marsikaj bi bilo še vredno omeniti, kako s svojim delom pripomore da je v zavetišču red. Do tistih pa, ki imajo z redom težave in se ga ne zmorejo držati, je vedno skrajno toleranten, dokler je to še mogoče prenašati. Šef Rado je eden od zelo redkih ljudi ki jih srečam, pred katerimi lahko dam klobuk dol.
Vtis dobiš, kot da govoriš z zelo izkušenim in razgledanim strokovnim delavcem, le da so njegove besede bolj življensko obarvane in pogovorno slišne. Njegova verjetno največja želja pa je, da bi brezdomci namesto zasilnih kontejnerjev lahko kje dobili kako pravo zavetišče v hiši kjer bi se tudi laže in uspešnejše vzdrževal in uvajal nek normalnejši dnevni ritem in red. Da bi bila tam tudi kakšna delavnice kjer bi se lahko angažirali in se zamotili z čim koristnim. Čeprav je zavetišče v kontejnerjih res veliko boljše kot prej tista razpadla železničarska baraka, ki je bila zgrajene še med drugo svetovno vojno To ni dovolj, pravi.
Takole, ko spoznaš malce šefa Rada, njegovo življenje, preteklo in sedanje delo, je zanj težko reči kaj drugega kot, da je heroj današnjega časa. Človek, ki si zasluži najmanj spodobno priznanje mesta, za katero je delal in še dela celo življenje, ker, če ne opazimo takih ljudi, ne moremo imeti zgleda, kaj pomeni dober. Z tistimi drugimi zgledi nas mediji itak bombardirajo na vsakem koraku: kriminal, droge, politika, in še mnogo tega.
Prvi dan je bil torej kar uspešen, se mi zdi, in pogledati mislim še, kje stoji to zavetišče za brezdomce, če drugega ne, da se ne bom jutri lovil in ga iskal. Pot me spet vodi po dooolgi ulici mimo večinoma lično urejenimi hišami z ražami na oknih in pri eni me preseneti pravi parkovni nasad. Na samo nekaj kvadratnih metrih betonske plošče za ograjo se bohotno sonči pravi pragozd grmovnic in rož posajenih v lončkih in skrbno negovanih. Lep čas me ujeti pogled ne spusti mimo, ker tudi kot vrtnar ne razumem, kako je mogoče vse to tako lično spraviti na tako majhen prostorček. Pot gre nato naprej po glavni ulici na drugi konec mesta, kjer v blokovskem naselju najdem celo vodiča, ki me pospremi.
Je Stanislav nerazumljeni genij?
Med reko in železnico pod zgrajeno streho skoraj na samem stojijo ti kontejnerji za brezdomce. Skoraj idilično je videti. Le da se pozimi mraz hitro pregrize skozi tanko izolirane stene, poleti pa je v njih prava savna. Tam vseeno srečam tistega trenutno edinega brezdomca.
Razveseli se mojega obiska. Stanislav ima cerebralno paralizo. To je poškodba možgan in srednjega ušesa, kar zanj pomeni hude težave z ravnotežjem, zmanjšano orirentacijo in težjo gibljivostjo. Pa mi vseeno rad postreže s kavo da se usedeva k pogovoru. Odraščal je in bil deležen poskusov vzgajanja v zavodu za invalide v Kamniku. Tam je naredil osnovno šolo. Nadaljeval je na kamniški gimnaziji, ki pa je zanj prelahka, zato se je vpisal na Filozofsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede. Razen na izpitih ga na predavanjih sploh niso videli, tako mu je šlo učenje lahko od rok. Tako diplomira kot sociolog, a kot sam prizna, ima težave z avtoriteto in ni našel zaposlitve, v kateri bi se našel. Spotoma je postal tudi izvrsten računalničar, ljudem rad popravi in »porihta« kak računalnik. Je popoln individualist, izredno intiligenten in sposoben marsičesa. Morda mu manjka samo človek, ki bi mu znal prisluhniti in pomagati razviti sposobnosti, katere pa ne pusti kreirati nikomur, če niso plod njegove intiligence. Pohvali se, da skuša čim bolj skrbeti za čistočo in red v zavetišču. In res je vse na svojem mestu.
V svojih življenskih nazorih je silno ekscentričen in hkrati svetovljanski, razgledan in odprt, ko vidi, da ga sogovornik posluša in se je sposoben tudi prilagati njegovemu zanimanju. Še zdaleč ni samo nek nakladač, ki kvasi svoje brez repa in glave. Težko mi sede njegova jeza, pravzaprav bolečina, ki jo ima do svojih staršev, s katerima je bil doma samo ob vikendih in počitnicah. Mogoče je to ključ njegovega uporniškega raziskovanja sveta. Pravi, da so imeli doma hude težave. Predvsem se ni razumel s svojim očetom. Z dvajsetimi leti, ko je tudi prišel živet domov iz zavoda, se žal niso več mogli zbližati. Je pa imel zaradi svojih računalniških sposobnosti in hekerstva tudi nekaj težav z zakonom.
Zanimivo je, da se navkljub svojim težavam z avtoriteto Stanislav prav s šefom Radotom odlično razume, o Radotu govori z globokim spoštovanjem in navdušenjem in z njim dobro sodeluje da je zavetišče lepo urejeno. Samo da je avtoriteta šefa Radoda nekako globoko očetovska dosledno načelna takšna, ki se je ne da opisati. Lahko jo samo doživiš.
Občasno ga obišče tudi socialna delavka Kristina. V zavetišču si želi samo boljše toplotne izolacije kontejnerjev.
Seveda pa razmišlja tudi o prihodnosti. Želi si v tujino, kjer bo prej kdo znali ceniti njegove bogate talente in sposobnosti. Pravzaprav si želi samo pogojev, kjer bi lahko ustvarjal in opravljal svoje delo.
Človečnost policije zna biti na resni preizkušnji
Drugi dan obiščem še policijo, saj me je zanimalo, kakšno je njihovo dojemanje in sprejemanje brezdomskega problema.
Tokrat sem imel več sreče kot prejšnji dan. Komandir Robert Tračper je utegnil zadovoljiti moji radovednosti, ko pa imajo toliko dela s košarkaškim prvenstvom.
Priznava, da problem brezdomstva na Jesenicah obstaja. Predvsem pozimi dobivajo prijave občanov, ko se ta ali oni brezdomec zateče pred mrazom v kako klet in podobno. Jim pa te intervencije tudi silno težko padejo, saj ko morajo nekega človeka od kje odstraniti, nimajo z njim narediti kaj drugega, kot da ga postavijo na mraz. Takrat jim še zdaleč ni lahko.
Nekaj je bilo kraj alkohola po trgovinah ali kak neplačan račun v lokalih. Kaj več pa bi se že težko povedalo.
Zavedajo se, da delo z brezdomci od njih zahteva posebno ravnanje. Se pravijo da skušajo biti do njih humani. Ni pa lahko ukrepati, ko je treba reagirati na tako prijavo. Bolj je to, da so brezdomci drugim ljudem moteči kot sami njihovi mali prekrški, kot je recimo kakšna kraja hrane ali še raje alkohola v trgovini. Tudi komandir policijske postaje ima dobro besedo za šefa Radota, ko pravi da z njim dobro sodelujejo (ne prepogosto).
Da, lahko bi rekli da se policija znajde v zagati, ko ima opraviti z brezdomcem. Kriminalca lahko spraviš za zapahe. Brezdomca nimaš kam.
Tale skrbnik zavetišča za brezdomce šef Rado, kot mu pravijo, je res pritegnil moje zanimanje. Zato še enkrat obiščem direktorja občinske uprave gospoda Vitomir Pretnerja, ki pravi da je šef Rado zelo strog. Je pa tudi dosleden, zahteva svoj red in misli, da so za to delo izbrali pravega človeka. Žal pa pri tem še niso pomislili na njegova leta, ko je le vprašanje časa, kdaj bo treba imeti že pripravljenega njegovega namestnika, ki ga bo treba še izučiti. Tega se zaveda tudi gospod Pretner, ki je prijeten sogovornik, saj sem imel z njim lep pogovor. Pričakovati je da bodo razmere za reveže na Jesenicah ob mojem naslednjem obisku vsaj za kak drobec prijaznejše.
Ima pa revščina na Jesenicah na žalost precej vesel obraz. Njene možnosti za še večji razcvet so zelo odprte. Upajmo na kak čudež, ki bo to preprečil. Politika ga očitno ne bo. Preveč ima dela sama s sabo, da bi videla dol. Zato pa smo mi lahko kaj prijaznejši in strpnejši drug z drugim.
