Teatrologija je veda o gledališki umetnosti. Veda o gledališki umetnosti pa bi se morala bistveno razlikovati od vede o Bogu. Pa je temu res tako?
Če želimo Boga stlačiti znotraj določenega nauka, ga je potrebno najprej »ujeti« in nato še »uokviriti«. Kdo med nami bi si upal naprtiti na hrbet tako zahtevno in nehvaležno nalogo? Zahtevno zato, ker Bogu pritiče najmanj atribut neskončnosti. Nehvaležno pa zato, ker nam Bog, kakor hitro ga poskušamo stlačiti v določen okvir, lahko kadarkoli hudomušno in nagajivo pobegne iz njega.
Predstavljajmo si za hip gledališko predstavo, ki smo ji nadeli izraz teologija. Komedija? Drama? Ni pomembno. Profesionalna igralska zasedba samih vrhunskih igralcev. Popolna dramaturgija. Brezhibna maska. Kostumografija alla Prada. Scenografija, ki se je ne bi sramoval niti kak Michelangelo. In povrh vsega nabito polna dvorana gledalcev. In zdaj se zastavlja bistveno vprašanje: Kje poteka ločnica med teatrologijo in teologijo? Na kakšen način boste Boga prepričali, da bo užival v vaši režiji? In še več, kako ga prisiliti, da je ne bo sredi predstave zdolgočaseno mahnil proti izhodu?
Kdo določa, ali se bo vaši predstavi iz obupa zjokal ali nasmejal, da se bo moral držati za trebuh?
Jaz si na tej točki ne bi upala napovedati razpleta... Dragi bralci si ga morda upate napovedati vi?