Tiskane izdaje
Poskusil sem še z izrazi Jadran, grm, kos, kuhar ... - povsod enak odgovor, seveda, saj so vsi ti izrazi lahko tudi priimki. Nenadoma ne morem več prešteti, koliko je Ančk v Dekli Ančki, kolikokrat in kje se pojavi Meta v Cvetju v jeseni in v katerih tekstih je najti svetega Polikarpa.
Se odločba urada, ki je prostemu pretoku znanja napravil že veliko škode in ki mi takole brutalno onemogoča delo, norčuje iz zdrave pameti, ko ščiti zasebnost literarnih oseb in svetnikov? Bo na domačih ognjiščih na južni strani Alp paranoična skrb za zasebnost prevladala nad prosvetljenim javnim interesom? Le kateri bolnik (ali spletkar) je šel špecat Novo besedo civilizacijskim zaviračem?
Mračnjaška odločba informacijskega pooblaščenca o črtanju osebnih imen in priimkov iz besedilne zbirke Nova beseda ob vsej svoji grotesknosti pomeni hudo civilizacijsko grožnjo. Po sprevrženi logiki, iz katere je bila odločba napisana (pri njenem branju gre človeku na bruhanje), bi moral informacijski pooblaščenec v naslednjem koraku udariti tudi po Googlu, ki prav tako zbira osebne podatke, sumljive pa mu znajo postati vse podatkovne zbirke, ki vsebujejo osebna imena, od pravopisa preko digitalne knjižnice do telefonskega imenika. Si sploh znamo predstavljati normalno življenje brez vsega tega? Želimo res nazaj v brloge?
Perverznost pravnega izhodišča je v tem, da prepoveduje uporabo podatkovne zbirke zaradi potencialne nevarnosti njene zlorabe. To je približno tako, kot če bi šel iz prodaje umaknit kuhinjske nože, ker se od časa do časa zgodi, da se z njimi pokoljejo sprti zakonci. Ali ni normalna pravna pot ta, da se kaznuje tisti, ki podatke zlorabja, in ne ta, ki jih v dobri veri in za javno dobro ponuja skupnosti?
Pisec prismuknjene odločbe oz. državna inštitucija, ki ji pripada, s takim ravnanjem izkazuje najnižjo stopnjo zaupanja v državljane in nas tako žali. Obravnava nas kot v principu pokvarljive in tako rekoč nagnjene k zlu. Kot da komaj čakamo, kako bomo na internetu pridobljene podatke obrnili sočloveku v škodo, ne pa v prid tistemu, zaradi česar se v informacijski družbi sploh udejstvujemo, to je kvalitetnejšemu življenju! Žaljiv je tudi njen odnos do znanstvene inštitucije ZRC SAZU, ki je skrbnik podatkovne zbirke. Pravniki nas po medijih prepričujejo, da tega ali onega zlikovca niso mogli regularno obsoditi, ker mu kljub očitni pregrehi niso mogli dokazati naklepa, ko pa gre za potencialno zlorabo informacij, pravna kategorija naklepa nenadoma umanjka. Je posredovanje informacij tako zelo nevaren posel, da dokazovanje naklepa sploh ni potrebno, ali pa se informacijski pooblaščenec boji, da bo znanstveni inštituciji škodljive namere težko dokazal?
Če ostane pri tej lunatični odločbi, je prihodnost videti grozljiva. Za družbo, ki ji pravimo informacijska, so taka dejanja pogubna. Nam bo blodna amiševska, talibanska in podobna dekadentna pamet krojila prihodnost? Nam bodo pismouki z iztirjenimi interpretacijami pravic malega človeka zagrenili bivanje in nas namesto v boljšo družbo zapeljali v antiutopijo? Urad informacijskega pooblaščenca obtožujem kršenja človekove pravice biti informiran. Obtožujem ga oviranja prostega pretoka informacij, dostopa do informacij in onemogočanja raziskovanja. Obtožujem ga sabotaže temeljnih civilizacijskih pridobitev.
Miran Hladnik je profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
***
Prejeli smo odgovor informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Muser.
