Tiskane izdaje
17. septembra 1939 so oborožene sile ZSSR brez vojne napovedi napadle ozemlje Republike Poljske in s tem prekršile njeno suverenost ter načela mednarodnega prava. Osnova za invazijo Rdeče armade je bil pakt Ribbentrop-Molotov, podpisan med ZSSR in nacistično Nemčijo, 23. septemba 1939. Na ta način je prišlo do četrte delitve Poljske. Poljska je postala žrtev dveh totalitarizmov: nacizma in komunizma. Vdor Rdeče armade je začel naslednje tragično poglavje v zgodovini Poljske in celotne Srednjevzhodne Evrope.
Dolg je seznam zločinov in tragedij, ki so prizadele takratne vzhodne terene II. Republike in poljske državljane, ki so se takrat znašli na njih. Mednje spadajo vojni zločini nad več kot 20.000 nemočnimi vojnimi ujetniki, poljskimi oficirji, ki jih je postrelil NKVD, izselitev stotisočev državljanov Poljske, njihova internacija v nečloveških pogojih v različnih taboriščih in zaporih ter prisilno težaško suženjsko delo. Ti sovjetski zločini so bili začetek številnih nasilnih dejanj, ki so zaokrožila Golgoto Vzhoda.
PRELUDIJ
27. septembra 1938 so se v Münchnu srečali voditelji Francije, Velike Britanije, Italije in Tretjega Reicha. Tema srečanja: zahteva Tretjega Reicha, da se del češkoslovaškega ozemlja, ki ga naseljujejo sudetski Nemci na osnovi njihove »samoodločbe« priključi Tretjemu Reichu. Osamljena in brez podpore Francije in Velike Britanije in, kljub eni takrat najsodobneje opremljenih armad, mora Češkoslovaška Tretjemu Reichu prepustiti Sudete in del južne Češkoslovaške - svoje najvažnejše utrjeno obrambno področje.
Chamberlain je verjel, da je preprečil vojno, četudi za ceno sramote. Žal se je prihodnost iztekla drugače, ni mu uspelo preprečiti vojne. Ostala mu je le sramota. Samo pol leta kasneje je Hitler prelomil Münchenski sporazum, zasedel preostalo polovico Češke, Slovaška pa je razglasila neodvisnost.
V istem času so iz Berlina začele prihajati naslednje zlovešče zahteve. Šlo je za spremembo statusa Svobodnega mesta Gdańsk (Danzig) in eksteritorialni koridor, ki bi Vzhodno Prusijo čez poljsko ozemlje povezal s Tretjim Reichom. Česa takega Poljska ni mogla dovoliti - pa tudi sicer so bile te zahteve samo izgovor. Hitler je na svojih srečanjih jasno govoril, da bo stopnjeval svoje zahteve in da nikakor ni pripravljen na nov »münchenski sporazum«, a tudi vzdušje v visoki politiki se je obrnilo v drugo smer. Politiki niso bili več pripravljeni pristajati na Hitlerjeva izsiljevanja in tako sta Francija in Velika Britanija ponovno potrdili garancije, ki sta jih dali Poljski.
MEDNARODNI IN BILATERALNI SPORAZUMI, VELJAVNI AVGUSTA 1939 - SAMO ČRKE NA PAPIRJU
Mir po I. svetovni vojni naj bi Evropi in predvsem varnost malih narodov zagotavljal Versajski sporazum iz leta 1919, ki naj bi prav majhnim narodom zagotavljal pravico do samoodločbe in popolno državno neodvisnost. Žal so ga do leta 1938 že načeli nekateri posegi Tretjega Reicha, njegov dokončen razpad pa se je začel z »münchenskim sporazumom«.
Ob naraščajoči agresivnosti Tretjega Reicha, ki so jo končno zaznali tudi najvidnejši politiki zahodnih demokracij, pa preseneča njihova naivnost, ko so začeli v ZSSR kot ideološko in politično nasprotnemu polu nemškega nacizma, videti možnega nasprotnika, ki bi lahko postal tudi vojaški nasprotnik Tretjemu Reichu. Pri tem pa so spregledali, da v tistem času ZSSR ni bila sposobna stopiti v vojno s Tretjim Reichom, poleg tega pa je bilo naivno misliti, da bi voditelji ZSSR in glasniki Kominterne bili pripravljeni iti v vojno, da bi tako obranili kapitalistične države pred Adolfom Hitlerjem. Še več vodstvu ZSSR je bil t. im. »versajski red« pri njihovih ekspanzionističnih namerah prav tako napoto kot voditeljem Tretjega Reicha. Stalinu in njegovim sodelavcem se je tako ponujala enkratna priložnost, da s Hitlerjevimi rokami zruši ta »red« in tako dobi priložnost za aneksijo Finske, Estonije, Litve, Latvije, polovice Poljske, ...
Sporazum Ribbentrop-Molotov tako ni bil nikakršno presenečenje.
Dober mesec po podpisu »Münchenskega sporazuma« se je z novimi političnimi predlogi Poljski spet oglasil zunanji minister Tretjega Reicha Joachim von Ribbentrop. Predlagal je naslednje:
1. celostno rešitev vseh spornih zadev med državama;
2. pristop Poljske k antikominternskemu paktu;
3. podaljšanje sporazuma o nenapadanju in potrditev nedotakljivosti mej.
V zameno za to je zahteval:
1. priključitev Gdanska (Danziga) Tretjemu Reichu pri čemer bi Poljska v mestu obdržala
dotedanje pravice;
2. eksteritorialno avtocesto in železnico v lasti Tretjega Reicha čez poljsko ozemlje, ki
naj bi Vzhodno Prusijo povezalo z zahodnim delom III. Reicha.
Ponudbo je ponovil januarja 1939. Potem so si dogodki sledili z neverjetno hitrostjo. Marca 1939 je Hitler zasedel ostanek Češke, Slovaška je proglasila neodvisnost, ampak v tesni navezavi s Tretjim Reichom. V takem ozračju je Velika Britanija 31. marca 1939 potrdila garancijo o pomoči Poljski, če bo ta napadena. Podobno deklaracijo je 13. aprila potrdila tudi Francija.
Poljska je dokončno zavrnila Ribbentropove predloge 5. maja 1939. V svojem govoru v poljskem parlamentu je zunanji minister Poljske Józef Beck takole odgovoril na Hitlerjev govor v Reichstagu:
»Mir je dragocena in želena stvar. Naša generacija, okrvavljena v vojnah, gotovo zasluži mir. Toda mir, kot vsaka stvar na svetu, ima svojo ceno, visoko, ampak izmerljivo. Mi na Poljskem ne poznamo pojma mir za vsako ceno. V življenju ljudi, narodov in držav je samo ena stvar, ki nima cene. Ta stvar je čast.«
Politični pritiski, naj se Poljaki priklonijo nemškim zahtevam, niso prenehali: nanje je pritiskal papež Pij XII., v Franciji je vedno bolj popularno postajalo geslo »Ali je vredno umirati za Gdansk?«, Velika Britanija in Francija - obe nepripravljeni na morebitno vojno - sta vedno bolj nagovarjali Poljake, naj sprejmejo Stalinovo ponudbo. Ta je v okviru vojaške pomoči še pred samim začetkom vojaških spopadov predvidevala dovoljenje za prehod Rdeče Armade preko poljskega ozemlja, česar pa Poljaki zaradi svoje varnosti niso mogli sprejeti.
Sporazum Ribbentrop-Molotov
»Mein Kampf«, knjiga Adolfa Hitlerja, v kateri je natančno napovedal, kaj bo storil, ko pride na oblast. Žal so jo mnogi, predvsem najvidnejši politiki spregledali, če pa so jo že prebrali, njenih besed niso vzeli resno. Pri uresničevanju njegovih idej pa je Hitlerja ves čas spremljal strah, vojna Nemčije na dveh frontah. Prav zato se je v pripravah na napad na Poljsko želel zavarovati pred to možnostjo. Edino rešitev je videl v eliminiranju Sovjetske zveze pri uresničevanju tega načrta. Do konca je izkoristil cincavost zahodnih politikov, njihovo nezaupljivost in tudi dvoličnost v odnosih do Sovjetske zveze.
V prvi polovici 1939 so potekala živahna diplomatska srečanja med III. Reichom in ZSSR, v katerih so si Nemci hoteli zagotoviti predvsem stalnost dobav strateških surovin, ki jim jih je lahko zagotovila ZSSR, z druge strani pa je ZSSR bila življenjsko zainteresirana za dobave industrijskih proizvodov iz Nemčije. Zanimivo je, da je junija 1939 bolgarski poslanik Draganov podsekretarju v nemškem zunanjem ministrstvu Woermannu namignil, da govori v imenu ruskega charge d'affair Georgija Astachova in v razgovoru omenil tudi, da ZSSR ne bo podpisala pogodbe o nenapadanju z Veliko Britanijo in Francijo, če Nemčija izjavi, da ne namerava napasti ZSSR ali bi bila pripravljena podpisati sporazum o nenapadanju. To »neuradno« ponudbo je Nemčiji ZSSR ponudila mnogo prej, kot so se začela pogajanja med ZSSR, Veliko Britanijo in Francijo. Sploh pa je pri teh razgovorih šlo prej za diplomatski pritisk na Nemčijo kot iskrene namene. Diplomatsko preigravanje je dobilo svoj pospešek, ko so se v Moskvi nadaljevali angleško-francosko-sovjetski razgovori na temo morebitnega antihitlerjevskega pakta.
Hitlerju, ki je načrtoval začetek agresije na Poljsko 26. avgusta 1939, je v tistem trenutku začela teči voda v grlo. Zadnji datum začetka agresije na Poljsko je bil 1. september, saj bi kasnejši datum začetka vojaških operacij in pričakovani vremenski pogoji, značilni v jeseni za Srednjo Evropo, lahko nemškim motoriziranim enotam in Luftwaffe odvzeli tri četrtine njihove moči in bi prednost dobile enote poljske pehote in konjenice.
Besedilo tajnega dodatka k Sporazumu o nenapadanju med III. Reichom in ZSSR (Pakt Ribbentrop-Molotov) (Vir: Nazi-Soviet Relations 1939-1941)
Podpisan v noči 23./24. avgust 1939 v Moskvi.
Ob podpisu Sporazuma o nenapadanju med III. Reichom in ZSSR so se poblaščeni predstavniki obeh pogodbenic na popolnoma zaupnih pogovorih dogovorili o razmejitvi njihovih obojestranskih interesnih območjih v Vzhodni Evropi. Razgovori so prinesli naslednje ugotovitve:
1. V primeru ozemeljskih in političnih sprememb na območjih, ki pripadajo baltskim državam (Finska, Estonija, Latvija in Litva), bo severna meja Litve pomenila mejo vplivnih interesov Nemčije in ZSSR. Pogodbenici priznavata interese Litve na območju Vilne.
2. V primeru ozemeljskih in političnih sprememb na območjih, ki pripadajo poljski državi, bo meja interesnih vplivov Nemčije in Poljske tekla bolj ali manj vzdolž rek Narva, Visla in San. Vprašanje, ali bo v interesu pogodbenic zaželen obstoj posebne poljske države, bo dokončno rešeno šele v teku prihodnjih političnih dogodkov. V vsakem primeru bosta vladi obeh pogodbenic to reševali v duhu prijaznega dogovora.
3. Kar se tiče Jugovzhodne Evrope je ZSSR zainteresirana za Besarabijo. Nemčija zagotavlja popoln desinteressment glede tega ozemlja.
4. Ta sporazum pogodbenici štejeta za dokument najvišje tajnosti.
Podpisano:
Za vlado III. Reich: J. J. Ribbentrop
Za vlado ZSSR: W. Molotov
V noči 25. avgusta 1939 so Berlinu po nemškem veleposlaniku v Moskvi von Schuleburgu Nemškemu zunanjemu ministrstvu v Berlinu poslali telegramMolotova, ki je vseboval »drobni« popravek. Konec prvega stavka v 2. členu Tajne pogodbe se mora glasiti: »meja interesnih vplivov Nemčije in Poljske bo tekla bolj ali manj vzdolž rek Pisa, Narva, Visla in San.« (2 Documents on German Foreign Policy 1918-1945)
Vrata za začetek II. svetovne vojne so bila Hitlerju zdaj odprta na stežaj. Doslej še ni do konca razjasnjeno, ali v tistih dneh - bolje noči - Tretji Reich in ZSSR nista podpisala še kakšnega posebnega sporazuma o vojaškem sodelovanju.
Nekateri kasnejši dogodki govorijo v prid tej tezi: signali radijske postaje v Minsku, ki so pomagali Luftwaffe pri letalskih napadih na Poljsko; opozorila nemškega ambasadorja von Schuleburga v začetku septembra 1939 naj ZSSR uresniči vojaške obveznosti, kot so bile sprejete; obisk vojaške delegacije ZSSR 1. septembra 1939 v Berlinu, katere naloge in delo še do danes niso razjasnjene.
Čeprav sporazum o nenapadanju med dvema državama ni nič čudnega in je hvalevredno dejanje, pa je sporazum Ribbentrop-Molotov, kaj čuden, saj sta ga podpisali državi, ki nista mejili druga na drugo.
Posebej pa bode v oči tajni dodatek k temu sporazumu, ki je predvideval razdelitev Poljske po agresiji, kot jo je načrtoval Tretji Reich in porazdelitev interesnih območij med III. Reichom in ZSSR. Glede na to, da je šlo v tajnem dodatku za sporazum dveh držav na škodo druge (drugih) je tak sporazum v mednarodnem pravu prepovedan in kot tak ničen.
Obstoj tajne klavzule tega pakta je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, a ga je Sovjetska zveza zanikala vse do leta 1988, ko ga je končno priznala. Dokument pa je postal dostopen šele leta 1992.
VOJNA
Druga svetovna vojna se je začela 1. septembra 1939 ob 04.45 s topovsko salvo oklepnice Schleswig-Holstein na Poljsko vojaško skladišče na polotoku Westerplatte. Mogoče bi bilo bolje njen začetek premakniti na 22. avgust 1939, ko se je Hitler v Obersalzbergu srečal s svojimi najvišjimi vojaškimi poveljniki. V svojem govoru je tudi jasno napovedal, kakšna bo ta vojna:
»Naša moč je v naši hitrosti in brutalnosti. Džingiskan je pobil milijone žensk in otrok, a zgodovina vidi v njem samo ustanovitelja velike države. Sploh mi ni mar, kaj o meni misli slaba zahodnjaška civilizacija. Razposlal sem povelja in ukazal bom ustreliti vsakogar, ki bi samo kritično besedo pisnil proti načelu, da ni namen vojne priti do določene črte, ampak fizično uničenje sovražnika. Zato sem na vzhod poslal moje enote »Mrtvaških glav« (Totenkopfstandarte) z ukazom, da brez milosti in pardona ubijejo moške, ženske in otroke poljske rase in jezika. Samo na ta način bomo zavzeli prostor, ki ga tako nujno potrebujemo. Kdo pa danes sploh še kaj govori o iztrebljenju Armencev?«
Že prve ure, dnevi in tedni so do zadnje pike potrdili, kako resno in vestno so vojaki Wermachta uresničevali povelja svojega Führerja.
Gdansk - napad na Poljsko pošto
Uslužbenci Poljske pošte v Svobodnem mestu Gdansk, ki naj bi svojo zgradbo branili šest ur, so se vdali šele pozno zvečer, po dvanajstih urah in to šele po tem, ko so napadalci zgradbo polili z bencinom in bencolom in jo zažgali. V samem boju je padlo šest branilcev, po vdaji je v bolnišnici od opeklin umrla 11-letna Erwina, varovanka poštnega hišnika. Direktor Poštnega okraja v Gdansku Jan Michoń je padel pod streli napadalcev, ko je z belo zastavo stopil iz poštne zgradbe. V zmedi je uspelo pobegniti šestim poštarjem, a so dva ujeli v naslednjih dneh. Štirje so preživeli vojno. 38 poštarjem so Nemci sodili pred vojaškim sodiščem, jih obsodili na smrt in ustrelili 5. oktobra 1939.
Leta 1995 je sodišče v Lübecku izreklo oprostilno sodbo za vseh 38 poštarjev. Odgovorna za sodni umor, Hans Giesecke in Kurt Bode, nista nikoli odgovarjala zanj; po vojni sta zasedala visoka položaja v nemškem sodstvu in umrla v sedemdesetih letih kot cenjena pravnika.
Zločin v Ciepielowu
Gre za enega prvih, množičnih vojnih zločinov nemškega Wermachta v Drugi svetovni vojni. V gozdičku v bližini kraja Dąbrowa je poljski 74. pehotni polk v zasedi zadal wermachtovemu 15. mehaniziranemu polku iz 29. pehotne divizije velike izgube. Poveljnik polka polkovnik Wessel je ves razjarjen ukazal svojim vojakom postreliti 300 poljskih vojakov - vojnih ujetnikov. Ista enota je v tistih dneh zagrešila še več vojnih zločinov, kjer pa so bili žrtve predvsem civilisti, med njimi tudi otroci.
Varšavski september 1939
Že zgodaj zjutraj 1. 9. 1939 je Luftwaffe začela s svojimi napadi na Varšavo. Prve bombe so padle na letališče Okęcie in stanovanjske četrti Rakowiec in Kola. V prvem tednu je Varšavo napadala le Luftwaffe, tako da so jo branili le poljski lovci in protiletalska obramba. Poljski predsednik in vlada z najvišjimi uradniki sta se zaradi nevarnosti obkolitve Varšave
6. septembra umaknili v Nałęczów.
Obrobje Varšave in njeno zunanjo obrambno linijo so 8. septembra 1939 prve dosegle enote 4. oklepne divizije pod poveljstvom generala Reinhardta in 1. oklepne divizije pod poveljstvom generala Schmidta. Tistega dne je OKW v svojem izrednem obvestilu svetu sporočil naslednje: "Nemške oklepne enote so danes ob 17.15 vdrle v Varšavo."
Kljub nečloveškemu bombardiranju z zraka, silovitemu topovskemu obstreljevanju in celodnevnim napadom je Varšava vztrajala vse do 28. septembra 1939, ko je župan Starzyński podpisal vdajo, da bi tako obvaroval civiliste novih žrtev in trpljenja.
Tisti september je bil prvi krvavi davek, ki ga je Varšava plačala v Drugi svetovni vojni. Po napadu ZSSR na Poljsko 17. septembra 1939 je Hitler osebno ukazal bombardirati Kraljevski grad v Varšavi, da bi jo tako prisilil h kapitulaciji. To je bil namreč eden od pogojev za delitev poljskega ozemlja med ZSSR in III. Reichom, kot sta se državi dogovorili v tajnem dodatku k Sporazumu Ribbentrop-Molotov.
Dalj časa kakor Varšava so se bojevale še trdnjava Modlin, polotok Hel na Baltiku in osamljene večje ali manjše vojaške enote poljske armade.
Stanje na nemško-poljskem bojišču 17.9.1939
Razmerje sil, ki so si stale nasproti je bilo občutno v prid napadalcu. Nemci so imeli dvakrat več velikih enot kot Poljaki. Večina divizij je bila oklepnih ali motoriziranih, medtem ko so Poljaki imeli na razpolago le eno sodobno, v celoti motorizirano brigado. O premoči jasno govore suhoparne številke: Nemci so imeli petkrat več tankov in letal, skoraj trikrat več topov. K vsemu temu je dodatno težavo prispevala tudi, na pritisk veleposlanikov zahodnih držav, odločitev poljske vlade, da termin splošne mobilizacije prestavi z 29. na 30. september. Tako je mobilizacija potekala že pod napadi nemškega letalstva.
Temu navkljub pa se vojaške operacije niso odvijale po načrtih nemškega glavnega štaba. Vsak večji uspeh ali lokalno zmago je Wermacht plačeval s težkimi izgubami in pogostim premeščanjem svojih enot, tako da je na kritičnih mestih lahko dosegel dovolj veliko premoč. Nič čudnega torej, da je nemški veleposlanik v Moskvi von Schuleburg, po prvih dneh napada začel opominjati Moskvo, naj se končno pridruži agresiji, kot je bilo to dogovorjeno v tajnem dodatku k Sporazumu Ribbentrop-Molotov. V njihovo korist je šlo tudi obotavljanje Velike Britanije in Francije, ki sta se obvezali pomagati Poljski v primeru napada nanjo. Obe zaveznici sta tretjega septembra resda napovedali vojno Trejemu Reichu, žal pa je obljuba, da bosta Velika Britanija in Francija vojaško posredovali v 15 dneh po začetku agresije ostali le črka na papirju. To sta 12. septembra v Abbevilleu sporočila premierja obeh vlad.
Tega dne so nemške motorizirane enote prodrle do Lvova, dva dni kasneje pa so nemške enote zaprle obroč okrog Varšave. Tedaj se je začelo tudi neusmiljeno topniško obstreljevanje Varšave, v katerem so Nemci uporabili okrog 1000 topov različnega kalibra. Do 16. septembra so nemške enote obkolile poljske enote z dvojnim obročem na področju med Vislo in Bugom, kot so to načrtovali v nemškem glavnem štabu. Enote pod Lvovom pa so imele za nalogo predvsem preprečiti poljskim enotam preboj k meji z Romunijo, ki je bila v tistem času njena zaveznica in kjer so Poljaki načrtovali organizirati mostišče, preko katerega naj bi v prihodnje šla tudi obljubljena vojaška pomoč. Na to področje je tako 14. septembra v mesto Kuty prišla vlada s premierjem Mościskim; dva dni kasneje 15. septembra pa je v Kołomyjo (danes mesto v Ukrajini) prišel tudi vrhovni poveljnik poljske armade maršal Rydz-Śmigły.
17.9.1939 - Sovjetska zveza napade Poljsko
17. septembra 1939 ob 3.uri zjutraj je poljskega veleposlanika Grzybowskega poklical namestnik Ljudskega komisarja (ministra) za zunanje zadeve Potiomkin, da bi mu izročil diplomatsko noto, v kateri vlada ZSSR ugotavlja razpad poljske države, beg poljske vlade in nujnost zaščite imetja in življenj Ukrajincev in Belorusov, ki živijo na ozemlju vzhodne Poljske in tudi zaščite poljskega naroda.
Nota vlade Sovjetske zveze
Poljsko-nemška vojna je razodela notranji bankrot poljske države. V desetih dneh vojnih operacij je Poljska izgubila vsa svoja industrijska območja in kulturna središča. Varšava je nehala biti prestolnica Poljske. Vlada Poljske je razpadla in ne daje nobenih oznak življenja. To pomeni, da sta poljska država in njega vlada dejansko prenehali obstajati. Zato so sporazumi, ki so veljali med ZSSR in Poljsko, neveljavni. Prepuščena sama sebi in brez vodstva je Poljska postala prikladno polje za delovanje različnih posegov in presenečenj, ki bi lahko škodovali ZSSR. Zaradi teh faktov vlada ZSSR odslej ne more več ostati nevtralna.
Vlada Sovjetske zveze prav tako v trenutku, ko so njeni bratje po krvi, Ukrajinci in Belorusi, in živijo na terenu Poljske prepuščeni svoji usodi in brez zaščite, ne more ostati ravnodušna.
V zvezi s tem je vlada Sovjetske zveze vrhovnemu poveljstvu Rdeče armade ukazala, da njene enote prekoračijo mejo in vzamejo pod zaščito življenja in imetja prebivalcev Zahodne Ukrajine in Zahodne Belorusije.
Podpisal:
Ljudski komisar za zunanje zadeve
Vjačeslav Molotov (3 Google – Wikipedia)
Veleposlanik Grzybowski je zavrnil prejem diplomatske note, a to ni kaj veliko pomagalo, saj je kurir zunanjega ministrstva ZSSR istočasno v stavbo poljskega veleposlaništva prinesel njen drugi izvod. Ta izvod note je veleposlanik Grzybowski po vrnitvi v veleposlaništvo neodprto zalepil v novo kuverto, naslovil na Zunanje minstrtvo ZSSR in ga ukazal poslati z navadno pošto. Posledica je bila, da je bil veleposlanik in celotno diplomatsko kot konzularno osebje začasno internirano, kar je bilo po mednarodnih sporazumih grobo kršenje diplomatske nedotakljivosti.
V zgodnjih jutranjih urah je 600.000 vojakov Rdeče armade z več kot 5.000 tanki, organiziranih v šestih armadah in razdeljenih na dve fronti: Belorusko in Ukrajinsko, napadlo vzhodne meje Poljske. Takrat je bilo v poljskih rokah še polovica ozemlja poljske države, v teku je bila bitka na Bzuri, potekali so obrambni boji ob Baltiku, branil se je Lvov.
Napadalcu so se zoperstavile maloštevilne enote graničarjev (Korpus Ochrony Pogranicza).
Ko je maršal Rydz-Śmigły v Kutah izvedel za napad Rdeče armade, je enotam dal naslednjo splošno direktivo:
»Sovjeti so vdrli v Poljsko. Ukazujem splošni umik v Romunijo in na Madžarsko po najkrajših smereh. Z boljševiki ne začenjati spopada, razen v slučaju napada z njihove strani ali poskusa razoroževanja enot. Naloga Varšave in mest, ki naj bi se branila pred Nemci - ni sprememb. Mesta, do katerih pridejo boljševiki, naj se pogajajo glede odhoda garnizonov na Madžarsko ali v Romunijo.«
Oglasil se je tudi premier poljske vlade Mościski, ki je ostro obsodil napad Sovjetske zveze na Poljsko, ni pa se odločil za vojno napoved med državama, kar se je kasneje pokazalo za resno napako in poljski vladi v izgnanstvu otežilo politično delovanje v odnosih med zahodnimi zavezniki in ZSSR.
Z ničemer izprovocirana se je ZSSR odločila za napad na Poljsko in s tem grobo kršenje štirih mednarodnih sporazumov: Sporazum o mejah med Poljsko in ZSSR (Riga 1921), Litvinov protokol (1929), Sporazum o nenapadanju med ZSSR in Poljsko (iz leta 1932 in podaljšanega 1934 z veljavnostjo do konca 1945) in Konvencijo o definiciji agresije (1933).
01/ Litvinov protokol (4 Litvinov protokol, Google-Wikipedia) ki so ga 9. februarja 1929 podpisale vlade ZSSR, Poljske, Estonije, Litve, Latvije in Romunije, v katerem potrjujejo veljavnost Pariškega sporazuma z dne 27. avgusta 1928. V njem se podpisnice obvezujejo, da se v mednarodnih odnosih odrekajo uporabi sile. Gre za prvi mednarodni akt, s katerim sovjetska vlada nedvoumno potrjuje, da v nobenem primeru ne bo uporabila sile v odnosih s svojimi zahodnimi sosedi in to «ne sama, niti v sodelovanju s katerokoli drugo velesilo«.
02/ Konvencija o definiciji agresorja (5 Deklaracija o definiciji agresorja, Google-Wikipedia), ki so ga 3. julija 1933 v Londonu podpisale ZSSR, Poljska, Romunija, Estonija, Latvija, Litva, Turčija, Iran in Afganistan. Konvencije nista podpisali Francija in Velika Britanija, saj sta menili, da je definicija preširoka. V drugem členu te deklaracije je med drugim pisalo:
»V določenem mednarodnem sporu in upoštevaje pogodb, ki veljajo v odnosih med stranmi, ki so v sporu, bo za agresorja spoznana država, ki prva zakrivi enega od naslednjih dejanj:
1) Napove vojno drugi državi.
2) Ozemlje druge države inapade s svojimi vojaškimi silami, brez vojne napovedi.
3) S kopenskimi, pomorskimi ali letalskimi silami napade ozemlje, ladje ali zrakoplove druge države, brez vojne napovedi.
4) Izvede morsko blokado obale in pristanišč druge države.
5) Podpira oborožene bande, ki so se organizirale na ozemlju določene države in vdrle na ozemlje druge države ali zavrne zahteve napadene države, da na ozemlju svoje države stori vse, kako bi onemogočila kakršnokoli podporo tem bandam ali jim nudila zaščito.
Najbolj grobo pa je bil kršen sporazum o nenapadanju med ZSSR in Poljsko.
03/ Pakt o nenapadanju med Poljsko in ZSSR (6 Sporazum o nenapadanju: ZSSR - Poljska, Google-Wikipedia), podpisan 25. julija 1932 v Moskvi. Pakt sta podpisnici podaljšali 1934 in naj bi veljal do leta 1945.
V prvem členu tega pakta sta se podpisnici obvezali, »da nobena od podpisnic, ne sama niti s katerokoli drugo velesilo, ne bo sodelovala v agresiji ali invaziji na drugo podpisnico.«
To obvezo je dodatno potrdil in dopolnil še drugi člen tega sporazuma: »Če katerokoli podpisnico sporazuma napade tretja ali skupina tretjih držav, podpisnici tega sporazuma ne bosta ne posredno in ne neposredno pomagali agresorju ali sodelovali z njim ves čas trajanja agresije.«
V tem sporazumu posebej izstopa dodatek, ki govori nekako takole:
»...po izmenjavi mnenj pri pripravi konvencije o spravi, ki ga je predstavila sovjetska stran, podpisnici ugotavljata, da med podpisnicama ne obstajajo nikakršne sporne zadeve.«
04/ Mirovni sporazum med Poljsko in ZSSR (7 Mirovni sporazum Poljska-ZSSR. Riga 1921, Google-Wikipedia) podpisan 18. marca 1921 v Rigi.
Po končani vojni med Poljsko in ZSSR 1920 je prišlo med sprtima stranema do sporazuma, podpisanega v Rigi 1921, v katerem sta obe podpisnici določili potek meje med državama (2. člen sporazuma). Tretji člen sporazuma dokumenta nedvoumno govori o obveznostih podpisnic:
Rusija in Ukrajina se odpovedujeta vseh pravic in zahtev do ozemelj, ki se nahajajo na zahod od meje, dogovorjene v 2. členu tega sporazuma. S svoje strani se Poljska odreka v dobro Ukrajine in Belorusije vseh pravic in zahtev do ozemelj, ki se nahajajo vzhodno od te meje.
Na vest o napadu Sovjetske zveze na Poljsko se je začelo okrepljeno diplomatsko dopisovanje med vlado Poljske in zaveznicami - Veliko Britanijo in Francijo.
Žal pa so že prve reakcije poljskih zaveznikov kazale težnjo, da le-te niso pripravljene zaradi obrambe Poljske zaostrovati svojih odnosov s Sovjetsko zvezo. Tako Velika Britanija kot Francija sta garancije, ki sta jih dali Poljski glede napada nanjo razložile, da le-te veljajo izključno za napad Nemčije.
V nasprotju z diplomatskim slovarjem pa so bili komentarji v zahodnem tisku. Tako je Times, 18.septembra 1939 od svojega korespondenta iz Helsingov objavil komentar z naslovom »Nož v hrbet Poljske«, stavek, ki so ga nato neštetokrat ponatiskovali v različnih neodvisnih glasilih in priložnostih.
17. - 30. 9.1939 - vojna na dveh frontah
Ko se je pokazalo, da je spopad med Nemčijo in Poljsko neizogiben, so načrtovalci v Glavnem štabu Poljske vojske pripravili popolnoma obrambno strategijo. Odločili so se za postopen umik na jugovzhod na področje t.im. »romunskega mostišča«. Gre za ozemlje, ki je jeseni 1939 pripadalo Poljski. Načrt je predvideval obrambo meja z Mađarsko in Romunijo, črta obrambe na severovzhodu pa naj bi slonela na rekama Stryj in Dnjester. Obramba tega teritorija naj bi omogočila nadaljno mobilizacijo, preoblikovanje in ponovno oziroma novo oboroževanje poljskih enot z orožjem, ki bi prihajalo preko zaveznic Mađarske in Romunije. Poljske oborožene sile naj bi tako pričakale intervencijo Velike Britanije in Francije, kakor je bilo obljubljeno v garancijah teh držav Poljski.
Po nemškem preboju poljske obrambne črte na Visli, Narvi in Sanu, je postala realizacija načrta »romunsko mostišče« zadeva življenjskega pomena za obrambo Poljske. Žal je uresničenje načrta onemogočil napad Rdeče armade, ki je z 12. armado - svojo najbolje oboroženo in najmočnejšo enoto - premagal enote poljske vojske, ki se je zbrala na »romunskem mostišču«. V taki situaciji je poljska vlada v večernih urah 17. septembra prekoračila poljsko-romunsko mejo; ob 23. uri istega dne pa je to storil tudi vrhovni poveljnik maršal Rydz- Śmigły. Če so to odločitev vlade Poljaki sprejeli še z nekaj razumevanja, pa je »beg« omadeževal vrhovnega poveljnika za vse čase.
Maršala so v Romuniji internirali kot stotisoče poljskih vojakov, ki so se prebili čez mejo. Čez nekaj časa mu je uspelo pobegniti na Mađarsko, v Budimpesto, kjer se je skrival pod imenom Stanisław Rogowski.
Jeseni 1941 se je odločil priključiti Domovinski armadi na Poljskem. 27. oktobra je skrivaj prekoračil slovaško-poljsko mejo in preko Krakova dva dni kasneje prispel v Varšavo. Mesec dni kasneje je težko zbolel in v noči med 1. In 2. decembrom umrl. Pokopali so ga pod lažnim imenom Adam Zawisza; pogreb pa so organizirali pripadniki Domovinske armade, člani skupine „Baszta". Nagrobnik nosi pravo ime šele od 1994. leta.
Zaradi nejasnih, medlih ukazov in predvsem splošnega ukaza, v katerem je vrhovni poveljnik omejeval eventualni oboroženi odpor napadalcu, je med vojake in poveljnike vojaških enot na napadenem področju vneslo kup zmede in s tem onemogočalo uspešeno obrambo. Kljub vsemu temu pa so se posamezna mesta in enote močno upirale agresorju in mu prizadejale težke izgube. Tako se je Lvov branil vse do 22. septembra, 29.-30. septembra so poljske enote popolnoma rabile 52. pehotno divizijo Rdeče armade, najdlje pa se je branil samostojni tankovski bataljon v okolici Lvova, ki je svoj zadnji tank, da ne bi prišel v roke napadalcem, zažgal 7. oktobra 1939.
V zadnjih dneh septembra se je Samostojna operativna grupa »Polesie« pod poveljstvom generala Kleeberga iz »Kresov« (vzhodni del tedanje Poljske) napotila na pomoč oblegani Varšavi. Po težkih bojih z Rdečo armado se je uspela prebiti v okolico Lublina, kjer se je 1. oktobra 1939 spopadla z nemškimi enotami. Šlo je za zadnjo večjo bitko v poljski kampaniji. »Bitka pod Kockom« je trajala vse do 6. oktobra, ko so se poljske enote bile prisiljene vdati zaradi pomanjkanja municije.
Rdeči armadi se je vdalo okoli 250.000 vojakov in okoli 20.000 oficirjev, katerih večino so potem postrelili v Katynu, Starobielsku, Ostaškovu, Miednoje in še nekaterih do danes neznanih krajih.
Dokončni dogovor o delitvi Poljske in o sodelovanju pri zatiranju osvobodilnih teženj Poljakov je sledil v Sporazumu o prijateljstvu in meji, ki sta ga Nemčija in ZSSR podpisali 28.septembra 1939, torej v dneh, ko je še na številnih krajih potekal silovit odpor Poljakov.
V tem sporazumu se je nekoliko spremenila mejna črta glede na dogovor v tajnem protokolu. Del Poljske je zasedla Slovaška, v zameno za ozemlje okrog Lublina in Białystoka so Nemci dobili del ozemlja okrog Vilne, ki so ga Nemci prepustili Litvi, a je spadalo v interesno področje ZSSR. Sovjetska zveza je leto kasneje Litvo pod geslom »prijateljske pomoči« vključila v svoj imperij.
Zločini nad civilnim prebivalstvom
Že takoj v prvih trenutkih agresije ZSSR na Poljsko so se na zasedenih in napadenih ozemljih začeli nepopisen teror in zločini nad poljskim prebivalstvom. Agresor je izkoristil ne le ideološke razlike ampak tudi strukturo prebivalstva, ki je bilo izredno raznoliko. Poleg Poljakov so kot manjšine v teh krajih živeli tudi Ukrajinci, Belorusi in Židje. Ponekod so bili Poljaki celo v manjšini. Vse te antagonizme je s pridom izkoriščal NKVD, ki je uspel že pred samim začetkom sovražnosti za to pridobiti domačine - »peto kolono«, bodisi na osnovi ideoloških prepričanj, narodnostne ali verske pripadnosti, pa tudi z vizijo blagostanja, ki naj bi vladalo v državah Sovjetske zveze. Tako je v številnih krajih prihajalo do pogromov nad poljskim prebivalstvom.
Druga vrsta zločinov so bila maščevanja pripadnikov Rdeče armade nad vojnimi ujetniki in prostovoljci, kadar so jim ti prizadejali izgube v bojih. Zločini, kot je bil poboj ujetih poljskih vojakov pri Vilni, v Grodnem, ... niso bili nobena izjema.
Tako so v Grodnem po nekaj dnevih obleganja in neuspešnih napadih 21. Septembra vojaki Rde
e armade le vdrli v mest tudi tako, da so na svoj tank privezali ujetega 13-letnega Tadeusza Jasińskega, ki sta ga rešili dve učiteljici, ga prepeljali v bolnico, kamor so nato pripeljali še njegovo mater, ki mu je v zadnjih trenutkih življenja uspela samo zašepetati: »Tadej, raduj se! Poljski vojaki se vračajo! Pojejo ...« Tako je po letih v svoji knjigi »Če pozabim o njih ...« , izdani v Parizu, zapisala ena od učiteljic Grażyna Lipińska.
V sodobni literaturi ruskih zgodovinarjev (J. Muchin) se dandanes ponavljajo tezo, da so generala Olszyno-Wilczyńskega in njegovega pribočnika ubili na begu z avtomobilom, ko je zapustil svoje vojake. Žal, temu nasprotujejo pričevanja generalove soproge in drugih generala spremljajočih oseb, ki govore, da sta bila general in pribočnik žrtvi ekzekucije s strelom v tilnik.
Prav tako so predstavniki Rdeče armade konsekventno kršili dogovore o predajah; tako je general Langner, poveljnik obrambe Lvova, 22. septembra 1939 s poveljstvom napadalcev podpisal predajo, v kateri so predstavniki Rdeče armade vojakom, policistom in oficirjem zagotovili nemoten odhod v Romunijo po predhodni razorožitvi. V nadaljevanju so bili vsi navedeni aretirani in poslani v notranjost ZSSR. Večina oficirjev iz te skupine je potem bila žrtev v sklopu t.im. »katynskega zločina«.
Točna številka padlih še do danes ni znana. Nekatere ocene, ki se začenjajo pri številki 66.000 in naslednja pri 95.000, je verjetno prenizka, saj je samo na ozemlju Poljske več kot 70.000 grobov vojakov, padlih v boju z Rdečo armado. Pri tem niso všteti grobovi na nekdanjih ozemljih Poljske (okrog 1.000) in umrlih v bolnicah po ranah.
Še bolj skrivnostne so številke o izgubah Rdeče armade, ki se gibljejo okrog 3.000 padlih in okrog 10.000 ranjenih. Ruski zgodovinar Krivošejev govori o številki 3.858, v kateri so zajeti padli, umrli v bolnicah, pogrešani in umrli dalj časa po končanih bojih.
Svobodne volitve , aneksija in deportacije
22. oktobra 1939 je vlada ZSSR na okupiranih ozemljih izvedla svobodne volitve v ljudske skupščine Zahodne Belorusije in Ukrajine. Prisotnost na predvolilnih zborovanjih je bila obvezna. Obvezna je bila tudi prisotnost na volitvah. Na vse, ki se jih niso hoteli udeležiti so čakale različne oblike pritiskov in kazni. Da bi si vladajoči zagotovili volilno zmago so se posluževali različnih oblik prepričevanja: od javnega glasovanja, poimenske kontrole volilcev po kabinah, do tega da je volilca čakala zalepljena kuverta z izpolnjeno glasovnico, ki jo je moral volilec neodlepljeno vreči v volilno skrinjico. Volilna udeležba je bila 95%, od katerih je za kandidate volila kar 90% volilcev. Ti predstavniki so na prvem zasedanju svojih parlamentov zaprosili Vrhovni svet ZSSR za sprejem njihovih dežel v sklop ZSSR. Prošnja je bila ekspresno izpolnjena. Posledica odloka o sprejetju vzhodnih ozemelj Poljske v sklop ZSSR je pomenilo, da so prebivalci teh ozemelj avtomatično dobili državljanstvo ZSSR.
V prvem valu preseljevanja so bili predvsem predstavniki poljskih elit. V delovnih taboriščih, v nečloveških pogojih je večina pomrla v naslednje pol leta. Deportacije so si sledile v naslednjih letih. Različni avtorji in dokumenti govore, da je bilo v letih 1939-1945 v notranjost ZSSR preseljenih od 550.000 do 1,5 milijona poljskih državljanov.
Katynski zločin
Poboj 4410 poljskih oficirjev v Katynu je bil prvi odkrit in je tako postal sinonim za poboj skoraj 20.000 poljskih oficirjev. Žal pa še danes ni vse znano o podobnih pobojih, kot n.pr. o 11.000 poljskih državljanih, ki so jih oblastniki ZSSR okvalificirali za »kontarevolucionarje« in kot take za sovražnike ZSSR. Šlo je za uradnike, sodnike, tožilce, politike, policiste, javne osebnosti, plemstvo. Večino so postrelili v Kijevu, Harkovu, Hersonu, Minsku. Tako še naprej ostaja velika skrivnost »beloruski katinski seznam«.
Posebej tragična je bila usoda zapronikov in tudi vojnih ujetnikov po napadu Nemčije na ZSSR. Del zapornikov je bil izpuščen, predvsem navadnih kriminalcev, del evakuiran peš ali po železnici, med katerimi so bili številni umorjeni. Večina ostalih »zapornikov« je bila pomorjena: med 20.000 do 30.000 tisoč in več kot 2.000 poljskih vojnih ujetnikov.
Odpor in žrtve tudi po 1945. letu
Nasilna sovjetizacija vsega poljskega, zanikanje deleža Poljakov na strani zaveznikov v boju proti hitlerizmu, preganjanje članov Domovinske armade od navadnih članov odporniškega gibanja do najvišjih, skonstruirani sodni procesi in obsodbe, ki so imele vse značilnosti »sodnih zločinov« Poljakom po vojni niso prinesle tako želenega miru. Oborožen odpor proti sovjetski nadvladi in nenarodnemu, nedemokratskemu sistemu se je nadaljeval celo v pozna 50-ta leta.
Ko so se v zadnjem času odprla vrata arhivov, je dostop do doslej tajnih dokumentov, predvsem služb ministrstva za notranje zadeve (t.im. udbe), postal lažji in splošen, tako ne preseneča reakcija Poljakov. Zgodbe o pripadnikih (tudi najvišjih) njihovega odporniškega gibanja, ki so bili po vojni zaprti, preganjani in v insceniranih sodnih procesih sojeni in obsojeni na smrt danes dobivajo glasno podobo v nasprotju s preteklimčasom, ko se je teh stvareh govorilo bolj šepetaje.
Heroji odpora nacizmu in okupatorju, ki so jih bivši oblastniki želeli izbrisati iz narodovega spomina danes dobivajo svoje ustrezno mesto in čast. Nič čudnega torej, če Poljaki tako vztrajno želijo zvedeti, kje so pokaponi njihovi heroji: general Fieldorf (obsojen in umorjen 1953. leta), stotnika Kamieńskega (0bsojenega in umorjenega 1953. leta) in enega najbolj znanih stotnika Pileckega, ki se je javil kot prostovoljec prebiti v KL Auscwitz, v njem organizirati odporniško gibanje. V taborišču je bil od 1940 do 1943, ko zbeži iz njega in nadaljuje boj v odporniškem gibanju. Zahvaljujoč tudi njemu so zavezniki že takrat dobili dovolj podatkov o tem, kaj se dogaja v KL Auschwitz. Pod obtožbo za »protidržavno« delovanje zaprt 1947, sojen, obsojen in umorjen 1948. Kje so pokopani še do danes nihče ne ve.
Viri:
O niepodległości do niepodległości - Instytut Pamięci Narodowej, Warszawa 2010
Jerzy Łojek: Agresja 17 wrzesnia 1939 - Instytut wydawniczy Pax, Warszawa 1990
Google - Wikipedia
www.17wrzesnia39.pl
