Tiskane izdaje
Želeli smo si jo vsaj od knežjega kamna na Gosposvetskem polju naprej. Tako nekako so lajnali pred koncem osemdesetih in na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Stoletje, ki ga je preživetveno nujno čim prej in čim temeljiteje pozabiti, torej mu ni mesta niti v ustnem predanju. Iz učbenikov so ga vizionarji že dali odstraniti, prav hvaležni jim bodimo za to. Zgodovina je res magistra vitae, ampak od vsega pa nas le ne morejo česa potrebnega naučiti! Demokracije, na primer. In njej v čast je treba narediti temeljito cenzuro. Demokratično. Duhovno bogato in utemeljeno na kapitalskih premisah.
Edina ovira, ki nas je ločevala od tega nadvse plemenitega cilja (države namreč) potomcev Karantancev v nekdanji temnici narodov in človeške duše, je bila rdeča zvezda, ki smo jo premagali leta enaindevetdeset, saj smo vse sile usmerili v boj zoper to uničevalko narodove zavesti. Tako vsaj trdi visoki dostojanstvenik neke tuje države, kar naj bi se bolje prijelo med nami, kot če bi kaj tako plemenitega, dobronamernega in pametnega izrekel kdo izmed nas. Takšni pač smo.
Kremeniti današnji Karantanci (po nekaterih vrlih zgodovinarjih mednje sodijo Veneti ali mi med njih, tako nekako ...), ki jim je domovino skrčil vsak, ki je malo prišel mimo, »svojo samobitnost ponosno ženejo naprej v nove zmage«! Celo kralja s(m)o imeli in ga še vedno imajo/imamo. Drnjoha pod Peco in niti brada mu več ne raste. Menda ga čaka reinkarnacija, ni pa še koščičarsko-znanstveno dognano. Bo že, ko pride čas - i, ne bodimo neučakani. Sedaj je pomembneje nekaj povsem konkretnega, materialnega, ki se prek duhovnih gurujev strokovno pretvarja v duhovno in nazadnje v duševni mir.
Tistih, v katerih žep z globokim dnom zazvenclja.
Ko bi le drnjohali samooklicanci in naj jim brada raste še naprej. Ne pa greben, ki so ga hlapčevsko servilno na prvi mig svojih gospodarjev dvignili na lastno ljudstvo, pa še to v »nacionalnem interesu«. Uravnotežili bojo vse, najprej izbrisance, ki jim pripada nekaj »crkavice« za vsa ponižanja, izgubo človeškega dostojanstva, družine, zdravja in še kar nekaj v tej vrsti. Eden utemeljiteljev izbrisovanja neprimernih za značaj klerikalne države sedaj, ko je sodišče določilo izplačati sramotno nizko odškodnino, veliki Vodja, se nadvse cinično (znova in znova) spreneveda, da za kaj takega denarja res ne bo, češ, da smo v krizi. Če bi šlo za kakšnega tajkuna, ki ga brani čreda požrešnih advokatov na naše stroške, bi se pogovarjali o čisto drugih vsotah, ali bolje - ne bi se pogajali, plačali bi z vsemi obrestmi in sodnimi stroški vred. Mi. Tako kot vedno in povsod. Ne država. Njej se med prsti zatika naš denar in izginja kot voda v pesku neznano kam. Ko raziskujejo podzemni svet, vodo obarvajo in tako sledeč njen tok izvedo, kod kaj hodi in zakaj. Ta denar pa je čisto opran in nesledljiv. Vsaj tako zakoni pravijo, da niso instrument, ki bi ga lahko odkril.
In tako je skupina rešiteljev dežele prišla v sedlo, v položaj vsemogočnega in za ljudstvo gluhega. Tista, ki je na oblast prijahala z neverjetnimi akrobacijami ter z neomajno podporo zaskrbljenih iz Berlina in Vatikana, da nam ne bo šlo dovolj slabo in kapitalu dovolj dobro, predvsem pa zahvaljujoč neposrednemu vpletanju samega strica Sama. Vse te podpornike je briljantno, za pet dolžin najdaljšega kopja prekašal (in še vedno jih!) glumač v Armani gvantu, naj dr. manipulatrostva in farizejstva (univerzitetno izobrazbo pridobil skupaj z velikim vodjo na isti šoli in pod rektoriranjem samega strica iz ozadja, a se ga danes strumno odreka), ki mi vzbuja najrazličnejše pomisleke, samo dobrih, na mojo lastno žalost in kljub najboljšemu namenu, ne. Namreč, pri vsakomur, tako kot vsi ostali dvonožci moje sorte, predvideni za hlapce (in gorje, če se ne damo z lahkoto) pričakujemo najprej dobro. Tisto drugo se zmeraj kar samo pokaže in najprej ter najmočneje zadene. Tako je bilo tudi s tem premetencem, ki zdaj zavoljo velike strasti do politike in služenja svojemu prvonadrejenemu odžira aktualnemu »očetu« naroda glasove, da jih, ko bo »sam« odstopil ali se utopil v modro-rumeni in rozasti poplavi lajn svojih gospodarjev, na zlatem pladnju podari po enaki shemi kot takrat, ko je šlo za predsedovanje najvišji zakonodajni oblasti, kjer se je že izkazal in pokazal. Sam ga ne morem za tisto z veseljem gledati, upam, da nisem osamljen, ker samota razžira duha in telo. To bo menda storil šele, ko naredi kar se od njega pričakuje in potem naj bi imeli za očeta tistega, ki se kali v sobanah evro-trpinov, ki jih tako daje domotožje, da se ubožci morajo izpostavljati nevarnostim talibanskega terorizma, ko se z letali na naše stroške samopožrtvovalno vozijo za konec tedna v ljubljeno domovino.
Kako lepo se bomo grizli šele takrat v njegovem »združevalnem raju« pod neposrednim blagoslovom in budnim očesom svetega stvaritelja najnovejšega homeinizma moderne dobe, tako imenovanega laiktata, kar je nam neposvečenim butcem, ki še za sužnje nismo (in sram nas bodi za to!) razkrito šele lani. Res, sodobnost, ki je do sedaj še nismo doživeli in bodimo do neba hvaležni za to spoznanje, podarimo ubogim uslužbencem tuje države na naših tleh denarce za ozimnico, denarce za luksuzne avtomobile (z volanom na levi strani - moram napeti svoje s svobodomiselnostjo zastrupljene možgane, da bi vsaj približno dojel njihovo trpljenje v tem položaju, ki ne pelje v nebesa), denarce za obnovo objektov, kjer bodo držali poenoteno »političko nastavo« in čvrsto držali v funkciji zid krščanstva. Tiste, ki smo jih nekdaj pošiljali kot enakopravna država v skupni državi v skupne službe, pa ožemimo in ponižajmo, saj so krivi za propad financ, ker kakšna mariborska (ali neka še ne odkrita) škofija trenutno ne bo imela možnosti v krajšem času (do ponovne »uravnotežitve« - pa še to baje) za neko bedno milijardico nezavarovanega tajkunskega kredita. Da se niti slučajno ne more pripetiti kakšnemu barbaru ali heretiku (sem bi presvetli in blaženi Ambrozij, tlakovalec še vedno veljavne doktrine te mednarodne ustanove dodal še Jude, ki jih je tako kot predhodne treba fizično brez milosti uničiti, saj niso z njimi in so samodejno proti njim) prodreti do soban z bogastvom, ki si ga človeške, še tako verne očke ne morejo niti predstavljati, ali pogledati na kakšen bančni račun, kjer je vse očiščeno, tudi tisto, kar je skozi odprte zapornice priteklo (ne pricurljalo !) od trgovine z orožjem na Balkanu.
Pričakujem v najkrajšem času uresničitev sanj o laiktatu moderne dobe ponosnega slovenskega sina plod plemenitih misli. Recimo temu napredovanju vzvratno, z menjalnikom, ki smo ga blagoizvolili ponižno in po nojevsko vgraditi v naš tako ponosni nacionalni korpus,ki se tako zelo in neomajno trudi očuvati narodovo samobitnost (hlapcev), se neusmiljeno in brezkompromisno bojuje za samostojnost (delovanja kapitala), za nemoten razvoj in rast (razslojevanja in razbijanja družbe ter narodovega bogastva) in trdno vztraja na leta 1990 začrtani poti (v dokončni propad). Na tem svetu pač nič ni narejeno in ne ustvarjeno za vse veke, tako niti Karantanija, še manj njeni Karantanci.
V dokaz temu je Karantanija, ki smo jo pozabili s knežjim kamnom vred - razen tistih, ki smo bili pod diktaturo nečloveške pošasti na oblasti prisiljeni nekaj vedeti tudi v prid gledanju na vse strani in naprej. Kakšna brezpotrebna napenjanja možganov! Možgani so ja le za to, da pridno ubogamo, se po najboljših močeh trudimo izpolniti do zadnje pikice vse, kar se od nas zahteva, predvsem pa tisto, kar pride iz presvetlih soban s presvetlimi, pa naj bo to s sosednjega polotoka, preko Velike luže ali od koder koli, kjer je moč, ki nam pomaga imeti našo drago demokratično oblast, ter je ne smemo niti pod razno ovirati v naporih narediti iz nas in naše dežele kar od tam trbuhasti presvetleži resno zahtevajo in nas pokroviteljsko opozarjajo, da končno le pozabimo lenarjenje in željo po svobodi, ki smo se ju nalezli v tistih grdih, sivih časih. Takrat, ko smo drli vsi na počitnice in na morje kot kakšni nezavedni cepci. To pa ja ni za vsakogar, do kdaj nas bodo morali opominjati? Njihovo potrpljenje ima tudi neke meje. Bojmo se jih!
Zakaj bi živeli v sproščenosti in brezdelju celih šestnajst ur na dan in tako zaničevali svoje sposobnosti ter tratili čas!? Uživanje ob dobri knjigi, na kolesu v naravi ali v plavanju v topli jadranski vodi ni tisto, kar krasi sodobnega človeka. Demokrata. Demokrat mora pridno delati en šiht zastonj, drugega mora fušati, da bi lahko jutri spet šel na edino dovoljeno redno delo in tako se razvijamo kot ljudje. Tako nam raste zavest demokrata, kar je nezamenljivo bogastvo človeškega rodu v tej tehnični civilizaciji, ki je zadnja, res zadnja stopnja zgodovinskega razvoja človeštva. Tako vse kaže. In to ravno zahvaljujoč kapitalizmu, ki ga ne smemo ustavljati ali sabotirati na delovnem mestu ali še huje - razmišljati o nekih butastih referendumih, lepo vas prosim! Naši velbabe in velmožje nam bodo predpisali, kdaj se tega nepotrebenga orodja ne smemo lotiti tako, da jim potem ne bo treba še pisati, kdaj se to lahko počne in ustavni sodniki bodo lahko odločili, da pač ni predviden takšen referendum in referenduma ne bo. Pravni red pravne države in najvišje sodišče pa se morata spoštovati. To je vendar tako jasno in temelj naše demokracije! Pa da bi še kakšen referendum ali kaj drugega imenovali tako po svoje. Lepo vas prosim, časi so preresni za takšne bedarije!
Rešujmo raje finance, to je naše edino človeško, slovensko-ponosno poslanstvo! Usmerimo tja vse svoje moči, pozabimo nase, ugriznimo, uničimo nevestneže, ki se temu upirajo (odpustke lahko kupimo tisti, ki nas bo morda kaj v območju pozabljenega srca rahlo ali komaj občutno zaskelelo, ko bomo debatirali po končani vojni pri predstojnikih laiktata), pozabimo na zanamce! Narava - kdo pa te kaj vpraša! Samo še to se pričakuje od nas in potem lahko gremo.
Na britof, pa magari prej skozi maloro ...
Ampak, lepo po nojevsko, tako kot je to ustaljeni red že vsaj dvajset let! In brez pogovarjanja v postroju, smo discipliniran narod ali ne?! Čvekače nemudoma in brez pomislekov takoj denuncirati in lastnoročno predati v nadaljnjo obravnavo za to predvidenim odgovornim, visoko zavednim izbrancem v nastajajočem vseobetajočem redu, ki je že takoj za financami naš naslednji resni cilj, a o tem kdaj drugič.
Če bo drugič. Nisem prerok, ne tisti, ki ga čuvajo. Pazijo nanj pa verjetno. Vsaj nekaj, a škoda, da mi je za slavo kot za lanski sneg.
