Tiskane izdaje
Trgovec z ljudmi ima tekmovanje za svoj pokal!
Vse za denar, pa četudi od trgovine z ljudmi. Trgovine, ki je vsaj formalno prepovedana z nekim tam mrtvim dokumentom ZN, ki so bolj združenje namenjeno hlapčevanju kapitalu kot kaj drugega. Enak in enako neveljaven papir za mahanje naivnim volivcem pred nosom imamo celo nekje v našem pravnem redu.
In elite neke bananaste tvorbe kot kapitalistični vazali praviloma prehitevajo želje kapitala po obeh straneh. Da bi se vrgle velikanu pod rep. Le-ta jih bo nagradil z nekaj privilegijev in možnostjo ribarjenja v kalnem.
V naši deželici, na sedaj senčni strani Alp, se nihče ne zmeni, da imajo Man power, Adecco, vsi študentski servisi in ostali licenco (!) za najsramotnejše trgovanje v zgodovini moje prelepe domovine. Tega nihče ne komentira, kaj šele, da bi se temu glasno uprl. Niti tisti, ki se jim trgajo davki za plačevanje Zavoda za zaposlovanje. Zavoda, ki nas stane kot žafran, a ne rabi delati ničesar razen voditi evidence o nezaposlenih, o njihovih kvalifikacijah in ostalih rečeh, ki jih ne uporablja razen SURS-a prav nihče. In ne dela. Tisti, ki potrebujejo njegovo v naprej plačano uslugo - nezaposleni, študentje, ki bi morali imeti zagotovljen študij in ne delo za trgovce z njimi in njihovim delom, so z zavodom večinoma nezadovoljni. Zato ker organizira nepotrebne tečaje »kako iskati delo in pisati prošnje« (beri trošenje denarja iz državne blagajne), ki jih izvajajo posvečeni »subkontraktorji«. Od tega nima nihče nobene koristi. Še najmanj iskalci dela, ki prodajajo svojo delovno silo na trgu delovne sile. Včasih so temu odkrito rekli suženjska tržnica.
In tako denarji curljajo vsepovsod, samo ne tam, od koder so vzeti, iz ust najrevnejših, ki na svojih zgaranih hrbtih nosijo vsa bremena države, ki jo, predvidevam, takšno kot je, z vsakim dnem manj potrebujemo.
Sedaj je čas olimpijade, ki je samo dobro dobičkonosen kapitalistični spektakel, in s športom, kot je bil nekdaj mišljen, nima nikakršne povezave. Kot je tam večina športnikov, ki jih tuleč in nabiti z državoljubjem vzpodbujamo, kakor da bi nas oni tam v eni od najmočnejših zibelk kolonializma ter zasužnjevanja siromašnega dela sveta in njegovega intenzivnega siromašenja slišali, smo pripravljeni polomiti kosti nasprotniku. Nasprotnik je vsakdo, ki se najde na poti našega »uspeha«. Sodobne maksime uspešnosti se glasijo kot: »Velika riba golta majhno, denar ne smrdi!« Iz tega sledi: Nasprotnika je za zmago, slavo in denar dovoljeno pohabiti ali celo ubiti!
Ogledalo napredka človeštva: od tekmeca v nadigravanju smo uradno, legalno in legitimno naredili nasprotnika in sebe z dopingom napolnjeni stroj za doseganje rekorda ali višjega rezultata in s tem čim več slave, z njo več denarja. Nekaj bo zase, večji del bo za mafijo, ki trguje z nami. V tem »businessu« pa že vsote, ki jih vidimo na mizi naredijo navadnemu goloritežu vrtoglavico, ko si je ne more predstavljati v primerjanju svojo mezdo, pa četudi crkne od dela. Kako visoke so šele tiste, ki se vrtijo pod mizo, si lahko samo mislim, pa ne morem domisliti, ker sem navaden goloritež.
Trgovci s športniki so priznani, spoštovani »športni« delavci in njihovi meceni, ki se nahajajo kje drugje kot v politiki. Če že niso neposredno tam, pa vsaj odločilno vplivajo na politiko.
Gladiatorstvo je že v Rimu bilo nekaj, kar ne more biti šport. Nam pa tresejo puhlice v oči, kako naši športniki branijo naše (!) barve, da bi bolj gledali reklame, bolj padali v trans pred televizorji, žrli zastrupljene čipse in še bolj zastrupljene dodatke k hrani, ki več ni hrana. V igri je samo dviganje cen in nič več. Državoljubje služi krepitvi okvirja obstoječega sveta, ki ne more obstati takšen, kot je. Prepričan sem, da državoljubje ni domoljubje, država ni domovina, pa naj si še toliko prisvaja njeno ime.
Prav nič čudnega ne bo, ko se jutri pojavi pokal tega ali onega makroja. V čem pa se razlikuje ta »poslovni posrednik« od prej ostalih? Morda samo v tem, da nima uradno veljavne licence. Zato pa vseeno plačuje davek nekomu, sicer bi ga kaj hitro spomnilo, kako se vede v podzemlju, ki je z »nadzemljem« še kako povezano. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo ne čistih lopat, ki bojo ostale neočiščene, uničevanja podarjenih podjetij, ne bi zastaral v nebo vpijoči šverc, in še in še...
Ker je prišel čas legalizirane prostitucije, je vse v zvezi z njo že na pol legalno in v svetu sesutih vrednot že več kot legitimno. Če ne po drugem, pa po načelu enakega obravnavanja podobnih dejanj za vse vpletene. To danes v naši zakonodaji lahko izpelje še tako neizkušen fiškalček.
Morda pa je tako tudi realno in prav. A smo kaj več od prostitutk in prostitutov?
Bojim se, da celo manj. Sužnji, ki nimajo niti možnosti skriti v nogavico prigaranega »tringelta«, ko se z nami trguje, kakor se komu zahoče, država pa ta kriminal legalno podpira...
