Tiskane izdaje
Živimo v času, ko je življenje večine v včasih zelo nevzdržnem tempu. V času, ko včasih nimamo časa niti zase, kaj šele za druge. In ta vsakdan je v ponedeljek prekinila narava. Poslala nam je obilne padavine, ki so marsikje v Sloveniji povzročile ogromno gorja. Prav tako so se zaradi padavin razbesneli potoki, razbesnele so se reke in povzročile ogromno gorja tudi prebivalcem občine Mozirje.
Razbesnele reke so nas primorale, da smo si vzeli čas zase in pustili vse drugo, da smo lahko začeli reševati svoje premoženje, kolikor je to sploh bilo mogoče. Zaposleni so, če je to le bilo mogoče, zapustili delovna mesta ter odhiteli domov. Iz najnižjih predelov hiš se je začelo reševati, kar se je le dalo. Zatem pa je sledilo le nemočno opazovanje, kako skozi vsako najmanjšo špranjo v domove priteka voda, ki je ušla izven svoje poti.
Marsikdo je bil obupan in ni vedel, kako ukrepati. Voda vsepovsod, na dnu vsega mulj. Najteže je začeti. Vodo odstranjevati z vedri je zamudno, težko, skoraj Sizifovo delo. In tukaj se je še enkrat več pokazala dobra plat slovenskega prebivalstva. Solidarnost. Sploh pri ljudeh, ki jih preredko pohvalimo oziroma jim izrečemo zahvalo. Prostovoljni gasilci. Ko dobijo poziv, iz rok izpustijo vse, kar imajo in odhitijo k ljudem potrebnim pomoči. Brez razmišljanja. Tvegajo tudi svoja življenja, zapustijo svoje domove zato, da pomagajo drugim.
Tako je bilo tudi v Mozirju. Gasilci so prišli na pomoč vsem, ki s(m)o pomoč potrebovali. In ne le domači gasilci. Prišli so gasilci z vseh koncev Slovenije. Največ z ljubljanskega območja, kjer je narava v večini primerov ljudem prizanesla. Preko 100 prostovoljnih gasilcev se je tako v torek kot v sredo pripeljalo v Mozirje in ponudilo svoje roke za pomoč. Prišli so pomagat popolnim neznancem. Vozili so se po vaseh in ponujali svojo pomoč. Kdor je želel, je lahko prosil za pomoč in jo dobil.
Izčrpane so bile izjemne količine vode, odstranjena ogromna količina mulja in blata, premaknjenih nešteto škatel, zabojev, omar. Vse za en malenkosten »hvala lepa«. Brez plačila. Vse, kar smo jim lahko dali v zahvalo je kak topel čaj ali kava in prijazno besedo. Žal pa nekateri tudi tega ne znajo ceniti in so prostovoljni (!) gasilci sprejeti tudi z nerganjem.
Dragi prostovoljci! Upamo, da je bilo slabih besed čim manj in da ste občutili hvaležnost vseh nas. Če bi lahko, bi vsem stisnili roko. Če bi lahko, bi vse v zahvalo objeli. Če bi lahko ... Lahko pa vam vsem javno izrečemo zahvalo za vse ure, ki ste jih preživeli stran od svojih domov, stran od domačih, stran od svojih opravil. Samo zato, da ste pomagali sočloveku v stiski. Hvala vam za vse, kar ste naredili. Hvala tako domačim prostovoljcem kot tudi prostovoljcem iz drugih koncev Slovenije.
Za konec pa vas pozdravljamo z vašim pozdravom: »Na pomoč!«
