Tiskane izdaje
Dali so nas na brv. Ozko, enosmerno. Na njej ni več mesta za srečevanje in hojo. Niti za mimohod. Samo še konfrontacija in iz nje spopad. Žrli se bomo med seboj, tisti, ki bodo šteli, bodo kasirali. Krvav in vse bolj krvav prihodek. Ne denar. Čisto kri. Mogoče jo prodajo na trgu človeških rezervnih delov v deželi, kjer velja samo ena vrednota - denar - ali kje drugje, kjer tako zelo posnemajo to demokracijo. Demokracijo, kjer so še prejšnje stoletje (dvanajst let nazaj je njegov konec) imeli aparthaid kot nasledstvo suženjstva - uradno. Neuradno jih imajo še danes in število le-teh širijo z novimi vojnami po vsem svetu. Z blagoslovom tistih, na čigar Biblijo prisegajo ...
Brv nima levega, nima desnega pasu. Ima samo možnost priti na drugo stran hudournika. Ta hudournik rohni in kotali stene, zlomljene veje, blato, puli travo, uničuje vse, kar je zraslo do meja, kamor lahko seže. Z vsemi nami, slepci zdravih oči vred!
Brv so nam postavili. Ni naša. Deli in vladaj je naredilo brv. In nihče ni niti kihnil, kaj šele zalučal njenega stvaritelja iz razkošne pisarne na sodišče. Ljudsko. Ne takšno kot ga imamo. To sedaj sodi ljudstvu s tem, ko ne sodi lopoviji, bratomoriji, izprijenosti, hinavščin, zavajanj, ... vsemu, kar pride v cono legalnega za debele denarce. Denarce kot rezultat dela izpitih delavskih teles. Uvod pomanjkanja umirajočih upokojencev, od nevednosti umirajočega človeka v učencih, dijakih, študentih... Ostali so nam razumniki, ki spijo kot bolhe na žandarskih jajcih v svojem krasnem statusu trota ali tu in tam - po potrebi in navdihu oblasti -, ki hlapčujejo vsemu, samo ne služijo lastnemu in drugim ljudstvom. Takrat so vsi, ki se ne strinjajo takoj s potrebami tega izdajalskega hlapčevstva, celo talibani po nekdanjem ministru in vsevedu z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Pri tem ne gre pozabiti na dejstvo, da se najverjetneje talibani od vseveda bistveno ne razlikujejo. Ustreza pa še kako za javnost in njeno delitev, ki je nujna za gradnjo brvi, s katere lahko padamo samo v hudournik. Druge brvi ne mislijo postaviti. A zato jih imamo!
Brv na kateri se bomo, dragi moji sestre in bratje po ljubezni do deželice rojstva, ki služi za vzbujanje morilskih nagonov in ne za dobronamerno, človeško povabilo v soživljenje - tako sodržavljanov, obiskovalcev, sezonskih delavcev, delavcev iz bivših republik skupne nam domovine (beri sužnjev, za katere kot domačini nismo stopili skupaj in povedali ter STORILI svoje kot ljudje!), sosedov, otrok, vnukov, ... Samih sebe. Če smo ljudje.
Vse kaže, da nismo; da smo pritlehne sebične hlapčevske pokveke, s katerimi najrazličnejši manipulatorji počnejo karkoli se jim zahoče. Samo košček zasoljenega kruha nam za poplačilo lahko vržejo pod mizo in že jih slavimo kot naše bogove, dobrotneže in vse, kar nam v naši cankarjevski brezhrbteničnosti pada na misel.
Kadar se pojavi nekdo, ki se temu upre, postopamo kot opice v eksperimentu, ki je dokazal, da brezhrbtenični in šestnajstolični (pod)povprečneži edino lahko preživijo med nami. Z vsemi močmi ga onemogočimo. Nočemo ne videti in ne slišati, zakaj nam ni na voljo, kaj se dogaja drugim, ki bi lahko glodali skorjico kruha vrženo s prepolne klero-fašistične mize.
Ne bomo je glodali niti mi, kmalu nam bodo samo obljube še edino plačilo. Dokler nas bodo potrebovali za svoje zločinsko krvavo početje. Ostalo dobimo v raju. Jaz tja ne grem!
