Tiskane izdaje
Vstaneš, v polsnu opraviš svoja jutranja opravila, ki bi jim po pravem morali reči kar dopoldanska, zadremaš še malo, se prestaviš pred televizijo, kot hipnotiziran buljiš v politike, ki se borijo za svoj kos pite, preklopiš, spremljaš isto sceno v nemščini, hrvaščini, angleščini, preklapljaš dalje, preskočiš nadaljevanke, se za hip ustaviš pri glasbenem programu, ugotoviš, da te ne zanima, ker v spotu ni pretepa/nagih bab/dovolj perverznosti, ugotoviš da si lačen, poješ tisto kar je najbolj pri roki, če imaš srečo najdeš še kavo, s šalico v roki direktiva nazaj pred televizijo, da ne zamudiš svoje najljubše oddaje v kateri ljudje ponižujejo sami sebe v zameno za sekundo slave, ugotoviš da te dolgočasi in se preseliš pred računalnik. Po nadležnih minutah, ko čakaš da se zažene, živčno klikaš na ikono za internet, dokler se ti ne odpre v vsaj sedemindvajsetih oknih naenkrat, razdražen zapiraš šestindvajset odvečnih, pomotoma zapreš še sedemindvajseto, scena se ponovi, tokrat vklopiš toliko samokontrole, da ti uspe internet odpreti v enem oknu. Avtomatsko ti prsti skočijo na tipke, levi kazalec na f, mezinec na a, sredinec na c, preskoči na e, kazalec na b, malo zaposliš še desno roko, s sredincem dvakrat na o, končaš s k, v stotinki sekunde dodaš še .com, in že si tam, vpisuješ uporabniško ime, geslo, stiskaš enter, preglejuješ časovnice, svojo, njeno, njegovo, iščeš načine, da preusmeriš pozornost nase, medtem je že kuhano kosilo, s težkim srcem se posloviš za pol ure, da vase po hitrem postopku zmečeš tisto, kar je pripravila mama, isto zgodbo ponoviš popoldne, morda preveriš še tviter, tamblr, najngeg, zabavne rubrike medijev, vmes ves čas poslušaš 'glasbo' na jutjubu in delaš seznam pesmi, ki jih moraš prenesti na ajpod, da se boš imel s čem zaposliti v primeru, da boš moral spremeniti svojo trenutno lokacijo za čakalnico, avtobus, vlak, šolo. Ko se zunaj stemni, tega ne opaziš, kar naenkrat ti začnejo oči lesti skupaj, dovolj bo za danes, na hitro obiščeš še kopalnico, med ščetkanjem zob odpisuješ prijateljem oz. 'prijateljem', izpljuneš pasto, splahneš ščetko, obrišeš obraz in že lezeš v posteljo. Še zadnjič na hitro skočiš na fejs, ugotoviš da ni nič novega, vseeno vztrajaš pri refrešanju strani, da le ne zamudiš česa pomembnega, končno le omagaš, s telefonom pod vzglavnikom.
V poskusu, da bi ugajal družbi, da bi tvoj internetni jaz našel svojo mesto čim više na lestvici virtualnih kul ljudi, si uspešno blokiral vse poskuse svojih možganov, da bi v tvojo zavest priplavala tvoja lastna ideja, zamisel, preblisk.
Bravo.
