Tiskane izdaje
»Stari« zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), je omogočal »odjavo« iz zavarovanja. Določilo je bilo uporabno predvsem za obrtnike, ki so se po izpolnitvi pogojev (starost, delovna doba) formalno upokojili, a so kljub temu želeli ohraniti obrtno dovoljenje; morali pa so izpolnjevati poseben pogoj: dobiček zadnjih treh let ni smel presegati zneska minimalne plače.
Ocenjujem, da je to možnost »izrabilo« kakih tisoč obrtnikov, ki so potem nadaljevali z delom kot takoimenovani »popoldanci« in mesečno plačevali v pokojninsko blagajno 32,17 evrov in 4,55 evrov za zdravstveno zavarovanje. (Trenutne obveznosti za redne obrtnike znašajo sicer 349,22 evrov).
To seveda niso bili nobeni privilegiranci, ampak ljudje, stari 63 ali še več let, ki so pridobili podpovprečno pokojnino, zato je bilo treba še naprej delati (in ne jamrati, kot počne marsikdo, ki toži čez slabo penzijo, za dodatno delo pa ne prime). Bili pa so tudi taki, ki dejavnosti niso mogli prenesti na naslednike, ker jih niso imeli ali pa so ti zaposleni v drugih poklicih. Upokojitev pa bila za marsikoga tudi šok: niso mogli, hoteli ... postati »odpisani«. Ne nazadnje: stari mojstri so bogastvo strokovnih in življenjskih izkušenj.
Nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pa je udaril po teh ljudeh! Člen 406 ne le da določa, da statusa »popoldanca« (po 31. decembru 2012) ni več mogoče pridobiti, ampak se osebe, ki ta status imajo od prej, morajo v roku enega leta po uveljavitvi ZPIZ-2 obvezno (redno, polno, op. Š.S) zavarovati. Rok se izteče 31. decembra 2013, torej čez dobre tri mesece. Tiste, ki ne bodo tega naredili sami, bodo po uradni dolžnosti vključili v obvezno zavarovanje.
To pa še ni vse: taki se bodo morali posloviti od pokojnine in plačevati mesečno najmanj 349,22 evrov prispevkov. Zakon sicer omogoča kombinacijo: prejemanje določenega odstotka pokojnine in plačevanje določenega odstotka prispevkov, na primer 50:50, a v to "igro" se jih bo morda vključilo kak ducat. Primer: upokojenec, ki ima mesečno pokojnino 500 evrov, bi potem prejemal le 250 evrov, za »socialno« pa bi plačeval 175 evrov. Obrtniški ponos, deloholičnost itd. bi ga stali 425 evrov (izguba polovice pokojnine in povečani prispevki). Seveda bi moral biti nor, ko (ki) bil šel v tako kombinacijo.
Če bo zakonodajalec vztrajal pri ohranitvi 406. člena (točke 2, 3, 4 in 5), potem bo v Sloveniji ob koncu leta 2013 najmanj tisoč odjav iz obrtnega registra, iz članstva obrtne zbornice ... In ob toliko delovnih mest bo RS. Resda »popoldanci« (zaradi starosti) ne morejo toliko prispevati v nacionalni dohohodek kot redno zaposleni, zdi pa se mi potrebno posebej poudariti, da mnogi ob teh z neprekinitvijo dejavnosti ohranjajo delovno mesto: če že ne za neposredne potomce, pa vsekakor za vnuke ali koga drugega (morebitnega najemnika). Zavedati se je treba, da so ti ljudje zdaj stari že okrog 70 (ali pa celo več) let. Jih bomo pustili (prisilili) umreti zaradi žalosti, ker bodo morali zapreti vrata obratovalnic, ki poslujejo v sicer okrnjenem obsegu? Grozno! So tudi primeri, ko s prihodki iz dejavnostjo niti ne pokrivajo vseh stroškov, zato je marsikatera položnica plačana prvega v mesecu, torej iz pokojnine.
Člen 406 ZPIZ-2 je treba ali odpraviti (redna procedura) ali pa s podzakonskim aktom vsaj ohraniti (nespreminjanje) »privilegije(v)« dosedanjih popoldancev. Tudi zato, ker je nemoralno (četudi je pravno vredu: retroaktivnost?) nekaj uzakoniti na račun (škodo) državljana, posebno starejšega, zato toliko bolj občutljivega. Ne smemo dovoliti novih tisoč odpisanih, med katerimi bi se utegnil najti tudi kdo, ki bi (bo) s tožbo uveljavljal pridobljeno pravico.
