Tiskane izdaje
Moj oče je bil menda do leta 1982 glasbena enciklopedija na dveh nogah. Imel je zavidljivo zbirko plošč. Z bratom sva jih nekoč preštela. 230!? V očetovem glasbenem znanju so se leta 1982 začele pojavljati razpoke. Kaj se je tistega usodnega leta zgodilo!?
Jaz. Zvok Hendrixovih kitar je zamenjal moj jok. Na veliko žalost mojih staršev sem precej manj prijetno kričala kot Janis Joplin v komadu Cry Baby. Sta pa vsaj s poimenovanjem svoje najlepše (beri: edine hčerke) nahranila svojo glasbeno rockersko dušo. Po logiki »prva hči se rodi le enkrat« sta me poimenovala po pesmi iz najboljšega slovenskega albuma vseh časov.
Odkar pomnim imamo v naši družini različna stališča in okuse. Eni radi beremo Dostojevskega, drugi kriminalke. Eni so po duši Beatli, drugi Stonesi. Eni navijamo za Real Madrid, drugi za FC Barcelono. Včasih se ne moremo strinjati niti glede vremena. Toda v nečem smo soglasni. Da se o okusih sicer ne razpravlja. Prav tako pa se ne razpravlja o tem, kateri je najboljši slovenski album vseh časov. Z bratom sva bila vzgojena v veri, da so to Odpotovanja.
Dolgo časa »odpotovanjske« vere nisem ponotranjila. Podobno kot nisem sprejela svojega imena. Priznam, da sem ga nekaj časa celo sovražila, ker ga mnogi niso znali pravilno izgovoriti. Pokojni dedek se je menda strinjal z mano glede neprimernega imena. Mojo mamo in očeta je celo označil za rockerska norca. Sčasoma sem se imena navadila. Se ga pa niso navadili drugi. Pogosto so me zamenjali za Dajano, Diano (ta sindrom je bil pogost ob smrti princese Diane). Enkrat so me celo preimenovali v Dejana in sem zaradi tega zamudila uvodno srečanje na podiplomskem študiju.
Potem pa se je zgodilo. Ko sem bila še študentka, je imel oče na radiu intervju, kjer je lahko sam izbiral glasbo. Med poslušanjem intervjuja sem prvič slišala Danajo. V trenutku me je zadelo. Ljubezen na prvo poslušanje. Spomnim se, da so solze polzele po mojih licih. In takrat sem prvič začutila moč očetove ljubezni.
V tistem trenutku sem bila najbolj hvaležna hči. Ker sta mi s poimenovanjem dala najlepše darilo. Leta 1982 se je rockersko-hipijevsko življenje mojega očeta končalo. Začelo se je drugačno obdobje. Kar ne pomeni, da moj ata ni ostal rocker. Je pa namesto bokov, ob poslušanju Hendrixa, zibal mene v sladko spanje. In ob tem poslušal moje kričanje.
Decembra lani sem imela intervju na isti radijski postaji kot nekoč moj oče. Izbrala sem lahko pet pesmi. Kar je bila nehvaležna naloga. Le za eno pesem sem se lahko odločila nemudoma. Za Danajo. Ker je to tista pesem, v kateri se (še) vedno prepoznam.
Vsakič, ko jo slišim me prevzame. Ker se tako pogosto zgodi, da "bedim in poslušam, ko veter preroško pozvanja in sanjam". In sanjam že več kot trideset let.
Tudi po zaslugi Tomaža Pengova. Ko sem prvič poslušala Odpotovanja, nisem mogla verjeti, da je to magično-opojno glasbo ustvaril Slovenec. Kulturnih praznikov sicer ne praznujem. Praznujem pa kulturne presežke umetnikov, zaradi katerih sem ponosna, da sem Slovenka. Tomaž Pengov je bil takšen umetnik. Je eden tistih, ki je iz malega naredil veliko. Bil je svojevrsten fenomen. Dokazal je, da imajo kopalnice akustični čar. Med snemanjem Odpotovanj je namreč sedel na straniščni školjki. Nedvomno je bil genij. Verjetno ni na svetu človeka, ki bi dejansko ustvaril umetniški presežek med sedenjem na stranišču. In je predstavljal navdih glasbenikom, pisateljem.
Ko sem začela s pisanjem bloga, me je pri tem vodila želja, da bi med svojimi Odpotovanji povzela zgodbe. Da bi jih lahko v Nasmehu nekega dneva z nekom delila.
Morda je Pengov »kriv«, da nisem našla tistega, s katerim bi si želela deliti nasmehe. In dneve. Ker sem imela nenapisano pravilo pri izbiri fantov: svojega srca ne zaupam tistemu, ki ni še nikdar slišal za pesem, po kateri sem dobila ime.
Moj najljubši novinar, je pred leti zapisal: »Vedno sem zavidal svoji sestri. Ker sem si želel biti poimenovan po kakšnem kultnem komadu. Njej je ime Danaja, kot je naslov pesmi, ki se nahaja na enem izmed najboljših slovenskih albumov vseh časov - Odpotovanja".
Jaz pa zavidam njemu. Ker je Tomaža Pengova spoznal. Iz z njim naredil odličen intervju.
Na vprašanje, kako vidi prvenec v primerjavi z ostalimi albumi je Pengov odgovoril: precejkrat sem slišal, da se Odpotovanj ne da preseči. Ampak s tem se ne strinjam. Zakaj? Ker je vsaka nova plošča presežek.
Morda je podobno z otroci. Za starše je verjetno vsak otrok presežek. Sem pa hvaležna, da sem bila prvenec za moje starše. In sem dobila ime po čudoviti pesmi nepozabnega kantavtorja. Umetnika. Ki ga, po mojem mnenju, ni mogoče preseči.
