Tiskane izdaje
Namen članka ni delati družbenega čudeža, a bistveno vprašanje ostaja: Zakaj se skuša preteklo družbeno politično ureditev umazati do te mere, da se jo popolnoma razvrednoti kot legitimno nosilko neke družbene oz. sistemske ureditve z vsemi pripadajočimi mednarodnimi pravicami (statusno vlogo), ki ji je pripadala v nekem času in prostoru? Seveda pretekli čas in prostor v smislu pohajanja moči nekdanje socialistično federativne ureditve, katere pravna naslednica je tudi Republika Slovenija, lahko usodno zaznamujejo tudi položaj slovenstva v mednarodnih relacijah v prihodnje - to pa je zaskrbljujoče!
Za lažje razumevanje se najprej vrnimo na površje oz. zgodbo, ki se kreira za slovenski narod in sicer deluje v smeri povečanja razdvojenosti in hkrati zmanjševanja pomena nekdanje družbeno politične ureditve pri nas, torej socializma (ki ga zdaj dosledno zmerjajo s komunizmom v negativni luči) kot takšnega. Odstranil bi le vrhnjo slojnico, ki nosi naslov Slovesnost v Rovtah: Med pieteto in slavljenjem domobranstva in povzemam dejanski članek iz Dela:
»Kratko obvestilo, da bo danes v Rovtah, vasi kakšnih deset kilometrov od Logatca, slovesnost, na kateri bodo počastili 20 let postavitve farne plošče, 70 let domobranstva v Sloveniji in Rovtah ter evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, je vzbudilo veliko pozornosti. Predvsem zaradi počastitve sedmih desetletij domobranstva, vojaške organizacije med drugo svetovno vojno, ki je sodelovala z okupatorjem in njeni pripadniki po večinskem mnenju veljajo za narodne izdajalce. Še več pozornosti kot sama slovesnost je vzbudil seznam govornikov na kulturnem programu po današnji maši, s katero se bo slovesnost začela. Na njem so nekdanji domobranec Justin Stanovnik, župan Logatca Berto Menard in kot glavna zvezda predsednik druge največje državnozborske stranke ter nekdanji dvakratni premier Janez Janša.«
Seveda se je treba zavedati, da se s tem, ko se polepšuje podoba domobranstva, zmanjšuje in celo zanika ugled in pomen narodno osvobodilnega boja na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki se je prav preko NOB vpisala med zaveznice, ki so premagale takratno nacistično Nemčijo. Predvsem pa, ker se takšna aktivnost odvija na območju Slovenije, ki je s 25.6. 1991 postala neodvisna in kasneje mednarodno priznana država, prav tako pa pravna naslednica nekdanje zvezne države Jugoslavije in je sedaj vpeta v skoraj vse mednarodno pravne regulatorne institute. Tu se velja osredotočiti na bistvo rušenja statusa Slovenije kot mednarodno pravne naslednice SFRJ, preko izenačitve prej značilnega socialističnega sistema (resda na čelu s t.i. komunistično partijo) z resnično totalitarnimi sistemi (fašizem, nacizem itd.).
Prva znanilka izenačitve nekdanjega družbeno političnega sistema s sistemi nacizma in fašizma, proti katerima se je borilo ljudstvo (partizani) in si je zmago prilastil komunizem spotoma, se je zgodila, ko je tedanja vlada Janeza Janše 8.8. 2012 na dopisni seji razglasila, da se 23. avgust v Sloveniji obeležuje kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Z omenjeno odločitvijo je vlada sledila resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel aprila 2009, v njej pa pozval k razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov. V resoluciji je Evropski parlament med drugim poudaril tudi potrebo po ohranjanju spomina na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Evropski poslanci so v njej tudi ostro obsodili vse zločine proti človečnosti, ki so jih zagrešili totalitarni in avtoritarni režimi, je zapisano v sporočilu po seji vlade.
Tako početje ima in bo imelo katastrofalne posledice za slovenski narod in državo. Poglejmo na primer vprašanje zaščite slovenske narodne manjšine v Avstriji. Pravice slovenske narodne manjšine oz. njeno priznanje je opredeljeno v Avstrijski državni pogodbi, v nadaljevanju ADP. ADP oz. Sporazum o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije, je mednarodni sporazum, ki so ga podpisale zavezniške zasedbene sile v Avstriji (ZDA, ZSSR, Francija in Velika Britanija) in avstrijska vlada na gradu Belvedere na Dunaju, 15. maja 1955. Sporazum je prišel v veljavo 27. julija 1955. Kot dodatek splošnim določbam in priznanju avstrijske države, so bile manjšinske pravice slovenske in hrvaške manjšine posebej omenjene. ADP je nastala na osnovi moskovske deklaracije, podpisane 30.10. 1943.
Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), pred tem Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) je ADP ratificirala 14. novembra 1955 in s tem postala njena (so)pogodbenica ter pridobila status pridružene sile, kot članica OZN in kot članica antifašistične koalicije, ki je bila, kot določa 37. člen ADP, na dan 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo. SFRJ (in s tem njena federalna enota, Republika Slovenija), je bila tudi s tem aktom nedvoumno priznana kot zmagovalka v 2. svetovni vojni na strani zaveznikov.
Glede vseh aktov, ki zadevajo ADP v okviru novonastale države Slovenije, bi izpostavil dva in sicer: Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, dne 25. junija 1991 in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, prav tako z dne 25. junija 1991, ki v svojem 3. členu opredeljuje, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo. Izvršni svet Skupščine R. Slovenije v treh mesecih predloži Skupščini R. Slovenije pregled mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na R. Slovenijo, na podlagi katerega Skupščina R. Slovenije sprejme akt o notifikaciji teh mednarodnih pogodb drugim pogodbenim strankam.
Za slovensko manjšino je predvsem pomemben 7. člen ADP (Pravno varstvo manjšin v Avstriji), ki opredeljuje pravice slovenske in tudi hrvaške manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem.
V sklopu do sedaj napisanega je pomembno izpostaviti ugotovitev avtorja članka Jugoslovanska državna pogodba (Boris Dežulović, Dnevnik, 9. oktober 2010), ki je zapisal: Avstrija je pogodbo podpisala s sedmimi državami, pol stoletja kasneje pa se izkaže, da jo je podpisala z natanko - osemindvajsetimi. Niti štirideset let po tem, ko so Avstrijsko državno pogodbo deponirali v Moskvi, so se tri podpisnice sporazuma razletele na koščke. Na vzhodu so se države razmnožile kot amebe: iz Češkoslovaške sta nastali dve, iz Jugoslavije, vsaj za zdaj, sedem, iz Sovjetske zveze pa celo petnajst novih držav. Iz spodobne diplomatske državne pogodbe s sedmimi podpisi je tako nastala pravcata peticija. Pa to ne bi bil ne vem kakšen problem, če ne bi sporazum opredeljeval tudi nekaterih pravic njegovih podpisnic, kot je zaščita narodnostnih manjšin v Avstriji, kar je bilo iz ADP preneseno naravnost v avstrijsko ustavo. In tako se zdaj na sporazum sklicujejo Čehi, Hrvati in Slovenci. Avstrija pa vljudno zavrača vse, ki se sklicujejo na pogodbo, in jim pojasnjuje, da je sporazum podpisala s Sovjetsko zvezo, Češkoslovaško in Jugoslavijo, torej z zmagovalkami druge svetovne vojne iz leta 1945, ne pa s Češko, Hrvaško in Slovenijo, ki takrat sploh niso obstajale, je oktobra 2010 pojasnil tudi ugledni avstrijski strokovnjak za mednarodno pravo Gerhard Hafner, ki se je ob 55. letnici podpisa pogodbe odzval vabilu Slovenskega društva za mednarodne odnose in je obiskal Ljubljano.
Toda stališče Avstrije ni edini problem. V uničevanju pravic slovenske manjšine v Avstriji se skozi že preveč očitno aktivnost udejanja kar t.i. slovenska osamosvojitvena politika, ko skuša nekdanjo Jugoslavijo kot sopodpisnico ADP, izenačiti z drugimi totalitarnimi režimi (nacizem, fašizem). Zanikovanje legitimnosti pretekle državne ureditve, v že tako zamajanih temeljih mednarodno pravne veljave Slovenije kot naslednice nekdanje SFRJ, škoduje prav Sloveniji - v korist Avstrije. Kako je to mogoče? Dejstvo je, da bi lahko nekdanja Jugoslavija v OZN ob nespoštovanju ADP proti Avstriji ukrepala z zahtevo po resoluciji - tako, kot bi sedaj lahko tudi Slovenija. Če Avstrija ni izpolnila 7. člena ADP še v času SFRJ, čeprav je bila k temu večkrat pozvana, potem preneha veljati tudi njena pravica, status samostojne države Avstrije, torej sam njen obstoj. Če država ne izpolnjuje pogojev svoje ustanovitvene listine, potem pravno formalno ne more obstajati.
Vendar niti SFRJ niti njena ena izmed pravnih naslednic Slovenija, nista ukrepali in - kot kaže, Slovenija tudi ne bo. Nenavadno, sumljivo! Obstajajo namreč govorice, ki menda izvirajo od tedaj prisotnih, da je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel v času osamosvojitve Slovenije izrecno zagotovil tedanjemu avstrijskemu zunanjemu ministru Aloisu Mocku, da (nova) Slovenija nikoli ne bo odpirala vprašanja o ADP. Te govorice povsem odgovarjajo sedanji stvarnosti. Logično se vprašamo: kako si je lahko Rupel drznil kaj takega izjaviti v imenu vseh Slovencev? Še več, kako je lahko vedel, da bo res tako - tudi, ko on ne bo več zunanji minister?
