Tiskane izdaje
Septembra so volitve v državni zbor. Kakšen rezultat pričakujete za liberalno demokracijo na teh volitvah?
Pričakujem, da bomo po volitvah lahko oblikovali novo razvojno vodenje za Slovenijo in da bomo sodelovali v novi ekipi.
Torej da bo LDS član vladajoče koalicije?
Da.
Ste lahko bolj konkretni; kakšen rezultat bi bil za vašo stranko uspeh?
Če hočemo imeti zmagovalno koalicijo, potem moramo imeti več kakor 50 odstotkov.
Koalicija. Pa sama liberalna demokracija?
Mi pa dajemo vse od sebe, da bi bil naš rezultat čim boljši in da bomo lahko sestavni del te vladajoče koalicije.
V kakšnem primeru bi rekli, da stranka na volitvah ni dosegla želenega?
Za oceno volitev bo čas po volitvah. Volivci bodo pokazali, kaj si mislijo o našem delu. Mi pa v tem trenutku vlagamo vse svoje moči v to, da se pokažemo kot kompetentna stranka, kot stranka, ki ima zelo dobre vsebinske rešitve za nadaljnje vodenje Slovenije in tudi dobro ekipo, ki je te rešitve pripravljala. Po volitvah bo čas za ocene, ali smo zadovoljni z rezultatom ali ne.
Če bi bila ta ocena, da stranka ni dosegla tega, kar je pričakovala, ste pripravljeni ponuditi svoj odstop?
Treba je vedeti, da je stranka od tega, kar je bila pred štirimi leti, šla čez marsikakšno težko obdobje. Merila, kaj je uspeh in kaj ni, si je zato težko postavljati. Zagotovo pa sem sama pri svojem delu dovolj kritična, da bom znala oceniti, kdaj so rezultati taki, da je potreben tak drastičen ukrep.
Ampak kakor ste rekli, pričakujete, da boste del zmagovite koalicije. S kom bi najraje šli v koalicijo?
To smo že večkrat povedali. Pravzaprav smo bili prvi, ki smo povedali, da si vladajoča koalicija za naslednje obdobje štirih let zasluži mesto v opoziciji. Pa tudi to, da so naša prva izbira sedanji kolegi iz opozicije, Socialni demokrati in stranka Zares.
Ali obstaja kakšna stranka, s katero nikakor ne bi šli v koalicijo?
Zagotovo so si vrednote liberalne demokracije v takšnem navzkrižju z vrednotami nacionalne stranke, da z njimi ne bi mogli biti v koaliciji.
Kaj pa s SDS?
Kakor rečeno, naslednji mandat jih vidimo v opoziciji in o sodelovanju z njimi ne razmišljamo.
Če bi tako naneslo, bi bili pripravljeni prevzeti mesto predsednice vlade?
Veste, predsednik vlade bo tisti, ki mu bo predsednik republike podelil mandat za sestavo vlade. In podelil mu ga bo na podlagi volilnih rezultatov. Šele na njihovi podlagi so na mestu kakršnekoli špekulacije z imeni.
Pa bi vas zanimalo mogoče kakšno ministrsko mesto?
V LDS ne špekuliramo z imeni za posamezna ministrstva. Večkrat sem že rekla, da se najboljše koalicije sklepajo na podlagi volilnih rezultatov, predvsem pa na podlagi vsebinskih usmeritev tistega, ki se pogovarja o koaliciji. Zagotovo imamo ekipo, ki je sposobna kompetentno voditi marsikatera področja, povsem nekorektno pa se mi zdi operiranje z ministrskimi pozicijami.
Predsednik SDS Janez Janša je že predstavil svojo potencialno ministrsko ekipo, predsednik SD Borut Pahor tudi napoveduje, da bo predstavil svoje kandidate za ministre. Vi tega ne odobravate?
Ljudje lahko ocenjujejo našo ekipo, naše strokovnjake po njihovih aktivnostih v stranki, nastopih v javnosti in po vsebini našega programa. Ministrskih mest pa ne bomo napovedovali.
Pred štirimi leti je LDS izgubila volitve. Tega poraza ni najbolje prenesla niti ni postala močna opozicijska stranka. Iz nje je nastalo več strank. Ali lahko verjamemo, da bo letos drugače? Bo stranka zdaj stabilna?
Zakaj računamo, da bo zdaj drugače? Zato ker se je po štirih letih zelo jasno pokazalo, kako je, če vlada SDS, in kako je, če vlada LDS. Ne gre pozabiti, da je ob »porazu« LDS še vedno imela skoraj 24 odstotkov podpore. Ni šlo torej za osnovno izgubo zaupanja ljudi v liberalno demokracijo kot politično opcijo, temveč prej za kritiko napak in željo po treh mandatih poskusiti nekaj novega. No, to novo smo sedaj izkusili vsi …
Res je, da smo šli v LDS čez težka obdobja, ampak v teh štirih letih smo se prenovili, osvežili, dopolnili smo svojo ekipo, se konsolidirali, predvsem pa smo ljudem pokazali, tudi s svojim programom in s tem, kdo vse je prišel v našo stranko, da smo še kako kredibilna stranka.
Zakaj bi ljudje hoteli zamenjavo? Zato ker je ravno SDS s svojo koalicijo pokazala, kaj res pomeni neizpolnjevanje volilnih obljub, kaj res pomenijo aroganca, klientelizem, korupcija in kaj pomeni voditi državo brez vsake vizije za dolgoročno korist njenih državljanov. Zato bodo tisti, ki so bili pred štirimi leti morda v dvomu, ali nam še zaupati, gotovo ponovno premislili, ali nismo vendarle mi tista opcija, ki ji je vredno nameniti glas.
Je stranka zdaj notranje trdna?
Stranka se je v tem dobrem letu dni, kar sem prevzela njeno vodenje, res posvetila predvsem urejanju notranjih razmerij. Vzeli smo si čas in energijo, da si povemo, kaj menimo, da je bilo narobe, katere so bile napake, ki smo jih delali. Šele tako smo si lahko postavili nove, jasne temelje za naprej. Če smo kaj delali v tem letu, je to, da smo se ponovno začeli pogovarjati in srečevati, da smo uvedli jasne postopke odločanja, kjer res lahko participirajo vsi člani stranke. Posledica tega je bila – zelo lepo razvidna že na našem programskem kongresu, ki je bil v začetku junija –, da je stranka strnila svoje vrste. V stranki so ostali tisti ljudje, ki od začetka delijo njene vrednote in njeno zgodovino. Pristopili so novi ugledni ljudje, ki brez kakršnegakoli iskanja lastnih koristi delijo z nami svoje veliko znanje. Vsak dan se nam pridružujejo novi mladi in neobremenjeni ljudje, ki vidijo priložnost, da se da v politiki nekaj spremeniti.
Prenova se je pokazala na kongresu, kjer smo enotno sprejeli najbolj pomemben dokument za našo stranko: njen program. Ta pozitivni odnos, ta energija, ta želja iti spet na volitve in pokazati, da smo res dobri, se prenaša po vsej stranki. Ko hodim po Sloveniji – kar res delam pogosto, tri- do štirikrat na teden –, čutim to nalezljivo pozitivno energijo, ki veje po vsej stranki.
To so moje prve volitve. Tu sem šele eno leto. Delam na dolgi rok. Tisti, ki me v stranki podpirajo, delajo na dolgi rok. Zato verjamem, da bomo ostali enotni tudi naprej.
Glede vašega programa ste pripravili tudi brošuro s kratkim povzetkom, ki ste jo razdelili vsem gospodinjstvom v Sloveniji. Kaj pričakujete od tega?
Brošura rečete temu? Časopisu na dvanajstih straneh? Potem vi izdajate brošuro na 24 straneh. (smeh) Gre za sicer kreativno drugačen pristop, vendar za zelo jasno predstavitev osnov našega programa. Program je tisto najbolj bistveno, kar neka stranka ima. Ta program smo želeli na zelo pregleden in jasen način predstaviti volivcem. Odziv, ki ga imamo s terena, je izjemen. Ljudje nam pišejo, pošiljajo elektronsko pošto, dajejo še dodatne predloge, nas sprašujejo za dodatna pojasnila. Ta odziv kaže, da so ljudje prav željni in žejni konkretnosti in da so veseli, da jim je ena stranka končno rekla: »Mi bomo pa naredili točno to in to.« Ni gradov v oblakih, ni splošnih zavez, kakršna je »zavzemali se bomo«, ampak »izpeljali bomo naslednje ukrepe«. Po teh konkretnih zavezah lahko volivci ocenjujejo našo resnost in našo strokovnost, predvsem pa lahko natančno ocenijo našo uspešnost po koncu mandata.
Ni bilo to izdano malce prezgodaj, glede na to, da je izšlo tri mesece pred volitvami?
Ne, zakaj bi bilo? Program smo sprejeli v juniju in na njegovi podlagi smo oblikovali skrajšano verzijo programa. Prav je, da imajo ljudje čas, da se seznanijo z njim. Verjamem, da bodo letos ljudje na volitvah odločali po tem, kakšne vsebinske rešitve jim posamezne stranke ponujajo, po tem, kaj jim povejo, da bodo naredile. Vakuum, v katerem se je znašla Slovenija, kar kliče po nekem jasnem, vsebinskem vodenju prihodnja štiri leta. Glede na to, da se standard in kvaliteta življenja ljudi zadnja štiri leta nista prav nič izboljšala, kvečjemu nasprotno, bodo želeli od strank kompetentno slišati, kaj bodo naredile. Tukaj ne gre za noben predvolilni marketinški trik, ampak za to, da ljudem povsem odprto, pošteno in zelo jasno pokažemo, kaj bomo naredili, če nam bodo zaupali svoj glas.
Izdaja takega programskega časopisa najbrž ni prav poceni. Kako ste jo finančno pokrili?
Se še kako strinjam, to je res velik strošek. Vse skupaj nas je stalo približno 100.000 evrov, smo pa to pokrili iz naših rednih prihodkov, povsem transparentno, in smo ta podatek tudi takoj objavili. V nasprotju z nekaterimi drugimi, vladnimi strankami, ki svoje brošure financirajo iz proračunskega denarja.
Kako je s financiranjem volilne kampanje? Boste lahko zagotovili potrebna sredstva in ali bo financiranje transparentno?
Absolutno bo transparentno. Tako kakor vse naše poslovanje. Kampanjo bomo financirali v zakonskih okvirih in v skladu s tem, koliko sredstev bomo imeli na voljo.
Tudi sicer se zelo zavzemam za transparentnost delovanja stranke, predvsem kar zadeva denar, a tudi vse postopke odločanja in jasnost stališč. Zato sem takoj po vstopu v politiko tudi opustila vse nadzorstvene funkcije v raznih podjetjih, prenehala delati v odvetništvu, prodala vse svoje naložbe in medijem točno pokazala, kakšno je moje premoženjsko stanje. Temu standardu sledimo tudi pri delu stranke.
Letos je ne samo v vaši stranki, ampak na splošno v porajajoči se kampanji zelo velik poudarek na programih, vizijah, predvolilnih obljubah. Zakaj je po vašem prišlo do tega? Se je zgodil premik v razumevanju politike?
Pokazalo se je, da vladajoča koalicija nima sploh nobene vizije o tem, kako naj bi se Slovenija razvijala, da bo to v javno korist. Imajo sicer svoje osebne vizije, splošne vizije razvoja nimajo. To se kaže v tem, da ljudje vsako leto slabše živijo.
Poleg tega, da ni splošne vizije razvoja Slovenije, smo tudi prestopili iz prejšnjega režima, ki je bil popolnoma drugačen, iz drugačnega političnega sistema in drugačnega gospodarskega sistema, v nekaj novega, modernega, pa tudi hitrejšega in bolj krutega. Doživeli smo tranzicijo, kjer bi bilo treba imeti zelo jasno vizijo razvoja, zato da ljudje vejo, kaj jih čaka. Da vejo, da tudi če je danes morda težko, vemo, kam gremo, vemo, kakšni so naši cilji, in bomo znali ukrepati, da bodo ljudje na koncu bolje živeli. Take vizije od vladajoče koalicije v teh štirih letih ni bilo.
Ne nazadnje, ves svet se srečuje z globalnimi vprašanji, od sodelovanja v nesmiselnih vojnah do globalnega segrevanja. Ljudje pričakujejo od politike bolj resne odgovore. Pričakujejo, da jim bomo znali povedati, kaj jih čaka, ne samo naslednja štiri leta, ampak kaj jih čaka naslednjih deset, dvajset let. Ker so bili zadnja štiri leta od vizionarstva deležni samo tega, da se je pod ceno prodalo nekaj podjetij, da se je nastavljalo lastne kadre, da se je lomastilo po državnih podsistemih, me sploh ne čudi, da od opozicije pričakujejo veliko bolj konstruktivne predloge. Pričakujejo, da jim bo opozicija dala alternativo, kako se da drugače voditi državo, da jim bo povedala, kaj bo naredila, da bodo ljudje bolje živeli, ne pa, da bodo bolje živeli politiki.
Ena od idej iz vašega programa, ki je zbudila kar nekaj odmeva, je bila ta o zaposlovanju upokojencev. Ker je bila deležna precej nerazumevanja, bi nam jo lahko podrobneje predstavili?
Z veseljem jo razložim, predvsem zato, ker je bila to ena od tistih idej – poleg sto tisoč sončnih elektrarn na strehe slovenskih hiš –, ki je res padla na plodna tla in je bila deležna velikega odziva med ljudmi. Ideja pa je taka: del populacije, ki izpolni pogoje za upokojitev, si ne želi nič drugega, kakor da gre v pokoj, in prav je, da se jim to omogoči. Drugi del te populacije pa si želi še naprej delati in nam se enostavno ne zdi pošteno, da jim tega ne bi omogočili oziroma da bi jih prisilili v neaktivnost, kakor je to sedaj. Ker so svojo delovno dobo pošteno oddelali in so si s svojimi prispevki prislužili pravico do pokojnine, je prav, da pokojnino pridobijo in jim prispevkov ni treba več plačevati, po drugi strani pa lahko delajo še naprej in iz tega plačujejo tudi dohodninsko obveznost. In pri tem ne gre za nelojalno konkurenco mladim, saj ponujajo delodajalcu svoje večdesetletne izkušnje, znanje, kreativnost in to je nekaj, česar delodajalci od začetnikov ne morejo dobiti. Ne gre torej za odžiranje delovnih mest mladim, ampak ravno nasprotno, za možnost uporabiti znanje in izkušnje tistih, ki si še želijo delati, poleg tega pa tudi za njihovo priložnost, da dosežejo dodatno plačilo, od katerega ima tudi državna blagajna nekaj, česar sicer ne bi imela. To je gotovo eden od najbolj pozitivnih projektov, praktično brez negativnih učinkov za kogarkoli.
Druga zanimiva ideja je obvezna srednja šola. Je izvedljiva v doglednem času?
Tudi ta ideja je naletela na super odziv. Ne gre samo za srednje šole, ampak tudi za poklicne. Gre za to, da mladi pridobijo vsaj eno stopnjo izobrazbe več kakor samo osnovno šolo, da pridejo do konkretnega poklica. To se nam zdi absolutno izvedljivo in deluje v smeri tega, da bi Slovenija postala družba znanja in da bi bilo znanje naša komparativna prednost pred drugimi državami.
Mislil sem na to, ali imajo šole dovolj prostorskih zmogljivosti, ali je dovolj učiteljev …
Kakor vsakega projekta se je tudi tega treba lotiti primerno. Treba je narediti oceno stanja, pogledati, kakšne investicije so potrebne. Glede na to, da že zdaj več kakor 90 odstotkov vseh, ki uspešno končajo osnovno šolo, nadaljuje izobraževanje na srednji šoli, to organizacijsko ni tako velik zalogaj, da ga ne bi mogli izpeljati. Večji izziv že danes, še posebej pa po uveljavitvi našega predloga, predstavlja zmanjšanje osipa, do katerega je prihajalo posebej v poklicnih šolah. Zagotovo pa na dolgi rok za Slovenijo pomeni velik korak naprej k boljši kvaliteti življenja, k lažjemu zaposlovanju, k večji konkurenčnosti v primerjavi z drugimi državami.
Sedanja vlada je zadnje leto precejšen del svoje pozornosti usmerila v preganjanje tajkunov, do česar ste precej zadržani. Če boste vi na oblasti, lahko pričakujemo, da se bo tajkune še naprej preganjalo?
Osnovna naloga politike je, da ustvarja učinkovite zakonske okvire za to, da ne prihaja do kaznivih dejanj, do netransparentnih lastninjenj, do korupcije itd. Gotovo pa vlada, v kateri bomo mi sodelovali, ne bo preganjala in zapirala ljudi samo zato, da bi sledila trenutnim javnomnenjskim raziskavam ali pa trenutnim zameram posameznih političnih strank. Mi smo pravno državo kot enega od pogojev, da postanemo resna demokratična država, postavili zelo visoko v našem programu. Dosleden boj za pravno državo je eden od štirih temeljev našega programa, zato je tudi del, ki govori o pravosodju, eden najobsežnejših in najbolj podrobnih. Zelo konkretno smo se lotili tega, kako preprečevati morebitna netransparentna lastninjenja in druga tovrstna dejanja. Govorimo o tem, da je treba nadzorne organe, kakršna sta agencija za trg vrednostnih papirjev ali urad za varstvo konkurence, okrepiti pri njihovem delu, da morajo imeti zadostna sredstva, predvsem pa, da njihovih direktorjev izvršna oblast ne more postavljati in razreševati kar tako zlahka, kakor to dela zdaj, saj to ne omogoča njihove neodvisnosti. V našem programu so tudi čisto konkretni ukrepi, kako zagotoviti večjo kvaliteto in učinkovitost sodišč, tožilstev in vseh ostalih organov, ki morajo skrbeti za pregon kriminala. Trdno smo prepričani, da morajo v resni državi ti organi delovati vsak dan vsakega leta mandata vsake vlade, ne pa zgolj pred volitvami in zgolj za doseganje kratkotrajnih populističnih efektov.
To aktualno preganjanje tajkunov ima zanimive posledice. V ljudski stranki, slišimo, imajo že pripravljen scenarij za ukrepe ob aretaciji Boška Šrota, za katero pričakujejo, da bo do nje prišlo. Zoran Janković je napovedal, da bodo septembra še nove aretacije, da bo Zidar še enkrat priprt, govori se tudi o Igorju Bavčarju, nekateri govorijo, da bo aretiran tudi Zoran Janković. Kaj si mislite o takih napovedih?
Ali ni pravzaprav grozljivo, da sediva tukaj in se pogovarjava o prihodnjih aretacijah? Osnova naše civilizacije in naše demokracije je, da se ne more nikomur vzeti prostosti, če za to niso dani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje. V teh aretacijah je, po tem, kar smo doslej videli, povsem jasno, da gre za zelo populistična predvolilna ravnanja. Praktično te oblasti ne zanima niti pravni red, niti delitev oblasti, niti to, kdo sploh je pristojen za preganjanje storilcev kaznivih dejanj.
Nekajkrat sem zdaj že slišala komentarje, češ, kaj pa bomo gledali na to, da je kršen postopek, važna je vsebina, važno je to, kar vsi »vemo«, da se dogaja. Veste kaj, postopek je mati demokracije. Ko začneš kršiti postopek, hitro ni več demokracije in ni več človekovih pravic. Ravno v predkazenskem in kazenskem postopku so pravila tako natančno postavljena, zato da ne morejo nekega večera kar potrkati na vaša vrata, gospod Pečauer, in vas odpeljati, ker ste v časopisu napisali nekaj, kar nekomu ni všeč.
To, kar se danes dogaja; to, kar slišimo govoriti Franceta Cukjatija, da pri nas nobena oblast nima zadnje besede, ampak jo ima samo ljudstvo, da morajo torej sodišča poslušati glas ulice; to, kar slišimo ministra Mateja, da se vtika v delo preiskovalnih sodnikov; veste, to je čisti razpad pravne države. Pomeni, da nihče ni več varen, ne glede na to, ali je kaj naredil ali ne. Pomeni, da se bo policijska in tožilska moč dosledno uporabila v politične namene, kadarkoli se bo to oblasti zahotelo. Moralo bi nas zelo zelo skrbeti, v kakšni državi živimo.
Vi torej ne verjamete v to, da državno tožilstvo deluje neodvisno?
Glede na to, kar smo videli doslej, sploh pri zadnjih aretacijah gospoda Boštjana Penka in Ivana Zidarja, ki jih je usmerjalo celo vrhovno državno tožilstvo, se res ne morem znebiti občutka, da sta bila tukaj tako tožilstvo kakor policija popolnoma spolitizirana oziroma uporabljena v politične namene.
Aretacija gospoda Boštjana Penka je vendarle nekaj posebnega, čeprav v sklopu drugih pregonov; bil je državni tožilec, še prej sodnik, pa predsednik komisije za preprečevanje korupcije, zdaj pa se je sam tarča tožilcev. Vi ste že sami z izjavo reagirali na njegovo aretacijo, ki ste jo obsodili.
Osnovno pravilo vsake pravne države je, da nikomur ne moreš vzeti prostosti, če za to nimaš res tehtnih razlogov. V tem primeru pa je bila cela zadeva postavljena na glavo. Nekomu so vzeli prostost, in to celo brutalno mimo vseh pravil policijskega pridržanja, zato da bi lahko šele poiskali dokaze, da je storil nekaj kaznivega. Lepo je v zadnji številki Sobotne priloge napisala profesorica Alenka Šelih: policijski odvzem prostosti je izjemen ukrep in organi pregona morajo pred tem izvesti vsa druga opravila, s katerimi lahko najdejo dokaze. Zato se lahko vprašamo, kako je možno, da je bila v tem primeru posamezniku najprej odvzeta prostost, šele potem pa zahtevana hišna preiskava, ki kasneje ni bila dovoljena, in zakaj šele zdaj napoved tožilstva, da bodo dokaze zbrali na drug način. Vprašamo se, kje so bili razlogi, da je policija posegla po skrajnem sredstvu, za katero očitno ni imela dovolj razlogov. To, da so gospoda Penka vklenili v lisice, celo v samozatezne lisice, zato ker domnevno trenira borilne veščine in naj bi zaradi tega bil nevaren, samo kaže, da jim je bil prvi cilj izvesti človeka nevredno aretacijo, da je bil namen njegova diskreditacija in kazanje moči oblasti. Takih dejanj sploh ne bi smeli dopuščati. In ne smemo dopustiti, da gredo neopažena mimo.
Ali vi lahko obljubite, da če boste v vladni koaliciji, da bo to drugače? Ali ni mogoče, da se bo tako ravnanje še nadaljevalo, če pa naj bi bila policija in tožilstvo samostojna organa?
Seveda morata biti samostojna organa in politika mora poskrbeti, da sta samostojna. Da ne vpliva na njiju. In mora poskrbeti, da imata dobre razmere za delo, da imata prave zakonske okvire, da lahko dobro funkcionirata.
Kako pa lahko preprečite nepravilno ravnanje policije in tožilstva?
Ampak vi me sprašujete, kako lahko preprečiš politične vplive. Tako, da jih ne izvajaš! Državno tožilstvo in policija morata izvajati svoje pristojnosti, in to v okviru zakonodaje in predpisov, ki jih urejajo. Tožilstvo, predvsem pa policija sta v teh postopkih prekršila vrsto predpisov, ki urejajo njuno delovanje. V takih primerih je potem tista oblast, ki nadzira delo tožilcev, dolžna izvesti nadzor. Dolžna je od tistih, ki vodijo postopke, zahtevati poročilo, zakaj so kršili posamezne postopke. Za to obstajajo normalni demokratični standardi, kdo koga nadzoruje in kdo mora komu odgovarjati. Največ, kar politika lahko naredi, pa je, da se neposredno ne vtika v delo teh organov. To zavezo pa takoj dam in se zanjo tudi borim.
Omenili ste, da bi bila glede koalicije vaša prva izbira sodelovanje s SD in Zares. Zakaj potem včasih v javnosti nastaja vtis, da ste si te tri stranke ena drugi večji konkurent kakor pa vladne stranke?
Se vam zdi? Sama se spomnim predvsem zadnjih skupnih nastopov vseh treh strank. Spomnim se izjemno učinkovite akcije, ki smo jo imeli v zvezi z vsiljenim pokrajinskim referendumom. Tukaj smo nastopili skupaj in smo zelo jasno povedali, kdo volivce vleče za nos, zakaj referendum ne bo nič prinesel, zakaj ne bo razčistil nobenih strokovnih vprašanj. Poglejte, kakšen je bil rezultat tega referenduma! Kadar je treba, kadar so tehtni vsebinski razlogi, znamo stopiti skupaj in znamo skupno opozarjati na napake te vlade. In to smo delali tudi v preteklosti.
Rekel bi, da so opozicijske stranke tokrat v predvolilnem času kljub vsemu bolj mile do vladajoče strani, kakor je bila pred štirimi leti takratna opozicija. Ali ne znate biti bolj kritični ali morda nimate pravega razloga?
Ali greva še enkrat skozi moje odgovore na vaša vprašanja? (smeh) Se vam zdi, da nismo dovolj kritični? Da ne znamo biti? Ne bi rekla. Odkar smo v opoziciji, smo dosledno opozicijska stranka in smo gotovo najbolj kritični od vseh. Poleg tega nismo stopili v nobene pakte s to vlado, v nobene sporazume, razvojne ali drugačne. Smo zelo odprti kritiki dela te vlade in naša kritičnost prispeva k temu, da je tudi ostala opozicija bolj kritična. Mi znamo biti kritični. To kaže vsako naše dejanje, vsak naš nastop.
Omenili ste pokrajinski referendum. V nasprotju z vašimi ugotovitvami vlada vztraja, da so njegovi rezultati jasni, in bo nadaljevala projekt ustanavljanja pokrajin. Tudi zdaj, v počitniških dneh pred volitvami. Se vam zdi, da je v tem času sploh možno ustanoviti pokrajine? Jih bo možno po volitvah?
S svojim ravnanjem vlada jasno kaže, da je pripravljena iti tudi z glavo skozi zid, samo da bi dosegla svoje kratkotrajne populistične uspehe. Rezultat tega referenduma, volja ljudstva je bila zelo jasna. Devetdeset odstotkov ljudi je ostalo doma. In to, da vlada še vedno sili s konceptom, ki ni domišljen, ki niti ni dobil jasne potrditve ljudi – kar si je oblast seveda želela, pa se ni zgodilo –, je res skrajno neodgovorno in nestrokovno. Zato bom svojim kolegom poslancem priporočila, da glasujejo proti takšni zakonodaji. Upam, da ta zakonodaja ne bo sprejeta s preglasovanjem ali morda celo na podlagi tega, da so nekateri ljudje že odšli na dopuste in se bo na ta račun iskalo pravo večino v parlamentu. To pa bi bilo res narobe. Gre za preveč pomemben projekt, ki bo na dolgi rok spremenil videz in funkcioniranje celotne države. To bi bila še zadnja pika na i v ravnanju vladajoče koalicije, ki dokazuje, da tej vladi res ne gre za razvoj Slovenije in ne za dolgoročno blaginjo, ampak ji gre samo za doseganje njenih malih parcialnih interesov.
Boste vi osebno kandidirali na volitvah?
Bom.
Že veste, v katerem volilnem okraju?
Kandidirala bom v Ljubljani. O tem, v katerem od ljubljanskih okrajev natančno, pa se v stranki še nismo odločili.
Iz Delove Sobotne priloge (12.07.2008)
