Tiskane izdaje
Javnomnenjske ankete vam zadnje čase ne kažejo najbolje, pravzaprav vas uvrščajo na rob parlamentarnega praga. Kaj pričakujete? Verjamete anketam?
V določeni meri zagotovo verjamemo javnomnenjskim anketam, ampak jih primerjamo tudi z anketami izpred štirih in osmih let. Vemo za nekatere zakonitosti, da se nekateri volivci manj radi izjasnjujejo o tem, katero stranko bodo volili. Poleg tega se v teh anketah niti ne pojavlja predvolilna koalicija, ki smo jo sklenili s stranko mladih.
Naši cilji za jesen ostajajo enaki, kakor smo jih postavili na kongresu, in tudi moji osebni cilji so enaki. Pričakujem boljši rezultat, kakor ga je imela stranka na zadnjih državnozborskih volitvah. V nasprotnem bom prevzel odgovornost in ponudil organom stranke odstop. Prepričan sem, da mi to ne bo treba. Kandidiral bom v mestnem volilnem okraju v Celju, pravzaprav v obeh okrajih. Doslej stranka še ni imela poslanca, ki bi prišel iz mestnega okraja. Če ne bom izvoljen za poslanca, ni več možnosti, da bi stranko vodil še naprej do naslednjega kongresa. Tako da so vložki veliki, ampak jaz verjamem v zastavljeni projekt, v zastavljene cilje in v tem trenutku pač delamo na tem, da jih dosežemo.
Ampak zadnje ankete vam kažejo manj kakor tri odstotke …
Ja, dobro, v tem trenutku je v Sloveniji vse skupaj videti zgolj kot spopad dveh za premierski položaj. Upam, da bodo volivci, ko bodo glasovali, vendarle imeli pred očmi predvsem to, da se voli člane parlamenta in da ti potem šele odločijo, kdo bo premier. In da je zakonodajna veja oblasti pomembna za demokratično državo, da ni pomembno zgolj to, kdo bo predsednik vlade in ministri, ampak da je enako ali pa morebiti še bolj pomembno, kdo bo sprejemal zakone, ki jih mora vlada izvrševati.
Na prejšnjih volitvah ste dobili 6,82 odstotka, to je sedem poslancev. Na lokalni ravni ste bistveno bolj uspešni. Zakaj po vašem mnenju rezultati lokalnih volitev ne odsevajo tudi na državni ravni?
No, ampak na zadnjih lokalnih volitvah smo bili bistveno bolj uspešni kakor na prejšnjih, in to pač kaže na neko organsko rast stranke, ki veliko časa in energije posveča delu na terenu. Imamo več kakor 200 občinskih odborov, bili smo, po moji presoji, nesporni zmagovalci zadnjih lokalnih volitev, in to je kakovost stranke, ki ima celo vrsto izkušenih politikov, ki delujejo na lokalnem nivoju in svoje občine večinoma zelo uspešno vodijo. Občine, ki veljajo v Sloveniji za najbolj dinamične, ki znajo reševati svoje probleme, v veliki večini vodijo župani SLS. To je tudi ta kapital, ki ga želimo letos na državnozborskih volitvah aktivirati – unovčiti ugled teh ljudi, ki so se dokazali v svojem okolju in so dokazali, da imajo osebne lastnosti, ki jih slovenska politika potrebuje.
Normalna pot v karieri politikov evropskih demokracij je, da pričnejo na lokalnem nivoju, se tam dokažejo in šele potem prestopijo prag iz lokalne na državno raven. Tako da pridejo tja zgolj preizkušeni politiki, z znanjem in ugledom v svojem okolju. V SLS je nenapisano pravilo, da ljudje kandidirajo v glavnem v svojem domačem okolju, kajti če tam nimaš primernega ugleda, da si izvoljen, potem je nekaj že hudo narobe.
Nekako se zdi, da so se od novembra, ko ste prevzeli vodenje stranke, odnosi v koaliciji, konkretneje med SLS in največjo vladno stranko, nekako zaostrili. Denimo pri vprašanjih Triglava, Telekoma …
Tudi jaz sem imel včasih takšen občutek. Pa ne toliko, da so se zaostrili, kakor da so ti odnosi praktično brez komunikacije, ki bi jo pričakoval kot predsednik stranke, ki sodeluje v koaliciji, predvsem glede usklajevanja nekaterih pomembnih vprašanj. Ampak sem bil vedno konstruktiven. Naši predlogi glede Triglava in Telekoma pa pomisleki glede enotirnega sistema v Petrolu in še česa so se kasneje izkazali za upravičene. Mislim, da so bile vse rešitve, ki jih je stranka v času, odkar sem prevzel predsedovanje, predlagala koaliciji, konstruktivne. Treba je biti iskren in korekten do vodstva stranke – to niso zgolj moje odločitve, ampak odločitve vodstva stranke. SLS ni bila nikoli avtoritarna stranka zgolj enega človeka, ampak z visoko stopnjo notranje demokracije. Meni je to bilo ves čas všeč, vseh teh dvanajst let, kar sem član, in to spoštujem, negujem in poskušam čim bolj ohraniti.
Večkrat ste izrazili razočaranje nad komunikacijo v koaliciji. Premier Janša se je nekoč odzval, da je to pravzaprav vaš problem, ker je bil prej predsednik SLS v vladi in se je normalno komuniciralo, zdaj pa ni.
Tega niti ne vidim kot problem, ampak sem na to gledal kot eno od možnosti, da pač vsi partnerji koalicije čim bolje funkcionirajo. Kar zadeva vlogo predsednika posamezne koalicijske partnerice, mislim, da to ne more biti stvar koalicije, ampak je to avtonomna stvar vsake stranke. In v SLS smo se tako, kakor smo se, odločili legalno in legitimno na zadnjem kongresu. Tudi kar zadeva delovanje stranke, mi nismo v nobenem primeru zapletali odnosov znotraj koalicije, zato sem podpredsednika Janeza Podobnika pooblastil za tisto redno komunikacijo, ki lahko poteka pred sejami vlade. Enako ima vsa pooblastila, ki jih je imel prej, tudi vodja poslanske skupine Jakob Presečnik. Verjetno pa vsi malo pogrešamo sestanke ali pa pogovore, ki jih predvideva tudi koalicijska pogodba, med predsedniki strank. Ampak vodilni partner koalicije očitno za to ni čutil potrebe. Drugače pa jaz tega ne vidim kot problem, ampak zgolj zamujeno priložnost.
Ali sta se vidva s premierom kdaj, odkar ste predsednik SLS, srečala na štiri oči?
Nikoli. Tudi prej samo enkrat, na kosilu ob obisku vlade v celjski regiji julija lani.
Ko se je prvič pojavila afera »čista lopata«, ste dejali, da se hkrati napada vaša stranka …
V veliki meri se je to poskušalo, vsaj človek je dobil takšen vtis, če je spremljal medije. Afera »čista lopata« se je izkazala bolj za problem korupcije v državni in paradržavni upravi kakor pa problem v gradbeništvu. Vsaj jaz jo tako vidim, seveda pa vsi čakamo, kakšen bo epilog. Tega pa verjetno še kar nekaj časa ne bo. Načeloma sem vedno skeptičen do takšnih akcij, ki jih spremljajo televizijske kamere. Človek se ne more znebiti občutka, da je vse skupaj namenjeno nečemu drugemu, ne pa tistemu primarnemu cilju, pregonu storilcev kaznivih dejanj.
Čemu drugemu?
Šovu, dokazovanju neke moči. Mogoče včasih tudi zastraševanju. V preteklosti se ne spomnim ali pa zelo redkokdaj, da bi delo policije spremljale televizijske kamere. Tega v Sloveniji nismo bili navajeni in mislim, da tudi v tujini ni takšna praksa.
Bili ste precej kritični ob zadnjih dveh aretacijah glede Zidarja in Penka. Nekako ste pozvali Barbaro Brezigar in Aleksandra Jevška …
Ne, povedal sem, da tisto, kar je prišlo v javnost in kar danes vemo, kaže na neko diletantsko delo tistih, ki so bili v tem dogodku vpleteni. In v takem primeru se seveda vedno postavi vprašanje objektivne odgovornosti tistih, ki vodijo te organe. Podobno kakor je minister Janez Božič odstopil zaradi nesreč na avtocesti in pri železniškem prehodu. Mislim, da je to v razviti demokraciji pač demokratični standard, ki zahteva razmislek. Dobro se spominjam, ko je pred več kakor desetimi leti strmoglavilo letalo japonske nacionalne družbe in je takratni japonski minister, ki zagotovo ni imel nič pri nesreči, odstopil. To so pač standardi evropskih in svetovnih demokracij in nisem pozival obeh, ampak sem rekel, da je morebiti čas za premislek. To se mora v prvi vrsti vendarle vsak sam vprašati in se odločiti o tem, ali čuti kako objektivno odgovornost.
O zadevi sta se izrekala tudi ministra Šturm in Mate.
Moram reči, da sem bil še dodatno negativno presenečen glede kasnejših komentarjev, ki jih je dajal minister Mate in tudi minister Šturm. Tega nisem pričakoval in je vse skupaj dalo samo še slabšo sliko na celotno dogajanje. Govoriti o tem, da je postopek končan, je ali nepoznavanje postopkovnih pravil ali pa mogoče kdo kaj več ve od nas navadnih državljanov. Morebiti sta pa policija in tožilstvo res končala postopke v tej zadevi brez ovadbe ali kakšnega drugega akta. Vendar mislim, da ni primerno, da notranji minister komentira takšne akcije.
Vendar je potem premier zagovarjal ministra Mateja.
Ste pričakovali, da bo drugače? Saj premier mora zagovarjati svoje ministrstvo, ministri so del vladne ekipe, ki jo vodi premier. Očitno je tudi predsednik vlade dobil take informacije, češ da so postopki končani in da se lahko zadevo komentira.
Ali podpirate stavko sodnikov?
Da, to sem javno tudi povedal. Mogoče malce bolj poznam in imam drugačen vpogled od preostalih predsednikov političnih strank, saj sem nekaj časa delal na ministrstvu za pravosodje kot državni sekretar in sem tam pokrival sektor sodne logistike.
Če je sodna veja oblasti res tretja veja oblasti, samostojna in neodvisna – upam, da še vedno je, za to bi morali skrbeti vsi, vsak trenutek našega političnega delovanja –, potem je prav, da se plače nosilcev te oblasti vendarle uredijo drugače kakor plače drugih javnih uslužbencev. Sicer se ne strinjam, da bi morale biti enake poslanskim ali ministrskim, vendar nekako primerljive. Plača je eden od dejavnikov, ki je pri človeku pomemben, da se odloči za neko delo, in če bodo sodniki slabo plačani, se bodo pač odločali za drugo delo. Cilj pravne države pa bi moral biti ravno v tem, da se najboljši pravniki odločajo za sodniške funkcije.
Se vam zdi potrebna uvedba konkurenčne klavzule za odvetnike in tožilce?
»Lex Penko« se mi zdi nepotreben, saj ima že kodeks odvetniške etike mnoge določbe, kdaj odvetnik ne more in ne sme zastopati stranke. Za pravno državo je najbolj pomembno, da sodniki, tožilci in odvetniki opravljajo svoj poklic v skladu s svojo poklicno etiko in čim bolj strokovno. In še nekaj: zakaj konkurenčna klavzula ne velja, če gre tožilec med sodnike ali pa odvetnik med sodnike in tožilce? Kaj pa državni pravobranilci? Kaj pa strokovni sodelavci, ki tudi opravljajo mnoga procesna opravila?
Se strinjate z ocenami, da je bila nizka udeležba na pokrajinskem referendumu pravzaprav bojkot?
Ne, to ni bil bojkot. Verjetno je bilo več razlogov, vsak jih seveda interpretira drugače. Mogoče so ljudje razmišljali tudi v tem smislu, da politiki premalokrat poslušamo njihovo mnenje, njihov glas. Čeprav je treba vedeti, da tudi tisti, ki se odloči, da ne bo šel na volitve ali referendum, se na neki način odloči in prepusti odločitev drugim, ki gredo. Meni se zdi zanimiva rešitev nekaterih držav, mislim, da ima Belgija takšno rešitev, kjer je udeležba na volitvah obvezna. In tisti, ki ne gredo, plačajo kazen. Upam, da bo udeležba na jesenskih volitvah bistveno večja.
Bi vi to obvezo uvedli tudi pri nas?
Ne, bolj zagovarjam to drugo tezo, da se tudi tisti, ki ne gredo, odločijo in prepustijo odločitev drugim. Bi pa verjetno bil v Sloveniji že čas za razmislek tudi o volilnem sistemu, ki je proporcionalen in ga je SLS ves čas tudi zagovarjala. Vendarle bi mogoče razmislili, ali ne bi bil boljši kakšen kombiniran, proporcionalno-večinski sistem, kjer bi ljudje imeli vendarle več vpliva na to, kdo bo izvoljen v parlament, konkretno katera oseba. S tem bi malce prerezali peruti t. i. »liderstvu«, ki se pojavlja v Sloveniji in po moji oceni ni dobro. Ljudje enačijo stranko zgolj z eno osebo, z enim vodjem. Večina strank, SLS zagotovo, je dosti širši krog ljudi, ki so mogoče javno manj izpostavljeni, ampak aktivno sodelujejo pri sprejemanju odločitev.
Vaši so ministri za lokalno samoupravo, promet in okolje. Vsi trije so bili zadnje čase precej na udaru.
Tudi jaz sem imel tak občutek, čeprav vsi trije odlično opravljajo svoje delo. Minister Podobnik je bil verjetno najboljši in najbolj obremenjen minister med predsedovanjem Slovenije EU. Minister Žerjav se je v tem relativno kratkem času, ko ni imel na voljo sto dni, izkazal za izredno operativnega človeka in osebo, za katero si iskreno želim, da ostane v politiki. Enako minister Žagar, ki je bil prej dolga leta župan v Slovenski Bistrici, je opravil izjemno delo v projektu priprave pokrajinske zakonodaje. Ne gre pozabiti, da praktično že 14 let potekajo diskusije o pokrajinah, številu, velikosti, o njihovi pristojnosti in da je minister Žagar s svojo ekipo vendarle projekt pripeljal do nekega konca. Človek bi prej pričakoval pohvalo tem ministrom kakor grajo. Ampak zdaj smo v predvolilnem času, ki ni čisto objektiven, včasih tudi iracionalen. In takšnih ali drugačnih kritik, ne samo naših ministrov, bo verjetno še več.
Ali vas moti, da se, brž ko nanese beseda na tajkune, omenja vašega brata in da se potem nekaj o tem vpraša vas?
To me je mogoče še nekaj časa motilo. Me pa moti, da nekateri mediji, recimo elektronski, zlorabljajo posnetke z našega kongresa, in kadarkoli je govor o korupciji, kriminalu ali pa tajkunih, predvajajo posnetke s kongresa. SLS nima s tajkuni in s kriminalom ali pa s korupcijo ničesar! To sem že večkrat poudaril! Nas ni bilo zraven takrat, ko se je prodajalo orožje v prvih časih samostojne države. Ni nas bilo zraven sedaj, ko se je kupovalo orožje, ali pa tudi v preteklosti, ko se je kaj kupovalo v Izraelu. Mi si štejemo za veliko zaslugo, da se elektrarna na spodnji Savi gradi s slovenskim kapitalom, s slovensko koncesijo. To smo dosegli že v tistem mandatu vlade 1996–2000; da se je Triglav olastninil tako, kakor se je, v nasprotju z načrti nekaterih. Štejemo si kot del zaslug tudi to, da je Telekom še vedno v slovenski lasti, pa še bi lahko našteval.
Nikjer v zgodbah tranzicije in korupcije med javnimi uslužbenci nas ni. Je pa zanimivo, da so nam vedno pred kakšnimi volitvami lepili neke etikete, od virmanskih afer in ne vem kakšnih še, za katere se je pozneje izkazalo, da ni iz njih nič, ampak škoda, ki je bila narejena, je bila nepopravljiva. Včasih se tudi sam sprašujem, zakaj smo komu tak trn v peti in kaj smo slabega v teh letih demokracije v Sloveniji naredili, sploh če upoštevamo, da je bila SLS prva lastovka te pomladi; 12. maja 1988 so ustanovni člani te stranke izkazali svoj državljanski pogum. Treba se je vendarle malce miselno preseliti v tiste čase, ki so bili pred afero JBTZ. Potrebno je bilo veliko osebnega poguma, tudi vizionarstva in odločnosti.
Ali vam v stranki postavljajo veliko vprašanj zaradi vaših družinskih vezi?
Ne, mi smo v stranki te stvari že zdavnaj razčistili. Ne jezi pa samo mene, verjetno še koga drugega, ampak veste, včasih, če si jezen na kakšno stvar, je to razlog, da te še dodatno motivira k boljšemu delu in pri nas imajo takšne obtožbe ravno takšen učinek. Kakšne sem nazadnje še vesel. V stranki se zelo dobro poznamo, smo stranka, ki ima veliko stikov. Mislim, da smo edini, ki imamo glavni odbor z več kot 240 ljudmi. Dolga leta se že poznamo, čeprav vedno prihajajo tudi novi ljudje.
Kar zadeva družinske vezi, so v SLS vrednota, mi spoštujemo družino, in moram reči, da tudi jaz veliko dam na to. Imam dva brata, ki imata vsak svojo družino. Jaz imam svojo družino. Živim sicer v isti stanovanjski hiši z našo mamo, ampak imamo dobre odnose in smo na neki način tudi čustveno povezani kot bratje, čeprav dela v službenem času vsak svojo stvar in se v ničemer ne prepleta. Nekaj časa se je govorilo: eden obvladuje medije, čeprav je najstarejši brat direktor v lokalnem mediju, drugi gospodarstvo, tretji pa politiko. Pravzaprav sem prvi prestopil prag zasebnosti z vstopom v politiko leta 1996 z nastopom funkcije državnega sekretarja. Tu ni nobenega skritega načrta zadaj, kako si bomo razdelili vplivna področja. Moram pa reči, da sem vesel za oba brata, če sta uspešna in jima to iskreno privoščim. Kakor privoščim tudi vsem drugim, ki jim uspe, kjerkoli.
Ampak ko ste vi prevzeli SLS, je bilo slišati prav to, da je SLS stranka tajkunov.
Ja, v nekaterih medijih, ki nam niso naklonjeni, se je to pojavljalo. Ampak ti mediji, ki jih obvladuje ena politična stranka, po mojem nimajo cilja obveščati javnosti, ampak gre bolj za stvari, ki so podobne trgovskim letakom, ki pač oglašujejo neke ideje, neke poglede in ki na neki način, ne bom rekel onesnažujejo medijski prostor, ampak delajo zmedo na tem področju. Najbolj sem začuden, da takšni mediji obstajajo zlasti v predvolilnem času, mislim, da jih dve tretjini že po volitvah ne bo več. Čudi pa me tudi, da razna stanovska novinarska društva ne rečejo ničesar nad takšnim novinarstvom. Res, da se tam podpisujejo razni Janezi Novaki, Ivani Korošci ali kaj podobnega, se pravi anonimni avtorji, ampak novinarji so vedno bili občutljivi do kakršnihkoli posegov v njihovo avtonomijo, in mislim, da taki mediji škodijo ugledu poklica. Očitno v Sloveniji razumemo demokracijo zelo široko. Spomnim se še časov, ko so se recimo v predkazenskem postopku vendarle objavljale zgolj začetnice imen in priimkov. Danes oseba, ki je v nekem predkazenskem postopku, za to praktično izve iz medijev, prej kot bi ga o tem obvestila policija, to pa je neka deviacija postopka.
Kako komentirate domnevne grožnje vašemu bratu, da ga bodo aretirali?
Tega pol leta smo že marsikaj videli. Jaz Boška poznam že dolgo, praktično 48 let, in vem, da ni paničar, in vem, da ničesar ne govori na pamet. Predvsem bi moralo to skrbeti ne toliko njega, ki prvič, stoji za tistim, kar dela in ki je prepričan, da ni prestopil praga meje zakonitosti, kot nadzorne institucije države, da nekdo lahko zlorablja moč, oblast, svoje represivne organe, če je to res tako. Vendar počakajmo do jeseni in se pustimo presenetiti. Nekateri bolj črnogledi napovedujejo zelo dinamično poletje in jesen.
Pričakujete umazano kampanjo?
Upam, da se bomo v kampanji soočali predvsem z vsebinami in z različnimi pogledi na reševanje problemov, ki so pomembni za Slovenijo. Vse to dogajanje zadnji mesec je kar nekako potisnilo ob stran denimo vprašanje visoke inflacije, na katero nas še vedno opozarjajo strokovnjaki.
Pred volitvami pa pričakujem, da bo tudi veliko udarcev pod pasom, kot temu rečemo. Ampak v politiki smo tega navajeni in politiki to dosti laže prenesemo, je pa včasih hudo in neprijetno za družinske člane. Otrokom naložiš neki nahrbtnik, ki ga morajo nositi, in je včasih težko razlagati, da je v demokraciji pač tako, da te nekdo podpira, nekdo ne, nekdo te spoštuje, drugi te blati. Mislim, da bi bilo bolj narobe, če bi vsi v en glas hvalili enega. To bi pa res bila retro poteza.
Vsi vaši člani niso bili ravno zelo navdušeni nad skupnim nastopom s SMS?
To je izraz notranje demokracije stranke in tisti pomisleki v fazi dogovarjanj so bili zelo pozitivni. Tudi kakšni skepticizmi so vedno dobrodošli zato, da stvar bolj pretehtaš in se tudi čim bolj natančno dogovoriš. To je dobro za kasnejšo zvezo, da se že pred poroko ali pa recimo temu zaroko, ker vendarle ne gre za združevanje obeh strank, dokaj natančno dogovori podrobnosti. Ker je bistveno teže te probleme reševati kasneje. Mislim pa, da so tudi tisti, ki so bili skeptični ali pa niso bili za, v tem času, ko se srečujemo s politiki iz vrst SMS, spremenili mnenje. Prijetno sem presenečen nad to izkušnjo in upam, da bomo tudi 21. septembra zvečer ali pa recimo 22. septembra zadovoljni, da smo se tako odločili. Eni in drugi.
Vam je uspela urbanizacija stranke, ki ste jo napovedali, ko ste postali predsednik?
Nisem napovedoval urbanizacije, ampak predvsem posodobitev stranke, tudi njenega programa. SLS so velikokrat lepili etiketo, češ da je stranka podeželja, da ima župane v majhnih občinah in tako naprej. Če pogledate realnost, smo stranka, ki ima največ županov slovenskih mest. Ne govorim samo o mestnih občinah, ampak tudi drugih mestih in jaz nikoli nisem ločil politike na urbano in ruralno, ker urbano in ruralno obstajata v naših glavah. Sicer je pa danes živeti na slovenskem podeželju velika prednost.
Karl Erjavec je v intervjuju pred nekaj tedni dejal, da je nekaj vaših članov prestopilo k DeSUS, potem ko ste vi prevzeli stranko.
Ne vem, mogoče misli na sebe (smeh). Karl Erjavec včasih reče kaj takega, kar je težko preveriti, ampak jaz pa moram reči, da v stranki nismo opazili, da bi članstvo izstopalo, zlasti po kongresu se je zelo veliko ljudi na novo včlanilo. Nekateri ljudje res gredo iz ene v drugo stranko, celo izpostavljeni vodstveni člani, tudi to ni nič neobičajnega. Da bi pa kdo šel ravno v DeSUS, pa skorajda malce težko verjamem. Imamo zelo močno in aktivno upokojensko zvezo, ki dobro deluje.
V teh osmih mesecih nisem dobil praktično nobenega pisma kakega člana, ki bi protestno izstopili zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Članstvo SLS je precej trdno in mi smo že marsikakšno nevihto skupaj doživeli, pa bomo tudi tale vetrček, ki piha zadnje mesece.
Nekateri so draginjske dodatke, brezplačne vrtce, vinjete označili za predvolilne bonbončke. Tudi vi …
Ja, zanimivo, kako so nekateri veseli, sploh Karl Erjavec, nad tem, da je uspelo njemu, čeprav je odločitev vlade, izposlovati draginjski dodatek za upokojence. Opozoril bi, da bi se najprej morali vprašati, kakšna je politika na pokojninskem področju, da upokojenci potrebujejo draginjski dodatek za normalno preživetje. Ko se je odločalo o draginjskem dodatku, pa smo pozabili na tiste, ki delajo in imajo plače med 400 in 500 evri, s tem pa morajo preživljati še družino. Mislim, da je to nepravično in bi morali, če smo se že odločali o draginjskem dodatku, potem vsem, ki imajo prejemke recimo nižje od 500 evrov, uvrstiti v kategorijo prejemnikov draginjskega dodatka. Denar za to se ne vzame nekje v bruseljski blagajni, ampak gre iz davkov, ki jih plačujemo državljani, in tu ta rešitev ni pravična. Predvsem bi se pa morali vprašati, kakšna politika drži krmilo v rokah, da te kategorije sploh morajo dobiti draginjski dodatek, da preživijo. In to so neke vrste predvolilni bonboni, ker je tudi čas izplačil datiran na predvolilni čas. Cilj resne desnosredinske politike bi moral biti skrb za to, da bo država ustvarila takšne makroekonomske razmere, da si bodo ljudje z lastnim delom in znanjem sami zaslužili za človeka dostojno življenje in jim ne bo treba subvencionirati malice v šoli in drugega. S tem postavljamo praktično pol državljanov v kategorijo prejemnikov socialnih transferjev. To ne nazadnje niti ni dobro za samozavest posameznika, češ, delam, kakor se reče, kot črna živina od jutra do večera, pa mi ne uspe zaslužiti toliko, da bi preživel sebe in družino, in moram dobiti še nekaj od države. Mislim, da je prav, da se zavedamo, da nič na tem svetu ni zastonj. In včasih v prispodobi pravijo, da je najdražje brezplačno kosilo.
Ampak vi ste v tej vladi …
Žal pa imamo zelo malo besede. Nisem rekel, da je bilo v tej vladi čisto vse odlično narejeno. Veliko dobrega pa.
Si želite še štiri leta v koaliciji?
Ali bomo v koaliciji ali opoziciji, bomo v SLS razmišljali po volitvah. To je odvisno od več dejavnikov: najprej, kdo bo relativni zmagovalec volitev, koga bo povabil v koalicijo, kakšen povolilni program bo predlagal. Kakšno odločitev bo sprejela stranka po volitvah, je odvisno tudi od tega, ali bo sodila v krog zmagovalk ali poraženk. In če bo stranka imela slabši rezultat kakor pred štirimi leti, bo sodila v krog poraženk. Po mojem v takem primeru, ne samo SLS, ampak nobena stranka nima legitimitete iti v koalicijo. Glede na značaj stranke – mi smo bolj konstruktivni in primerni za neko koalicijsko vlogo, kjer vendarle bolj gradiš kakor v opoziciji, kjer poskušaš rušiti poteze koalicije – si želim, da bi stranka tudi po teh volitvah bila vladna stranka. Mislim, da bi bilo to dobro za Slovenijo, mi smo v teh dvanajstih letih, kar smo praktično vladna stranka, aktivno sodelovali pri mnogih pomembnih odločitvah.
Iz Delove Sobotne priloge (26. 07.2008)
