»V slovenski politiki je preveč prostitutk«

Pol leta pred volitvami ste se odločili ustanoviti lastno politično stranko. Ali danes ocenjujete, da je bilo to tvegano dejanje? Imate upanje za preboj v parlament?

Zadovoljen sem, da se je to zgodilo. Verjamem, da je vsako dobro delo nagrajeno. Še zmeraj verjamem in iskreno upam, da bom lahko tudi v prihodnje zaupal v ljudi. Ne verjamem pa, da bo na letošnjih volitvah in tudi v prihodnje nagrajena cenena kampanja forme, obrazov na jumbo plakatih. Danes imamo v parlamentu kar nekaj strank, ki so vse skupaj postavile za en piškav oreh poslanskih vprašanj in pobud. Imamo pa tudi poslansko skupino Lipo, ki jih je postavila več kakor 500. Zakaj to izpostavljam? To je tisti element poslanskega dela, na katerega ima največji vpliv posameznik, državljani. Zato ne vidim nobene bojazni, da delo ne bi bilo nagrajeno. Verjamemo, da lahko skozi svoje delo naredimo premik naprej, ki ne bo vplival samo na priljubljenost Lipe, temveč tudi na način razmišljanja, da politiki le niso vsi enaki, da politiki niso vsi označeni, v preprostem jeziku, za prostitutke. V slovenski politiki je preveč prostitutk, mnogo, mnogo preveč. Upam si reči, da znajo redki državljani našteti več kakor deset poslancev državnega zbora, a to ni napaka ljudi. To je napaka poslancev, ki, prvič, nočejo govoriti, drugič pa, nočejo prebrati gradiva, in kadar govorijo, berejo zapisane misli nekoga drugega in jih deklarirajo kot svoje lastne.

Je med temi desetimi poslanci, ki naj bi jih ljudje po vašem znali našteti, tudi kakšen poslanec Lipe?

Upam, da smo vsi trije. V parlament bi radi spravili posameznike, ki se bodo zavedali, da biti poslanec ne pomeni izključno jemati pravice iz naslova poslanske funkcije, ampak da jemljejo to kot čast in dolžnost, aktivnost, ki jo ima človek rad.

Da ste šli na svoje, je bil razlog, da je bilo stanje v SNS nevzdržno?

Napako smo storili, da smo tako dolgo poskušali vztrajati in da smo nekako naivno verjeli v možnost sprememb. Po mojem mnenju je predsednik vlade, ki je vse do tedaj – in še zdaj je tako – izkoriščal SNS, da ga je vedno podprl, kadar si je vladajoča politika to zaželela, tudi za ceno lastnega ponosa in programa, ki pa v omenjeni stranki nič ne šteje. Izhajam iz zelo klasične opredelitve opozicije; po mojem je njena naloga, da opozarja, izpostavlja in predlaga nove stvari, ne pa da je vladni servis oziroma vladni »potrčko«. Z vsem prezirom pa je treba reči ne materialnemu trgovanju s poslanskimi glasovi, bojim pa se, da bo največji trgovec 21. septembra celo nagrajen.

Pravite, da se je to dogajalo?

Dogaja se!

Ampak, ali tudi vam? Saj ste bili tudi vi član nacionalne stranke?

Kakor veste, se nekateri politiki kitijo in hvalijo s tako imenovano vsebino one man banda. Tako je bilo in tako bo še naprej. Žalostno, a resnično.

Stranka, ki ste ji prej pripadali, je precej nestrpna do manjšin, do drugačnih od sebe, do homoseksualcev, Romov, Neslovencev oziroma vsaj izraža takšna stališča. Kakšen je odnos Lipe do teh skupin?

Vse do letošnje pomladi se je v slovenski politiki minimalizirala vloga socialnih stisk posameznika in v tem času so ti posamezniki prešli že v velik družbeni sloj. Za vsakega politika je laže in verjetno tudi prijetneje, če govori samo pozitivne stvari, kot so statistični kazalci, gospodarska rast, BDP, statistika izvoza in uvoza, da je vse to 'uaaau' za Slovenijo. S tem se prodajajo neke sanje, ampak to ni in ne sme biti naloga politikov! Naloga politikov je, da rešujejo stanje danes, da vzpostavljajo sistem boljšega danes in jutri. Kar zadeva odnos do ljudi, se bojim, da marsikje nastopa izkoriščanje pozitivne diskriminacije, da pač določena skupina ljudi izhaja iz tega, da bo s svojo potencirano drugačnostjo pridobila neko dodano vrednost. V osnovi pa pravim, da bi morali biti vsi zavezani enakim pravicam in enakim obveznostim. Če velja zakon za enega, mora brez dvoma veljati za vse druge.

Še vedno mi niste ravno odgovorili na vprašanje glede vašega odnosa do omenjenih?

V program Lipe smo napisali, da smo stranka ljudi. Če izhajam iz tega, tudi mislim, da sem vam odgovoril, ko sem rekel, da se najdejo skupine ljudi, mogoče posamezniki, ki poskušajo izkoriščati pozitivno diskriminacijo, kar pomeni, da hočejo biti nagrajeni za svojo drugačnost. Že dolgo sem v zakonodajnem postopku, v parlamentu, in zdaj vem, ko pridejo posamezne skupine ljudi, na podlagi interesa, spola, starosti, izobrazbe, kaj je njihov interes; ali je to samopromocija ali pa je njihov cilj resnično poseči v zakonsko materijo. Tu moram izpostaviti zakon o duševnem zdravju. Vas ta del zanima?

Povejte.

To je zgodba, ki je 15 let ležala v omari ministrstva, pozneje pa so svojci oseb z duševnim zdravjem zlobirali v pozitivni smeri ne le mene, ampak tolikšen del poslancev, da se je zadeva začela premikati. Prepričan sem, da bo zdaj ta zakon sprejet.

Bom še enkrat vprašala – kakšno je danes vaše stališče do manjšinskih skupin v Sloveniji, kot so homoseksualci, Romi, Neslovenci?

Mislim, da delamo napako, če jih enačimo in vse skupaj mečemo v isti koš. Glede pripadnikov romske skupnosti moram povedati, da je tudi med našimi člani mnogo pripadnikov romske skupnosti. Nekateri hočejo, da jih imenujemo Romi, drugi Cigani, nekateri Sinti. Morali bi imeti enake obveznosti in pravice, kakor jih imajo drugi državljani. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se cela skupnost kriminalizira, pa nočem zdaj izpostavljati dogodkov iz Ambrusa na podlagi kriminalnih dejanj neke družine, in da so potem vsi v Sloveniji prikazani izjemno negativno. Kar zadeva homoseksualce oziroma homoseksualne pare, moje iskreno sožalje, zamujajo mnogo lepega, ampak sami so se tako odločili. Jaz z njimi nimam problemov, nikoli jih nisem imel.

Neslovenci?

Posamezniki, ki prihajajo v našo državo in nimajo slovenskega državljanstva, so tujci. Še vedno prevlada tisto primitivno gledanje, da so Neslovenci ljudje iz držav nekdanje SFRJ. Bili smo v skupni domovini in moramo biti na to ponosni, zgodovine ne smemo brisati. Zame so tujci vsi, ki nimajo našega državljanstva, in med njimi ne delam razlik, najsi bodo z našega severa, juga ali pa onkraj Atlantika. Že ničkolikokrat sem povedal, da je del ustave, ki govori o statusu poslancev manjšin, zapisan slabo. Bolje bi bilo, da bi bil element določitve število prebivalcev kake narodnosti v Sloveniji in seveda enakost ustavne ureditve druge države. Ne zdi se mi življenjsko, da številnejši narod v Sloveniji, kakršen so Srbi, nima zagotovljenih enakih pravic kakor manj številnejši Italijani ali Madžari. Druga opcija bi bila izbrisati to ustavno kategorijo in imeti v državnem zboru 90 poslancev, ki se pod enakimi pogoji podajo na volitve.

Kdo je poleg poslanske trojice vaš volilni adut? Na vašem ustanovitvenem zboru kakšnih velikih imen ni bilo opaziti. Koga ste pridobili v tem času?

Mogoče imamo nekonvencionalen pristop. Ne verjamem v politični uspeh na podlagi članov stranke, temveč v uspeh na podlagi zaupanja v stranko – poistoveteno s stališči, ki jih stranka zastopa. Verjamem, da dokler bomo vsak dan dobivali številne odmeve in imeli kontakte z ljudmi, ki prosijo, naj si prizadevamo za ureditev njihovega položaja in osebne stiske, mislim, da ni nobene bojazni za volitve. Bil pa je pogoj, ki smo ga dali vsem kandidatom – zahtevamo samo eno: da bomo čez štiri leta lahko rekli, da ga ljudje poznajo, da bomo vedeli, kaj je vsebina njegovega dela, da ne bo eden tistih, ko (moški) poslanec prebere na listu papirja: »Jaz pa sem mislila …«

Pa vendar, ali lahko izpostavite kakšno ime, s katerim odhajate na volitve?

Kandidacijske postopke smo odprli 15. aprila. Pred vami me je že nekaj ljudi to spraševalo, ampak ravno zaradi tega, ker hočemo drugo zgodbo, zgodbo načelnosti, kredibilnosti, čakamo, da naše kandidate potrdi predsedstvo. Če bi izpostavil enega kot zelo dobrega, pomeni, da bi preostale prikazal kot ne tako zelo dobre. Tega si ne morem privoščiti. Jaz sem evidentiran, nisem pa potrjen.

In prav tako vaša poslanska kolega.

Točno tako.

Kdo pa je, recimo, pisec, tvorec vašega programa?

Stranka smo ljudje! Naš program je program ljudi, naša prizadevanja in vizija pa je uspeh naše države. Izhajamo iz enakosti, da so javno zdravstvo, javno šolstvo, vprašanje zmožnosti materialnega preživetja skozi mesec, spoštovanje vrednot NOB, spoštovanje samega sebe ključne komponente, ki se jih ne sme minimizirati. Vladavina zadnjih štirih let pa odpira vrata le prijateljem kapitala in SDS, vrti se izključno okoli tega, da bo znanje dostopno tistemu, ki ima materialne možnosti, ne glede na njegove želje in spodobnosti dojemanja znanja. Naš progam ni nastal v kakšni posebni instituciji, univerzi ali kaj podobnega, kot izvleček diplomskih del ali prepisov diplomskih del, kar je praksa strankarskih rednih in volilnih programov. Naš program smo pisali ljudje, ki živimo danes in tu, ljudje, ki se srečujemo s težavami in imamo vizijo, energijo in željo po spremembah.

Veljate za skoraj hiperaktivno poslansko skupino, ki reagira tako rekoč na vsako potezo vladajočih, a tudi do opozicijskih strank niste milostni, pred kratkim ste jih celo okrcali, ker niso dali podpisa za izredno sejo.

Vedno smo na načelni, pošteni strani. Politiki v državnem zboru so vse prepogosto najprej politiki in šele potem ljudje. Mi pa nimamo nobenih problemov ali zadržkov, da zato, ker je nekdo v opoziciji, ne bi bil deležen popravkov ali pa graje, kadar se spreneveda. Osebno sem bil zelo razočaran, ko nismo dobili podpore poslancev v našem prizadevanju za obravnavo dveh naših zakonov [zakonov o socialnem varstvu in usklajevanju pokojnin z neto plačami]. Sprva so nam podporo odrekli celo v preostalih treh opozicijskih strankah – a je pozneje prišlo do spremembe. Časovnica tega mandata je tako zelo pomembna, ker v tem obdobju politiki gledajo, da bodo ustrezali ljudem. Zato je večja možnost, da bo paket socialne zakonodaje sprejet konec mandata kakor pa na začetku mandata.

Pravite, da na letošnjih volitvah ljudje ne bodo odločali samo med Pahorjem, ki se po vašem mnenju ne zna opredeliti do česarkoli, in Janšo, za katerega pravite, da ga zaznamuje militarizem. Kakšno alternativo ponujate vi?

Napaka je, če se poskuša v zadnjem času, letu dni ali letu in pol, prikazati kot edina alternativa človek, ki se je dve leti odločal, ali bo šel na predsedniške volitve, in se ni mogel odločiti. Mislim, da taka alternativa ne sme predstavljati edine alternative. To bi bilo slabo, saj gre samo še za en marketinški pristop kapitalsko močnejših strank. Mi ponujamo svoj program, verjamemo v načelnost, ki nakazuje razkorak od prejšnje stranke tako imenovanega one man banda in stranko Lipa. Marsikje smo slišali: »Joj, odločili ste se za tako tvegano potezo!« Ampak pred to odločitvijo je bil ponos. Ne glede na izid letošnjih volitev sem rekel, da bo izvolitev Lipe – o kateri ne dvomim – zmaga vseh ljudi, ki so bili toliko let zapostavljeni, izpuščeni iz statistike uspeha naše države.

Se poigravate z mislijo, koliko sedežev bi vam utegnilo pripasti?

Ne. A se res trudimo s kandidati, da izbiramo takšne, ki bodo v DZ govorili, ne glede na to, da velikokrat slišim: »Ti pa samo govorijo!« Moj odgovor njim: To je vendar naloga poslancev, da so od jutra do večera tu, da ne pridejo le zvečer na glasovanje, in še to zaradi zagotavljanja sklepčnosti. S prepričanjem rečem, da smo našli skupni imenovalec, to je željo po komunikaciji, ki izhaja iz deficita v prejšnjem obdobju, ko sem imel občutek, da zadošča, da je eden, ki je najpametnejši, dovolj – to je napaka. Z Barbaro Žgajner Tavš smo zapolnili vrzel, postala je daleč najbolj aktivna poslanka, po mojem je celo ona spodbudila razpravo o socialno zapostavljenih v naši državi. Končno smo se začeli pogovarjati o tem vprašanju! Dejstvo pa je, da se priljubljenost politike dela na istih štirih temah.

To so?

Odnos do RKC, odnos do zgodovine, v tem trenutku do tajkunov in odnosi s Hrvaško. Rad bi, da to ne bi bile štiri teme oziroma da to ne bi postali edina podlaga za odločitev posameznika na letošnjih volitvah.

Ali tudi vi menite, da je v tem trenutku za uspešnejši razvoj Slovenije potrebna sprememba oblasti, tako kakor to poudarja preostala opozicija?

Definitivno. Vem, da nas je politika Janeza Janše, lahko jo imenujemo tudi vladna politika, pripeljala do neupravičenega, bajnega bogatenja posameznih izbranih institucij, ki prodajajo vero ali pa se vzdržujejo na plečih državnih podjetij v obliki storitev, svetovanj. Ljudje bodo vse to bogatenje in njihovo davčno nedotakljivost, to je klientelizem in korupcijo, spoznali šele čez tri, štiri leta. Po drugi strani pa pravim, da tako zelo prisotne korupcije na podlagi strankarske pripadnosti, kakršni smo priča zdaj, v Sloveniji še ni bilo. Če bi se to še enkrat zgodilo, bi bila to, roko na srce, katastrofa za našo državo. Predsednik vlade kaže na dva, tri primere, za katere je celotna slovenska politika in vlada vedela leta 2005, 2006, vedeli so tudi mediji, gre za podjetja parkirišča. Danes govoriti in nastopati, češ jaz pa tega nisem vedel, kot to dela predsednik vlade, je navadna laž. Problem je v tem, da imamo dve časovni dimenziji – eno, kjer so zadeve že zaključene, in drugo, ki je zdajle v teku. Govorimo o 250 primerih Soda in Kada, ki so danes v prodaji. Politika o tem noče slišati, vsi hočejo izpostavljati samo tisti problem, ki se je že zgodil, kriminalizirati pretekle dogodke, čez štiri leta pa bodo vsi govorili o teh 250 primerih. Če bi predsednik vlade res hotel slediti svojim medijskim besedam, če bi hoteli zadevo ustaviti, bi samo podprli sklep, ki smo ga predlagali v Lipi, to je začasna prepoved prodaje državnega premoženja, vse dokler politika ne zagotovi razmer za transparentno in pošteno prodajo tega premoženja v obliki zakonskih določil. Temu predlogu so nasprotovali vsi, le zakaj?

Ne glede na to, bi bila povolilna koalicija s SDS mogoča?

Ne. To bi pomenilo prodajo samega sebe.

Menda kot župana cenite Bojana Šrota in Zorana Jankovića? Zakaj?

Tudi Borisa Popoviča, Franca Kanglerja, župana Bohinja Franca Kramarja. Vsako mesto, ki v nekem mandatu odpre gradbišče, pomeni, da se premika naprej. Najslabše je, če se ne odpirajo gradbišča, če se ne odpirajo trgovine, če se ne gradijo ceste. Če pa županu to uspe, mi je čisto vseeno, od kod prihaja, tudi iz NSi, ki je vsebinsko nimam rad, ali pa iz katerekoli druge stranke. Če župan doseže, da se odpirajo gradbišča, če ima sposobnost finančnega inženiringa, bom vsakemu priznal, da je dober župan.

Zakaj nimate radi NSi?

Saj ne, da je nimam rad, z nekaterimi poslanci se čisto dobro razumem, je pa res, da smo vsebinsko na tako zelo oddaljenih bregovih, da bi težko zgradili most. Osebno nisem privrženec RKC kot institucije, verjamem pa, da je vero treba spoštovati, toda ne institucije, ki je danes utelešena v RKC. Zaradi pogoltnosti.

Parlamentarni odbor za notranjo politiko je nedavno govoril o nedopustnih pritiskih medijev in strokovnjakov na delo policije in tožilstva. Kakšno je vaše stališče do tega?

Zdi se mi skrajno nedopustno in z ogorčenjem gledam na ravnanje ministra Mateja, ki upa v zadnjih dneh javno kriminalizirati prijateljstvo, sestankovanja in srečanja. Verjamem, da ima vsak slehernik v naši državi pravico, da se v okviru svojega časa sreča s komerkoli. Kriminalizirati dejavnost, češ da se nekdo pozna z nekom drugim, in to opredeliti kot element korupcije, to se mi zdi skrajno nedopustno. To pomeni, da smo se vrnili v tisti čas, ko je začela vladajoča politika ob pomoči vrhovnih kriminalistov nadzirati ne samo politikov – to ni ključni problem –, ampak tudi gospodarstvenike, kulturnike, novinarje, skratka zelo širok spekter ljudi, ki bi jih po moji oceni raje morali spodbujati k ustvarjanju nečesa novega. Mislim, da je način politike Janeza Janše popolnoma zgrešen.

Kako gledate na nedavno odločitev vrha koalicije, da nadaljuje projekt pokrajin?

Ne morem jih razumeti, zakaj to delajo. Ali hočejo s tem znižati volilno udeležbo na jesenskih volitvah ali hočejo s tem zapolniti medijski prostor, ki bo temu projektu vsekakor pripadal, in zmanjšati medijski prostor za tiste stvari, o katerih je res treba govoriti. Lipa je zagovornik majhnega števila pokrajin, verjamemo v potrebo po finančno avtonomnih pokrajinah. Če že želimo imeti pokrajine, morajo biti takšne, da bodo v prvi vrsti izpolnile kriterij financiranja iz naslova evropskih sredstev. Zakaj bi ustanavljali pokrajino, če ne bo imela ničesar novega? Nihče v tej državi se ni vprašal po novi, dodani vrednosti. Meni je čisto vseeno, ali grem opravek uredit na občino ali upravno enoto, zakaj bi moral imeti še tretjo stavbo – če v njej ne bo nečesa novega. Bojim se, da je vladni projekt le še ena administrativnopolitična »multiživka«, ki nas bo veliko stala. Ne verjamem niti v 210 slovenskih občin. Slovenija je preveč razdrobljena, vsaka vas, vsaka fara je svoja občina, župani postajajo odvisni, vsi po vrsti so v dolgovih. Zdi se, kakor da gre samo za to, da bo politika lahko parkirala svoje funkcionarje.

Bodo poslanci Lipe prisotni na izredni seji?

Definitivno bomo prisotni in svoje nestrinjanje z vladnim projektom pokrajin transparentno izkazali.

Glede na napovedano izredno sejo – kako gledate na tako aktiven zaključek mandata?

Vesel sem, da je aktiven zaključek. Bil bi zelo žalosten, če bi nehali delati konec maja. Poslanec mora opravljati svojo funkcijo do zadnjega dne mandata. Vesel sem, da se dela, s politiko živim.

Koliko časa preživite tukaj (v pisarni v državnem zboru)?

Bolj ali manj hodim domov samo spat.

Bili ste politik ekstremov oziroma bili ste v stranki, ki je bila nekoliko ekstremna. Ste takšni še danes?

SNS je stranka, ki je pač dolgo časa iskala svojo tržno nišo v različnih produktih – stranka je bila vedno top shop trgovina. Jaz sebe nisem imel nikoli za ekstrem, nisem ekstremist, rad pa imam odkrito besedo … Tudi to marsikoga moti. Pravijo, da politik postane zrel, ko se je sposoben iz preteklih napak tudi kaj naučiti. Moja šola je bila draga.

Iz Delove Sobotne priloge (19.07.2008)