Avtonomija sodstva pod Šturmom močno načeta

Ljubljana - Konec mandata pravosodnega ministra Lovra Šturma je brez dvoma zaznamovan z odpiranjem novih prostorov za pravosodne organe po vsej Sloveniji. V zadnjem času skorajda ni bilo dneva, da minister ne bi odprl novih prostorov tega in tega okrajnega sodišča, tega in tega okrožnega sodišča, tega in tega višjega sodišča, vrhovnega državnega tožilstva, sodnega sveta ... In tudi največji kritiki njegovega štiriletnega dela mu priznavajo, da je pri reševanju prostorskih težav v tem mandatu naredil toliko kot noben minister pred njim. Na uresničitev sicer čaka še največji projekt, to je nova sodna stavba v Ljubljani, pa tudi tu se stvari že premikajo.

Drugače pa je, ko se s tehničnega dela preselimo na vsebinskega. Lovro Šturm je mandat zastavil zelo ambiciozno, saj je s projektom Lukenda napovedal odpravo sodnih zaostankov do konca leta 2010. Odprava pravzaprav pomeni, da bi se do tega leta številka 300.000 nerešenih zadev prepolovila. Sodni vrh je projekt označil za uresničljiv. Toda po tem se je zgodila cela vrsta stvari, zaradi katerih so postali dvomi o tem čedalje bolj utemeljeni. Minister se je namreč kot po tekočem traku lotil cele vrste zakonskih posegov, ki jih lahko strnemo v trditev, da so prizadevanja izvršne oblasti po obvladovanju pravosodne dobila povsem otipljive razsežnosti: sodniška avtonomija je bila resno načeta (imenovanje predsednikov sodišč, nadzori nad delom posameznih sodnikov ...), enako velja za odvetniško, tudi notarji je niso odnesli precej bolje.

Odpor je bil pričakovan. Tudi če so bili posegi na posameznih področjih zaradi odsotnosti oziroma nedelovanja samonadzornih mehanizmov upravičeni, so bili brez dvoma izpeljani prehitro. Interesna in strokovna javnost sta bili poleg zgolj za videz, protokol. Zato Lovro Šturm z mesta pravosodnega ministra odhaja v nesoglasju z vsemi: sodniki, odvetniki, notarji, bolj ali manj tudi tožilci (ne sicer z njihovim vrhom). Odhaja v času, ko več kot osemsto sodnikov izvaja belo stavko, ker je prepričanih, da je vlada v odhajanju porušila nujno ustavno ravnovesje med zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti, ki se kaže v neustreznem finančnem vrednotenju sodniškega poklica, in ko nova oblast že napoveduje, da bo zamrznila izvajanje enega od najpomembnejših zakonov v vsaki državi, to je novega kazenskega zakonika, ki naj bi začel veljati 1. novembra.

Nov pravosodni minister si bo moral po naši presoji najprej prizadevati za vrnitev medsebojnega zaupanja in spoštovanja med izvršno in sodno oblastjo. Ne gre za to, da bi morali biti v nekem domačnem odnosu. Daleč od tega. To bi bilo povsem v nasprotju z razumevanjem oblastnih pooblastil. Gre preprosto za to, da se natančno ve, kje se prva (izvršna) neha in druga (sodna) začne. Odgovor na to bo med drugim (vsaj v materialnem smislu) dalo najverjetneje že kar do konca leta tudi ustavno sodišče, ki v drugo preverja ustavnost nove plačne reforme, ki jo sodniki spodbijajo. Prepad tisoč evrov neto plače med najslabše plačanim poslancem in najslabše plačanim sodnikom (seveda v prid prvega) je po presoji sodnikov prevelik, da bi lahko govorili o uresničitvi ustavne odločne s konca leta 2006, ko so sodniki že dobili prvo plačno bitko. Toda zmagovalci so bili le kratek čas.

Spremenjen zakon o sistemu plač v javnem sektorju jih je v drugo potisnil med navadne uradnike. Lovro Šturm se s plačami sodnikov ni hotel ukvarjati. Dejal je le, da si zaslužijo ustrezno plačilo. S tem njegovim stališčem si res niso mogli prav veliko pomagati in minister za javno upravo Gregor Virant je bil tisti, ki jim je z oblastno aroganco določil, kam spadajo. Sodniki so prepričani, da je njihovo delo povsem razvrednotil, kar se že kaže v apatiji sodnikov in temu, da se na razpise za nova sodniška mesta ne prijavi nihče več, čeprav je veliko okrajnih sodišč kadrovsko opustošenih.

Kako ravnati v prihodnje? Kako sodništvu vrniti avtonomijo in za to seveda tudi zahtevati njegovo odgovorno ravnanje, bo eno od prvih vprašanj, na katero bo moral odgovoriti nov pravosodni minister. Zelo kmalu bo moral tudi oceniti posledice bele stavke, ki jo sodniki izvajajo že od 1. julija. Sodna statistika za prvo polovico leta sicer kaže, da so sodniki še za sedem odstotkov znižali sodne zaostanke, toda takrat še niso stavkali. Številke konec leta utegnejo po nekaterih informacijah prinesti streznitev, ki bo zahtevala ukrepanje. Že to bo za novega ministra takoj na začetku mandata velik preizkus.

Iz tiskane izdaje Dela