Tiskane izdaje
Njegova vzvišenost in cinizem sta na novem položaju skoraj izginila. Je gostobeseden sogovornik in upravičeno velja za enega redkih slovenskih politikov, ki je v besednem dvoboju kos zdajšnjemu premierju. Če bi levi politični blok, v katerega pogojno sodi njegova stranka, na volitvah izgubil, Gregor Golobič ne vidi skoraj nobenih možnosti za sodelovanje v drugi vladi Janeza Janše.
Pravite, da se v politiko niste vrnili načrtno. Kaj je bil odločilni vzgib?
V spominu nimam enega dogodka. Zdelo se mi je, da je članstvo v LDS postalo breme v smislu, da nekaterim ljudem sporočam, češ da je vse v najlepšem redu. Ob izstopu nisem imel natančnega načrta, kako naprej.
Kako so vas ustanovitelji Zares prepričali?
Z osnovno zastavitvijo združenja Zares. Da odmikanje politike od realnosti ni dobro in da je še slabša popolna politizacija družbe. Na posvetih združenja se je pokazalo, da ljudje želijo spremembo. Po svojih močeh pomagam pri udejanjanju teh želja.
Kaj novo politiko v zdajšnji slovenski politiki najbolj moti?
Moti jo prevlada stare politike. Logika, da je politika nad vsem. Da je njen smisel vladanje in posledično obvladovanje. Da ne dopušča "tretjega". Za zdajšnjo vlado je značilno - politika na splošno ni imuna za to, pri sedanji vladi in SDS pa je to prignano do vrhunca -, da si bodisi naš bodisi sovražnik. Sistematični napad na vse formalne in neformalne institucije z vlogo tretjega, zunanjega, nadzornega kaže na to temeljno potezo. Tradicionalno so jim bili trn v peti mediji, po definiciji "tretji", ki nastavljajo ogledalo oblastnikom, potem spor s predsednikom države, onemogočanje opozicijskih preiskovalnih komisij v državnem zboru, neupoštevanje računskega sodišča, spor z ombudsmanko, informacijsko pooblaščenko, odpravljanje komisije za preprečevanje korupcije, spor s sodniki. Pod vprašajem so temelji demokratične urejenosti Slovenije, da so vsi, tudi člani SDS, enaki pred zakonom. Predsednik Danilo Türk je prav tako letos nekajkrat neposredno opozoril na odnos izvršne veje do drugih vej oblasti, predvsem sodstva.
Najbrž zato, ker je kot pravnik bolj občutljiv za sodstvo.
Da, vendar ni samo pravnik. Ima izkušnje, kako sodobne države delujejo. Gre za to, ali "priznajemo ovaj sud" ali ne. Boljševiška miselnost, s katero kot z mentalnim horizontom sedanja vlada ruši institucije države, je nekaj, s čimer Slovenija odstopa od standardov, nedvoumnih v Evropski uniji.
Imate ideje, kako te težave odpraviti?
Kot ključno smo poudarili samoomejevanje politike. Na začetku so se tej ideji nekateri posmehovali, danes pa jo skoraj vsi radi uporabljajo, žal samo retorično. Predsednik vlade je pred nedavnim pozval vse stranke, naj sledijo njegovi in v statute zapišejo, da člani njihovih vodstev ne bodo v nadzornih svetih podjetij. To je navadno sprenevedanje. Generalni sekretar vlade je bil do izpeljanega menedžerskega prevzema v nadzornem svetu Istrabenza, v upravi Darsa ali DDC sedijo župani iz SDS. Njihove odločitve niso strokovno utemeljene, so politične. To se je videlo pri šentviškem predoru. Minister Radovan Žerjav je popolnoma odgovoren za dogajanje na Darsu. Vede se kot minister za obtoževanje drugih. Vendar minister ne dobiva plače za to, da hodi na tiskovne konference, kot kalimero stoka, češ da je žrtev zarot, kako nihče ne opravi svojega dela. Sam ne opravi svojega dela! On je postavil upravo Darsa, ki ni kompetentna opraviti tega dela. On se je iz ministra prelevil v superdirektorja Darsa, zato je logično, da bi moral zaradi napak odstopiti. Tudi predsednik vlade, ki je ustvaril razmere za takšno početje, bi moral prevzeti odgovornost.
Glede na predvolilne napovedi se špekulira, da bi ob relativni zmagi SD Borut Pahor zlahka sestavil vlado iz svoje stranke, Zares, LDS in morda še katere manjše. Je ta račun spisan brez krčmarja?
Vsi računi, spisani pred volitvami, so brez krčmarja. Volitve so odprte. Relativna zmaga je relativna, zmagovalec mora poiskati ustrezno soglasje. Pomemben je izid vsake stranke. Ni nemogoče, da bi dobil Janez Janša dovolj podpore za še eno vlado.
Ob relativni zmagi SDS Janša po sedanjih napovedih z enako koalicijo ne bi mogel sestaviti vlade. Bi bila Zares pripravljena stopiti v drugo Janševo vlado? Si lahko predstavljate takšno sodelovanje?
Tega si ne predstavljam. Če bi ponovno dobil tolikšno podporo in bi nas povabil na pogovor, bi se ga udeležili. Na njem bi poudarili številne točke nestrinjanja s početjem njegove vlade in načrti za prihodnost. Verjetno bi se pogovor končal z obojestransko ugotovitvijo, da smo si preveč različni. Če bi vlado sestavil zdajšnji mandatar, bi se veliko raje odločili za opozicijsko vlogo.
Spreminjanje zakona o Radioteleviziji Slovenija in referendum o tem sta bila prva dogodka, ko sta SD in takrat še enotna LDS premagali povolilni krč in se povezali. Ena od zdaj vaših poslank, Majda Širca, je bila med glavnimi nasprotniki zakona. Kakšno je vaše mnenje o njem?
Slabo, takšno, kot je mnenje o programu RTVS. Ta ima sicer veliko kakovostnih oddaj, mladinskih, izobraževalnih in dokumentarnih. V tistem delu programa, ki je očitno privlačen za sedanjo politiko in zaradi katerega si je z zakonom odprla vrata za vdor grandomanskih idej o podrejanju nacionalne televizije, pa vidimo, da je to televizija monologa, enostranskega informiranja, prirejanja informacij. V volilnem letu 2004 ni bilo mogoče, da bi kak minister nastopil sam. Zdaj je to postalo praksa. Ministri nastopajo sami, hvalijo se z bedastim razumevanjem pregovora, da se dobro blago samo hvali. Karl Erjavec je to povedal z besedami: kdo me pa bo hvalil, če se ne bom sam? Po dolgih letih RTVS s težavo zapuščajo mnogi uveljavljeni novinarji. Zgodilo se je uničenje medija. To bo zelo težko popraviti. Zakon je treba nujno spremeniti. Ni slab zato, ker mu je nasprotovala opozicija, ampak mu je nasprotovala stroka, prizadeti, novinarji in medij kot tak.
Če bi bili člani koalicije, bi spremembo zakona predlagali ali zahtevali?
V vladno koalicijo bi stopili samo pod pogojem, da bo zelo jasno zapisano, da se ta zakon v temelju spremeni.
Kaj pa zakon o medijih, z dvomljivim financiranjem medijskih vsebin, bolj znan kot medijski sklad?
Sama ideja je bila sprejeta z mešanimi občutki. Od odobravanja do nasprotovanja, od velikih pričakovanj do tega, kar se je na koncu zgodilo. Nezanemarljiva sredstva se razpršijo na drobiž, s katerim pogosto nagrajujejo nekatere vladi podrejene medije. Zdaj je tajno, kdo je dobil javna sredstva, razdeljena na javnem razpisu, kar kaže na absurd vsega početja ministra za kulturo Vaska Simonitija. Osebno menim, da bi morali sklad, če bo obstajal še naprej, prepustiti regijam za krepitev regionalnih medijev.
Ta hip v povezavi s prej omenjeno predpostavko obstajajo naši in sovražni mediji. Priča smo tudi nastanku niza toaletnih časopisov - tako kot so nastale toaletne agencije za merjenje javnega mnenja -, namenjenih diskreditaciji političnih nasprotnikov. Ogromno je sprenevedanja, kdo stoji za njimi, kdo jih financira. Na to vprašanje je nedvoumno odgovoril Sherlock Holmes; ko pri zločinu v hiši pes ni lajal, je to pomenilo, da zločinca pozna. Zato je treba pogledati, na koga ti mediji ne lajajo - ne lajajo na SDS. Obstaja utemeljen sum, da se za njihovim financiranjem skrivata zloraba davkoplačevalskega denarja ter izraba vpliva oblasti na podjetja v delni ali večinski državni lasti. Vse je pod pokrovko, za katero sem prepričan, da bo po volitvah odletela in nam pokazala celotno sliko zadnjih let. Takrat se bo treba še resneje vprašati, kako je bilo mogoče, da je slovenska demokracija padla na tako nizko raven.
Se vam zdi, da so se razlike, razslojenost v slovenski družbi pod Janševo vlado povečale?
Statistika temu mogoče ne pritrjuje povsem. Vsekakor pa je v tem mandatu zelo majhno število ljudi pridobilo ogromno bogastvo. Po letu 2000 je bilo 28 velikih menedžerskih odkupov, 26 v tem mandatu. Če primerjamo te novokomponirane bogataše, nastale s sestanki in kravjimi kupčijami v pisarni predsednika vlade, z ljudmi na pragu revščine ali celo pod njim, so se razlike nedvomno povečale. Pred novo koalicijo bo težka naloga, kako popraviti to sliko, kako zastaviti davčni sistem in kako, upoštevajoč enakost pred zakonom, preveriti vse sporne primere privatizacij ali prihvatizacij. Vlada poskuša zdaj, pred volitvami, v tubo potisniti pasto, ki jo je sama iztisnila, vendar deluje izrazito nekredibilno.
Ena vročih predvolilnih tem je inflacija. Ste vi pred štirimi leti živeli bolje ali slabše, kot živite zdaj?
Ljudje v dohodkovnem razredu, v katerem sem sam, še posebno pa tisti, ki imajo večje prihodke, teh inflacijskih pritiskov niso tako močno občutili. S tem ne mislim, da sem na dohodkovni lestvici posebno visoko. Moja mesečna plača - in to so vsi moji dohodki, saj nimam dividend, sejnin, avtorskih honorarjev in podobnega - je nekaj manj kot dva tisoč evrov. V proračunu tega dohodkovnega razreda so hrana in podobne stvari že prej zavzemale razmeroma majhen delež, če ga primerjamo z ljudmi z nižjimi dohodki. Pri teh je učinek inflacije veliko večji in pozornost do njih toliko bolj potrebna. Geslo SDS Blaginja za vse je cinično, saj so premnogi občutili draginjo za vse. Inflacija, težava, ki so jo na začetku podcenjevali, ni rešljiva z demagoškimi političnimi gesli.
Se torej leta 2008 na splošno živi boljše ali slabše kot pred volitvami 2004? Gospodarska rast je bila sicer visoka, vendar jo je požrla inflacija.
Mnogi občutijo, da so bili v času visoke rasti prikrajšani za udeležbo pri rezultatih. Pri plodovih zlate dobe, kakor ji še vedno pravijo predstavniki oblasti. Vlada je šele zadnje leto, tudi zaradi pritiska opozicije, začela ukrepati v smeri zakona o udeležbi delavcev pri delitvi dobička podjetij. V Zares razmišljamo, da bi bila ta, ob ustrezni davčni vzpodbudi, obvezna, ne prostovoljna, kakor je določeno zdaj.
Kakšen izkupiček na volitvah bi bil za vas uspeh, glede na to, da neposredna primerjava s prejšnjimi za vašo stranko ne bo mogoča?
Za stranko, nastalo manj kot leto pred volitvami, je gotovo uspeh, da pride v parlament. V njem smo s poslansko skupino, ki šteje sedem poslancev, že zdaj, zato bi bil neuspeh, če nam tega števila ne bi uspelo vsaj obdržati. Več kot deset mandatov bo zanesljivo uspeh.
Čeprav ga politika zares mika, je nekdanji predsednik Milan Kučan zanikal nastop na jesenskih volitvah. Zato so toliko živahnejša ugibanja, ali bo na listi Zares ime ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Bo?
To so ugibanja. Liste še nismo določili. Seveda pa Jankoviću ni vseeno, kaj se bo zgodilo na volitvah in po njih. Ta oblast je s spremembo zakona o lokalni samo-upravi izrazito oškodovala Ljubljano, zdi se, da tudi zaradi njegove izvolitve proti njeni volji. Težave Ljubljane je obravnavala arogantno in ignorantsko. Premestitev dogajanja ob predsedovanju Evropski uniji iz glavnega mesta je bila simbolni dokaz političnega diskvalificiranja Ljubljane. Janković o teh stvareh razmišlja, vendar vi in bralci veste, da odločitve sprejema sam. Njegova zavezanost projektom, s katerimi je zmagal na občinskih volitvah, je precejšnja, zato ni najbolj verjetno, da bi sredi dela odšel.
Katero mesto v vladi bi si želeli vi osebno, če bi bila Zares po volitvah v koaliciji?
Nikoli nisem imel takšnih želja, sicer bi v vladi že kdaj bil. Funkcije razumem izrazito funkcionalno. Namenjene so temu, da nekaj storiš. Poleg tega je že Matej Lahovnik povedal, da ne nalagaj na ogenj, ko je zajec še v gozdu. V politiki je tako ali tako preveč ljudi, ki želijo deliti tisto, česar nimajo, in tega števila nočemo povečevati še sami.
Več v Magu!
