Tiskane izdaje
Izjemno surovo in zaostreno politično dogajanje, kakršnega po moji sodbi doslej v Sloveniji nismo poznali, izziva premislek še o čem in ne zgolj o končnem izidu volitev. Na hitro sklicani izredni seji državnega zbora, o tajkunih in o razkritjih finske televizije o domnevnih podkupninah pri nakupu oklepnikov, sta politično dogajanje bolj zameglili kot razjasnili. Prej sta utrdili pogosto prepričanje ljudi, da je politika namenjena sama sebi, da so "vsi politiki isti", slabi, da je politika umazana stvar. To odvrača ljudi, predvsem pa jih lahko odvrne od volitev, saj dobijo vtis, da itak ne morejo na nič vplivati in da so oni politiki odveč. To pa Slovenijo pelje stran od ideala razvite demokracije, v kateri ima državljan aktivno vlogo.
Pustim ob strani razmislek o tem, kako daleč smo od tega ideala. Raje zastavljam vprašanje, ali so res vsi politiki enaki in ali razlike v njihovih ravnanjih, kljub besednjaku, ki je pogosto enak, ne vodijo do zelo različnih rezultatov?
Verjamem, da si vsi v državi želimo, da se ovržejo sumi v zvezi z nakupom osemkolesnikov. Ti obstajajo že dalj časa in jih je oddaja finske televizije le dodatno okrepila. To ni le interes vlade. Podporo zasluži tudi stališče, da je ugotavljanje resnice potrebno prepustiti organom odkrivanja in pregona ter sodiščem, če bo sum o nepravilnostih in korupciji utemeljen. To bo izpolnitev dolga do državljanov, ki imajo pravico izvedeti resnico o nakupu oklepnikov. Stališče, da je do resnice treba priti po pravni poti in ne prek političnih in politikantskih razprav, krepi avtoriteto državnih organov in njihovo odgovornost za pravno državo. V pravni državi pa velja tudi načelo, da ni nihče kriv, dokler mu krivda ni dokazana. Tako sem razumel tudi stališča poslancev opozicijskih strank LDS, SD, ZARES in še nekaterih poslancev.
V nasprotju s tem je večina poslancev koalicijskih strank problem interpretirala kot zaroto. Pomembneje se jim je zdelo razpravljati o tem, kdo je v to "veliko zaroto" zoper Slovenijo in njeno vlado vpletel finsko javno TV in finske državne organe in o tem, kdo blati državo v tujini. Bilo je tudi veliko očitkov prejšnjim vladam.
Odziv koalicijskih poslancev in vlade je zelo nazorno pokazal, kako razumejo delovanje demokratično urejene države. Na Finskem, kjer velja načelo delitve oblasti in svobode medijev, predsednik vlade ali zunanji minister ne moreta ukazati televiziji, kaj naj počne, o čem in kako naj poroča. Prav tako ne more posegati v delo policije ali tožilstva. Vlada tudi ni lastnik ali manager podjetij, ki so last države, zato ne more posegati v njihove poslovne odločitve. Če so v navzkrižju z zakonom, se jih lotevajo za to poklicani organi.
Pričakovanja, da bodo finski organi in televizija ravnali v skladu s slovenskimi notami in zahtevki, odslikavajo, kakšno "demokracijo" naše oblasti uveljavljajo doma. Ravnanje slovenske vlade ne bo utrdilo prepričanja, da hoče priti zadevi do dna, prav tako pa tudi ne bo okrepilo ugleda Slovenije na Finskem ali drugod v Evropi. Izjava visokega predstavnika vlade: "To politiko bomo nadaljevali, naj stane, kar hoče", pa močno izostri težo poduka, ki je prišel v odgovoru iz Finske, da je Slovenija zdaj v EU in je torej podvržena načelom in ravnanjem, ki pritičejo po evropski demokraciji ukrojenim državam.
Arogantnost vlade ne prispeva k utrjevanju demokracije. Še bolj zaskrbljujoče je pričakovanje koalicije, da opozicija svojih dvomov, sumov in vprašanj ne bo izražala v državnem zboru, njegovih delovnih telesih, preiskovalnih komisijah in navsezadnje tudi v javnosti. To odrekanje pravice opoziciji do dvoma je nedržavotvorno izmikanje nadzoru, ki ga v parlamentarni demokraciji mora opravljati opozicija. Kakor koli je to včasih naporno in neprijetno, vlada ne more zamahniti z roko ob dvomih opozicije, ne more je smešiti, se izmikati z obtoževanjem kritikov, da so sami počeli isto. Do dvomov in opozoril opozicije mora imeti vlada skrben in aktiven odnos, mora ostati na ravni argumentov. Še najmanj pa se sme izogibati nadzoru z očitkom, da so vprašanja in dvomi opozicije nedomoljubno ravnanje. Navsezadnje, kakšna država pa bi bili, če bi opozicija svoje dvome in stališča premolčala in zaradi strahu pred obtožbami obmolknila! Vtis je, da vlada ne želi nadzora ali pa se ga celo boji.
Prav zadnja dogajanja so dodatno opozorilo, da se je treba zoperstaviti miselnosti, da je politika umazana stvar in da so zato v njej dovoljena vsa sredstva. Res je pragmatična. Res se znajde tudi v položaju, ko lahko izbere zgolj manj slabo rešitev in res mora iskati tudi kompromise. Pa vendar ne sme žrtvovati temeljnih moralnih vodil v družbi. Še posebej vlada je s svojim delovanjem dolžna krepiti zaupanje državljanov v lastno državo in državne organe.
Uporaba dvojnih meril je korak stran od tega cilja. Kosovi komisiji se npr. odreka sleherno verodostojnost, v delo policije pa zahteva brezpogojno zaupanje. Prizadetost zaradi kritičnih sodb o delu vlade ni opravičilo, da vlada obtožuje druge. Medtem ko enim novinarjem in medijem odreka verodostojnost, jo drugim pripisuje. Avtorju oddaje na finski TV, recimo, odreka verodostojnost in od njega terja dokaze, novinarju Nedeljskega dnevnika, ki piše, da je finski "veliki pok" pripravljen, pa hoče verjeti in zato od njega ne zahteva nobenih dokazov. Še več! Časopisno družabno šepetanje vsiljuje javnosti kot dokaz za mednarodno zaroto zoper slovensko vlado.
Ne bi našteval drugih primerov. Uporabo dvojnih meril jemljem zgolj kot primer, da morajo tudi v politiki veljati etične norme. Vsaj tisto temeljno civilizacijsko, ki pravi, ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.
Ne nazadnje je bilo v državnem zboru rečeno, naj oklepniki ne bodo več tema predvolilnih razprav. Ostalo je pri besedah. Obtožbe z vrha oblasti se nadaljujejo. Vsi drugi pa naj bi obmolknili in s tem dokazovali svojo "državotvornost".
Politika ni le ogledalo stanja in kulture duha, ampak ga tudi ustvarja. Imamo pravico pričakovati, da bodo politiki uveljavljali visoke standarde kulture duha tudi v politiki. Politična kultura ni desna ali leva. Enostavno je ali pa je ni. Politična kultura, spoštovanje vsakega človeka in njegovega dostojanstva so pogoj za temeljno medsebojno zaupanje in za ustvarjalno sodelovanje v skupnih razvojnih projektih. Politična kultura je tudi zavračanje izigravanj, trikov, manipulacij, laži in polresnic. Je pošteno, trdo in odgovorno delo. O standardih, kriterijih in o etičnih temeljih politične kulture pa ne odločajo le politiki. Odločamo tudi državljani. Na volitvah in z javno besedo.
Zato je potrebno iti na volišče in oddati svoj glas. S svojim glasom na volitvah prevzamemo svoj del odgovornosti za prihodnost. Tudi za politično kulturo v Sloveniji. Glas za spremembe naj bo glas za spremembe na boljše. Kajti zmoremo in zaslužimo več.
