Vaje iz političnega marketinga

Manj polemično in manj poražencev

Matevž Tomšič, Fakulteta za uporabne družbene študije: »Soočenje je bilo manj polemično kot na komercialni televiziji, zato pa bolj vsebinsko. Vsi politiki so se bolj klavrno odrezali pri poznavanju pomembnih datumov iz časov osamosvojitve, predvsem Kresalova, ki je kar za dve leti zgrešila datum prvih volitev in zmagovalca. Poznavanje tega pa sodi k splošni izobrazbi. Bilo je manj poražencev kot v prvem soočenju, pokazalo pa se je, da se politiki v različnih situacijah različno znajdejo. Boljši kot v nastopu na komercialni televiziji je bil Andrej Bajuk. Borut Pahor je do neke mere popravil vtis. Milan Zver je dobro nadomeščal Janeza Janšo (ki je bil v Bruslju op.p.), solidna pa sta bila tudi Bojan Šrot in Gregor Golobič. Sašo Peče je pretiraval z agresivnostjo, Zmago Jelinčič pa je v soočenjih še vedno presenetljivo miren in preudaren, kot da bi že hotel pokazati, da se vidi v vladi. Pokazalo pa se je tudi, da v temah, kot je na primer nacionalni interes, v slovenski politiki ni bistvenih razlik.«

Ni videti, da se zavedajo mednarodne realnosti

Jernej Pikalo, FDV: »Soočenje je bilo medlo, medtem ko smo v prejšnji videli od popolne histerije do govorjenja v prazno. V sinočnji oddaji ni nihče izstopal. V odgovorih so bili predvidljivi. Po drugi strani pa tudi nihče ni bil izrazito slab. Opazili pa smo lahko plitkost v odgovorih, kar je mogoče pripisati tudi formi oddaje. To je bilo še najbolj izrazito pri vprašanju gospodarske rasti in inflacije, pri katerem bi pričakovali celovitejši pregled in pojasnitev ozadij, pa se pri tem celo minister za finance ni izkazal. Videti je bilo tudi, da poskušata SD in SDS v tekmi za prvo mesto nagovarjati čim širše občinstvo, zato sta Zver in Pahor dajala vtis, da vidita širšo sliko. Spremljali smo vaje iz političnega marketinga. Ko spremljaš politične debate v Sloveniji, dobiš občutek, kot da ni nobenih težav nekaj doseči, rešiti, spremeniti. Ni videti, da se politiki zavedajo mednarodne realnosti. Spremljamo mehčanje stališč SDS, kar smo lahko opazovali že pred štirimi leti, opozicija pa se v vlogi napadalke ne znajde.«

Brez ene same zaveze za prihodnja štiri leta

Damjan Slabe, komentator Dela: »Kot volivec (pa tudi kot novinar) je človek po prvem soočenju strankarskih prvakov na nacionalni televiziji lahko samo globoko razočaran. Naj je politika postala še tak (televizijski) šov, od predvolilnega soočenja ljudi, ki v veliki meri odločajo o naši prihodnosti, človek pričakuje, da se bodo kot politiki, ki se potegujejo za nov mandat, jasno izrekli o tem, kaj nameravajo storiti v prihodnjih štirih letih, kako nameravajo to storiti in kako bodo to izpeljali (financirali). In da jih bo novinar to tudi znal vprašati. Bodo torej umaknili inštruktorje iz Iraka in vojake iz Afganistana ali ne, bodo poslali mirovne enote v Gruzijo ali ne, bodo do konca sprivatizirali javno zdravstvo ali ne, bodo povečali ali znižali davke, od kje nameravajo vzeti za razvoj znanosti in kako bodo delodajalce zakonsko prisilili, da bodo mlade zaposlovali tudi za nedoločen čas (če se že vsi strinjajo, da je to problem), kar bo mladim omogočilo najeti kredite za stanovanja in si ustvariti družine. V dveh uraz z »učiteljico«, ki jim je kot v šoli zastavljala vprašanja, razen tega, da bolj slabo poznajo osamosvojitvene datume in dogodke, nismo izvedeli nič od naštetega. Še najbolj sta zato v spominu ostala tako rekoč dva redka, a simptomatična prebliska, ko je opozicija morala navajati dobre poteze koalicije v minulem mandatu (le od kod ta novinarska domislica?), koalicija pa svoje slabe poteze: Golubičev, da je »dobro, ker je koalicija pokazala, kako ona vidi oblast«, in Šrotov, da je »slabo, ker se boj s korupcijo in klientelizmom ni začel s prvim dnem mandata«. Ampak, saj to vsi volivci menda ja vemo. To je ocena za nazaj, ki je niti nima smisla ocenjevati. Obveze, obljube, kaj šele rešitve za prihodnja štiri leta ni bilo nobene.«