Vzpon Pahorja in Janše, ker se nista združila

Ljubljana - Obe najuspešnejši stranki na zadnjih volitvah sta bili večino časa po osamosvojitvi opozicijski, skupaj pa le v eni vladi, ki pa sta jo obe zapustili pred koncem mandata. Najdaljši staž v koalicijah imata liberalna demokracija (LDS) in ljudska stranka (SLS). Hkrati je SLS poleg LDS in SDS edina, ki je vlado doslej vodila. A le za pol leta in s premierom, ki jih je zapustil.


Socialni demokrati (SD) Boruta Pahorja in slovenski demokrati (SDS) Janeza Janše so bili skupaj v vladi, ki jo je po volitvah leta 1992 Janez Drnovšek (LDS) sestavil s krščanskimi demokrati (SKD) Lojzeta Peterleta in socialdemokratsko stranko (predhodnica SDS), to je ob nastajanju vladne koalicije vodil še Jože Pučnik. Pučnikova stranka je na volitvah doživela hud poraz in nekaj časa so razmišljali celo, da bi se združili z ZLSD (danes SD), s katero je posebno ločeno pogodbo o vstopu v vlado takrat tudi podpisal Drnovšek. Tako Pučnik-Janševa kot Kocijančič-Pahorjeva stranka nista dočakali konca tiste vlade v koaliciji, kar je zaznamovalo karieri Janše in Pahorja. SDS je vladno kariero končala zaradi afere Depala vas, ko je leta 1994 parlament odstavil tedanjega obrambnega ministra Janšo, ki je bil leto prej izvoljen za predsednika SDS, takrat najmanjše parlamentarne stranke.


ZLSD (danes SD) pa je iz vlade izstopila leta pred volitvami 1996 po sporih ob sanaciji mariborskega Tama. Interpretacije o vzrokih so bile sicer različne, na volitvah leta 1996 pa niso bili posebno uspešni. Tak razplet je bil vzrok za vzpon Boruta Pahorja na vrh stranke, ki jo je pred njim od leta 1993 vodil Janez Kocijančič. Med zanimivosti sodi, da je bil glavni ugovor - sicer redkih - Pahorjevih nasprotnikov na volilnem kongresu, da bi Pahor bolj kot na vrh leve ZLSD sodil na vrh sredinske LDS. V nekem smislu se je po desetletju zgodilo, pred čimer so kritiki svarili: Pahor si je na zadnjih volitvah izbojeval položaj v političnem prostoru, ki ga je imel sredi 90. let predsednik LDS Drnovšek: postal je predsednik najmočnejše stranke, v katero se je vključil tudi del pomembnih politikov, ki so bili nekoč v LDS.


Za obe stranki (SD in SDS) je odhod iz koalicije po letu 1992 pomenil začetek razmeroma dolgega opozicijskega obdobja. SDS se je v vlado vrnila za pol leta v kratkotrajno vladavino Andreja Bajuka leta 2000, SD pa z Drnovškovo vlado, ki je bila sestavljena konec istega leta in je vladala med letoma 2000 in 2004. V celoti gledano (od leta 1992, odkar imamo državni zbor) je bila SDS v vladnih koalicijah kakšnih šest let, SD pa sedem let.


Rekorderka po sodelovanju v vladah je ljudska stranka, ki je povsem izpadla enkrat samkrat - v koaliciji med letoma 1992 in 1996 je ni bilo. Bila pa je v vseh poznejših vladah in tudi pred tem v Demosovi. Po volitvah leta 1996 je bila v opozicijski vlogi le krajši čas pred volitvami leta 2004, ko jim je premier Anton Rop pokazal vrata, ker so podprli referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih, ki se je - po rezultatu - sprevrgel v pravo malo katastrofo za vlado. Najmočnejšo vlogo je imela SLS po volitvah leta 1996, ko je Janez Drnovšek - po patu na volitvah med levico in desnico - podpisal dogovor z Marjanom Podobnikom, ki ga je omogočil prestop Cirila Pucka iz SKD v LDS. Na koncu tega mandata, ko sta se Peterletova SKD in Podobnikova SLS celo združili, je SLS za pol leta vlado prevzela. Premier je postal Bajuk, ki pa je že nekaj tednov pozneje zaradi sporov o volilnem sistemu ustanovil lastno stranko (NSi). Le v tem času - in zadnja štiri leta - je bila LDS v opoziciji.


LDS ima med vsemi strankami najdaljši vladarski staž. Vlado so vodili večino časa po osamosvojitvi, ki jo je sicer izpeljala Demosova vlada pod vodstvom Peterleta. Drnovšek je vladno palačo Peterletu s konstruktivno nezaupnico prevzel že pred volitvami leta 1992 in tam ostal vse do leta 2000, ko je za pol leta zavladal Bajuk. Osmim letom je LDS po volitvah leta 2000 dodala še štiri, ki so se končala z vzponom Janeza Janše na oblast leta 2004 in hudimi težavami LDS po odhodu Drnovška in izgubi oblasti, ko se jim je poslanski klub razletel kar med tri stranke.


Tradicionalno je bila v vladi tudi Demokratična stranka upokojencev (DeSUS), a večinoma z manj pomembno vlogo. V Drnovškovih vladah praviloma še ministrskih položajev niso dobili in mandat so praviloma končali tako, da so se razglasili za opozicijsko stranko. Ministra, Karla Erjavca, ki je postal tudi predsednik stranke, so prvič dobili po letu 2004, ko so tudi prvič ves mandat ostali v vladi, in v koalicijska pogajanja te dni vstopajo - zaradi rezultata volitev - močnejši kot kdaj prej.


Poleg že omenjenih strank so bile v času od osamosvajanja v parlamentu še številne manjše, ki so se ali združile z večjimi ali pa izpadle iz parlamenta in se po izkušnjah z vladanjem z LDS, SLS, SD ali SDS ne morejo primerjati.


Iz četrtkovega tiskanega Dela